Jedro

Odmera pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izhodišče za primerjavo ni končno prisojeni znesek, ki upošteva prispevek oškodovanca, pač pa odmerjeni znesek, saj lahko le zneski brez upoštevanja morebitnih prispevkov predstavljajo enako izhodišče (ali isti imenovalec) za primerjavo odškodnin v podobnih odškodninskih zadevah.

Značilnosti postopka z revizijo kot izrednim pravnim sredstvom so med drugim tudi strožje zahteve do strank in omejena pooblastila revizijskega sodišča. Stranka mora jasno opredeliti vrednost revizijsko izpodbijanega dela drugostopenjske sodbe. Revizijsko sodišče nima pooblastila v smislu prvega odstavka 350. člena ZPP, kot ga ima pritožbeno sodišče. Zato je revizija z neopredeljenim obsegom izpodbijanja nepopolna revizija.

V tej zadevi je trditev o prekoračitvi tožbenega zahtevka je nepopolna ne samo zato, ker ni jasno označeno, ali jo revidentka uveljavlja pri vseh ali le pri nekaterih oblikah škode, pač pa je nejasna tudi zaradi zamenjavanja pojmov o odmerjeni in prisojeni odškodnini ter zaradi netočnih zneskov.

Izrek

Revizija druge tožnice se zavrne.

Revizija toženke se zavrže.

Obrazložitev

Prvi dve tožnici sta se telesno poškodovali dne 28.6.1991, ko sta pri poskusu obvoza ene od barikad naleteli na protitankovsko mino, ki je eksplodirala. V dosedanjem postopku je bilo pravnomočno odločeno o podlagi njunih odškodninskih zahtevkov tako, da je tožena država odgovorna do 2/3, v ostalem pa sta prispevali tožnici. Toženkino revizijo proti taki odločitvi je revizijsko sodišče zavrnilo.

Po vrnitvi zadeve z revizijske stopnje sta tožnici zvišali svoja zahtevka za nepremoženjsko škodo tako, da je prva tožnica zahtevala plačilo 30,000.000 SIT, druga tožnica pa 12,000.000 SIT. Sodišče prve stopnje je prvi tožnici odmerilo za nepremoženjsko škodo odškodnino na skupaj 23,000.000 SIT in za premoženjsko škodo na 20.000 SIT ter ob upoštevanju tožničinega prispevka odločilo, da mora toženka plačati prvi tožnici 15,346.666 SIT odškodnine. Drugi tožnici je odmerilo odškodnino za nepremoženjsko škodo na skupaj 6,800.000 SIT in zaradi njega prispevka odločilo, da ji mora toženka plačati 4,533.333 SIT. Odločilo je še, da mora toženka plačati tretjemu tožniku za uničeni avtomobil in ob upoštevanju prispevka voznice znesek 278.162,60 SIT. Kar so tožniki zahtevali več ali drugače, je zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi prve tožnice in njej prisojeno odškodnino zvišalo na skupni znesek 24,666.665 SIT. V ostalem je njeno pritožbo zavrnilo, glede tej tožnici prisojene odškodnine je zavrnilo tudi toženkino pritožbo. Delno je pritožbi toženke ugodilo le glede drugi tožnici prisojene odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti v višini 3,333.333,30 SIT in v tem obsegu prvostopenjsko sodbo razveljavilo. Pritožbo druge tožnice je v celoti zavrnilo. Prav tako je v celoti zavrnilo pritožbo ostalih treh tožnikov. Odločitev o pravdnih stroških je razveljavilo, odločitev o pritožbenih stroških pa pridržalo za končno odločbo. V razveljavljenih delih je zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V razlogih je pritrdilo trditvi prve tožnice, da je ob zadnji spremembi tožbe v uveljavljanih zneskih že upoštevala svoj prispevek, saj je bilo o tem že pravnomočno odločeno. Odločitev pritožbenega sodišča o višini pravične odškodnine za to tožnico temelji na celoviti presoji vseh kriterijev iz 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, v zvezi s 1060. členom Obligacijskega zakonika), tudi na obrazloženi primerjavi s podobnimi primeri. Odločitev o zavrnitvi pritožbe druge tožnice temelji na materialnopravni presoji, zakaj je pravilna odmera odškodnine za telesne bolečine v znesku 1,000.000 SIT in za strah 800.000 SIT, ne pa tudi v pritožbeno izpodbijanem znesku za še nadaljnjih 2,000.000 SIT za prvo obliko in še nadaljnjih 1,200.000 SIT za drugo obliko nepremoženjske škode. V nižjem končnem znesku prisojena odškodnina je posledica upoštevanja prispevka oškodovanke.

