Jedro

Izhajajoč iz zakonskega opisa kaznivega dejanja po prvem odstavku 159. člena KZ-1 je v obravnavani zadevi odločilno le, ali je zasebni tožilec sploh ravnal (objektivni test) in ali je bilo mogoče njegovo ravnanje kot zaznavno spremembo v zunanjem svetu dojeti/oceniti na način, kot izhaja iz objavljenega pisanja, ki ga obdolženi vsaj posredno ni zanikal oziroma nasprotno, ali je pri tem ravnanju šlo za nekaj povsem drugega od zapisanega ter je potem samo pisanje neresnično (vrednostni test).

Izrek

I. Pritožba pooblaščenke zasebnega tožilca M.P. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Zasebni tožilec je dolžan povrniti potrebne izdatke obdolženca, potrebne izdatke ter nagrado njegovega zagovornika in plačati sodno takso v višini 360,00 EUR.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega Š.Ž. po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo obtožbe, po kateri bi naj storil kaznivo dejanje obrekovanja po tretjem v zvezi z drugim in prvim odstavkom 159. člena v zvezi z 20. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po prvem odstavku 96. člena ZKP je zasebni tožilec M.P. dolžan povrniti stroške kazenskega postopka od 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebne izdatke obdolženca in potrebne izdatke ter nagrado njegovega zagovornika, s premoženjskopravnim zahtevkom pa je bil po tretjem odstavku 105. člena ZKP napoten na pravdo.

2. Zoper sodbo se je pritožila pooblaščenka zasebnega tožilca zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da obdolženega spozna za krivega storitve zgornjega kaznivega dejanja ali da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Na pritožbo je odgovoril obdolženčev zagovornik, ki opozarja na neobrazloženost dela izpodbojnih razlogov, glede ostalega pa nasprotuje pritožbeni obrazložitvi ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka ter kršitev kazenskega zakona v pritožbi nista identificirani, pritožbeno sodišče pa je v pritožbeni obrazložitvi prepoznalo uveljavljano bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter kršitev kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP. Navajano je namreč, da so razlogi v 11. točki obrazložitve sodbe v nasprotju z dokaznim gradivom ter da bi sodišče prve stopnje, glede na ugotovljene utemeljene razloge, da je obdolženi pisal inkriminirano besedilo, moralo samo opraviti tako imenovano prekvalifikacijo kaznivega dejanja.

6. Kršitvi nista podani. Pritožnica precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe, o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki zmotno enači z dokazno oceno, ki bi po njenem očitno morala biti drugačna. Na takšen način zgolj dodatno utemeljuje prav tako uveljavljani izpodbojni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, medtem ko zgornja ugotovitev sodišča prve stopnje o razlogih, zaradi katerih je obdolženi verjel temu, o čemer ga je obvestila priča dr. P.C. (16. točka obrazložitve sodbe), s pravilno pravno opredelitvijo kaznivega dejanja nima ničesar opraviti. Zlasti ne pri sodbi, ki je bila po razumljivem izreku in razlogih izrečena zaradi nedokazanosti kaznivega dejanja.

7. V ostalem je pritožbena obrazložitev namenjena graji dejanskega stanja kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Pri tem pritožnica ne razmeji med odločilnimi dejstvi, ki niso bila ugotovljena in dejstvi, ki so bila ugotovljena zmotno, ampak poda lastno dokazno oceno, ki jo šteje za bolj pravilno od dokazne ocene sodišča prve stopnje. Priča dr. P.C. je tako po pritožnici v izpovedbi priznala, da ji je policist, ko mu je pokazala gradivo, povedal, da ni elementov za ovadbo, hkrati pa srečanje s tem policistom ni izkazano. Razen tega zasebni tožilec dr. P.C. ni nikoli grozil, temveč je ta delala po navodilih priče B.P., ki ji je tudi povedala, kako naj se obnaša. Napačna je še ugotovitev sodišča prve stopnje, da je zasebni tožilec poslal odgovor zgolj svetnikom po elektronski pošti in mu replika v obvestilih očitni ni bila toliko bistvena, sicer bi zahteval tudi popravek. Sodišče v tem delu povsem prezre listine, ki se nahajajo v spisu, in sicer poziv k takojšnjemu opravičilu in popravilu škode. Zasebni tožilec je namreč takoj po izidu teh obvestil zahteval od obdolženega, da se opraviči za izrečeno in napisano v obvestilih. Slednje je zahteval tudi na drugih medijih, in sicer facebook profilu občine, twitterju občine, uradni spletni strani in lastni facebook strani obdolženega. Sodišče je prav tako povsem napačno povzelo, kaj obvestila dejansko predstavljajo. Objava je bila javna, in sicer v tako imenovanih sredstvih javnega obveščanja, ki pa nimajo statusa medija in je razposlano na vse naslove v občini. Občinska obvestila je mogoče dobiti tudi brezplačno na sami občini in so na voljo vsem obiskovalcem. Nedvomno pa tukaj ob takšnem udarnem naslovu in poimenovanju zasebnega tožilca v negativni luči, ob dejstvu, da je obdolženi zlorabil obvestilo, ki jih je izdajal po svojim imenom, prav z namenom, da bi očrnil zasebnega tožilca, kar je tudi imelo za posledico, da od leta 2016 zasebni tožilec ni več vstopil v javnost v Š.. Ne gre prezreti niti, da je obdolženi zlorabil svojo položaj kot uradna oseba prav z namenom, da bi diskreditiral zasebnega tožilca in ga očrnil v domačem kraju. Pri tem pa s trdilnim stavkom uporabil besede kazenska ovadba in izsiljevanje, kar je v širši javnosti ustvarilo mnenje, da je zasebni tožilec kriminalec. Pri tem ni nikoli