Druga tožnica v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, izpodbija zavrnitev presežno zahtevane odškodnine za telesne bolečine in strah v skupnem znesku 3,800.000 SIT in predlaga tako spremembo izpodbijane sodbe, da se ob ugoditvi njeni pritožbi prisojena odškodnina zviša tudi za ta znesek. V razlogih ponavlja dejanske ugotovitve o obsegu škode, poudarja posamezne okoliščine, zlati grozljivost škodnega dogodka ob eksploziji mine, ponuja izračune, koliko povprečnih plač znaša prisojena odškodnina in ob opozarjanju na določen primer v knjigi Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo utemeljuje svoje stališče, da pomeni pravično denarno odškodnino iz obeh naslovov ves zahtevani znesek 5,000.000 SIT.

Toženka v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in prekoračitve zahtevka na pritožbeni stopnji. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo pritožbe tožeče stranke in ugoditvijo toženkini pritožbi oziroma z razveljavitvijo izpodbijane sodbe in vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V razlogih obrazlaga izpodbijanje odločitve o prvi tožnici prisojeni odškodnini.

Vsaka od revizij je bila vročena nasprotni stranki, vendar nobena ni vložila revizijskega odgovora. Reviziji sta bili vročeni tudi Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija druge tožnice ni utemeljena, toženkina revizija pa ni dovoljena.

O reviziji druge tožnice: Druga tožnica je v škodnem dogodku dobila številne plitve eksplozijske ranice po obrazu, vratu in prednji strani prsnega koša z manjšimi metalnimi tujki ter eksplozivno rano s metalnim tujkom v predelu leve goleni, zelo verjetno tudi lažjo okvaro sluha na desno uho. Na revizijski stopnji je sporna le zavrnitev presežno zahtevane odškodnine za telesne bolečine in strah, ker bo zaradi razveljavitve odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti prvostopenjsko sodišče o tem delu odškodninskega zahtevka ponovno odločalo. Pritožbeno sodišče je razloge o dejanskem obsegu obeh revizijsko spornih oblik nepremoženjske škode podrobno navedlo od 14. strani naprej in jih revizijsko sodišče zato ne bo ponavljalo.

Revizija se ne strinja z materialnopravno presojo pritožbenega sodišča in v potrditev drugačnega stališča poudarja posamezne okoliščine škodnega primera. Vendar revizijsko sodišče opozarja, da je na podobne pritožbene odgovore pravilno odgovorilo že pritožbeno sodišče. Tako je pri strahu upoštevalo posebno težke okoliščine škodnega dogodka in tožničino grozo ob njem, torej posebno intenzivnost strahu. Revizijsko poudarjanje, da je bil tudi sekundarni strah intenziven in da tožničin subjektivni odnos do posledic škodnega dogodka, ne glede na njeno znanje medicinske sestre, zahteva prisojo višje odškodnine, ne more biti uspešno. Pritožbeno sodišče je v razlogih na začetku 16. strani svoje odločbe poudarilo in primerno upoštevalo, da je že sam primarni strah tako porušil tožničino duševno ravnovesje, da je prerasel v samostojno škodo. Odmera zneska 800.000 SIT odškodnine za strah glede na razmere v času izdaje prvostopenjske sodbe pomeni 4,32 takratnih povprečnih plač (185.029 SIT) in ne 2,9 povprečnih plač, kot trdi revizija. Res je bil ta znesek zaradi tožničinega prispevka nato znižan za 1/3, vendar izhodišče za primerjavo ni končno prisojeni znesek, ki upošteva prispevek oškodovanca, pač pa odmerjeni znesek, saj lahko le zneski brez upoštevanja morebitnih prispevkov predstavljajo enako izhodišče (ali isti imenovalec) za primerjavo odškodnin v podobnih odškodninskih zadevah. Revizijsko sodišče ugotavlja, da znesek dobrih štirih plač za strah nikakor ne pomeni uvrstitve v zelo lahke primere, kot očita revizija, pač pa odstopa navzgor od običajne prisoje, kar je v konkretni zadevi prav, saj odstopa tudi tožničin obseg strahu. Primerjava z zadevami, ki so glede ugotovljenega obsega strahu primerljive s tožničino, pa tudi po presoji revizijskega sodišča ne omogoča višje prisoje.

Podoben odgovor velja za izpodbijanje zavrnitve presežno zahtevane odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti. Pritožbeno sodišče je pravilno odgovorilo na revizijskim podobne pritožbene trditve. V razlogih na 14. strani svoje odločbe je poleg ostalega tudi natančno povzelo število rentgenskih slikanj in pregledov pri specialistih. Neutemeljena je revizijska graja razlogov na naslednji strani pritožbene odločbe, da rentgenska slikanja niso bila številna. Pritožbeno sodišče je zapisalo, da nisi bila zelo številna. Enako velja za kontrolne preglede. Nadaljnji razlogi pritožbenega sodišča dodatno utemeljujejo, kakšne vrste nevšečnosti (ki jih ta tožnica kot sopotnica v avtomobilu ni utrpela, pač pa prva tožnica kot voznica) so hujše od tistih, ki jih je prestala tožnica. Zmotno je revizijsko stališče, da je tudi tu pritožbeno sodišče tožničin primer uvrstilo med zelo lahke primere, ker ji je prisojeno le 3,65 povprečnih plač. Za primerjavo s podobnimi zadevami je treba vzeti znesek 1.000.000 SIT in ne za 1/3 nižji znesek. Razloge je revizijsko sodišče že pojasnilo. Navedeni znesek pomeni 5,4 povprečne plače. Že iz tega razloga je neustrezen primer, na katerega se sklicuje revizija. Dejanski obseg te oblike nepremoženjske škode pa po presoji revizijskega sodišča tudi po opravljeni primerjavi s tistimi zadevami, ki so primerljive s tožničino, ne utemeljuje višje prisoje. Tožnici je bila za obe revizijsko sporni obliki nepremoženjske škode odmerjena odškodnina v višini 1.800.000 SIT ali 9,72 povprečnih plač. Taka odmera je pravilno upoštevala vse kriterije za pravično denarno odškodnino iz 200. člena ZOR. Zato revizijsko sodišče vanjo ni poseglo, pač pa je na podlagi 378. člena ZPP tožničino neutemeljeno revizijo zavrnilo in z njo tudi priglašene revizijske stroške.

O toženkini reviziji: Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje. V postopku z izrednimi pravnimi sredstvi so pooblastila sodišča in strank omejena in v zakonu natančno določena. Smiselna uporaba drugih določb ZPP je dovoljena le v obsegu, ki ga zakon posebej predvideva.

Po drugem odstavku 367. člena ZPP je revizija v premoženjskih sporih dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1,000.000 SIT. Vrednost revizijsko izpodbijanega dela mora revident jasno in nedvoumno označiti, saj revizijsko sodišče glede na 383. člen ZPP nima pooblastila za smiselno uporabo prvega odstavka 350. člena ZPP o preizkusu izpodbijane odločbe v celotnem obsegu, v katerem revident ni uspel v sporu.

Toženka je v začetku revizije zapisala, da gre za plačilo 11,270.000 SIT (tožbeni zahtevek prve tožnice v sami tožbi je znašal 11,720.000 SIT) in rente, zvišano na 30,000.000 SIT (zahtevek prve tožnice ob zadnji spremembi tožbe). Pri tem zapisu ne gre za opredelitev revizijsko izpodbijanega dela sodbe, saj prva tožnica ni uspela s celotnim spremenjenim tožbenim zahtevkom.

V obravnavani zadevi vrednosti revizijsko izpodbijanega dela ni mogoče razbrati niti iz vsebine revizijskih navedb. Natančno ugotovitev revizijske vrednosti onemogočajo nejasne, netočne in celo napačne revizijske trditve. Iz njih je sicer mogoče izluščiti očitek pritožbenemu sodišču, da naj bi prekoračilo tožbeni zahtevek, vendar ni jasno, ali revizija to zatrjuje le za posamezne ali za vse štiri oblike nepremoženjske škode. Revizija napačno uporablja izraza o odmerjeni in prisojeni odškodnini, torej o tisti, ki predstavlja zadoščenje brez in drugi z upoštevanjem oškodovančevega prispevka. Napačno trdi, da naj bi bilo prvi tožnici za telesne bolečine dosojeno 10,000.000 SIT in za strah 3,000.000 SIT (ta zneska pomenita le odmero), nato pa celo zatrjuje, da naj bi sodišče prisodilo za strah 4,500.000 SIT. Kako je revizija prišla do tega zneska, ni mogoče ugotoviti, saj je bila odmera 3,000.000 SIT, prisoja pa 2,000.000 SIT. Pri duševnih bolečinah zaradi skaženosti revizija najprej trdi, da dosojeni znesek ne upošteva prispevka prve tožnice, nato, da je dosojena odškodnina 2,000.000 SIT primerna, takoj zatem pa, da je dosojena odškodnina previsoka. Pri telesnih bolečinah, strahu in duševnih bolečinah zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti revidentka ne pove, kolikšna naj bi bila primerna odškodnina in že iz tega razloga onemogoča kakršnokoli opredelitev revizijskega obsega izpodbijanja. Trditev o prekoračitvi tožbenega zahtevka je nepopolna ne samo zato, ker ni jasno označeno, ali jo revidentka uveljavlja pri vseh ali le pri nekaterih oblikah škode, pač pa je nejasna tudi zaradi zamenjavanja pojmov o odmerjeni in prisojeni odškodnini ter zaradi netočnih zneskov. K možnosti opredelitve revizijskega obsega izpodbijanja ne pripomore niti v razlogih zatrjevana procesna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ni konkretizirana.

Značilnosti postopka z revizijo kot izrednim pravnim sredstvom so med drugim tudi strožje zahteve do strank in omejena pooblastila revizijskega sodišča. Stranka mora jasno opredeliti vrednost revizijsko izpodbijanega dela drugostopenjske sodbe. Zakaj revizijsko sodišče nima pooblastila v smislu prvega odstavka 350. člena ZPP, kot ga ima pritožbeno sodišče, je bilo že pojasnjeno. Zato je revizija z neopredeljenim obsegom izpodbijanja nepopolna revizija.

Revizijsko sodišče je že večkrat pojasnilo, da je ravnanje z nepopolno vlogo v revizijskem postopku drugače urejeno kot v postopku na prvi in na drugi stopnji. Zakonska ureditev, po kateri lahko stranka v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi opravlja pravna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik, nudi dovolj garancije za vložitev popolnih revizij in s tem takšno varstvo strank, da posebne določbe v zvezi z nepopolno revizijo niso potrebne (podrobneje glej Pravna mnenja I/2002).

Revizijsko sodišče je zato na podlagi 377. člena ZPP zavrglo toženkino nepopolno revizijo.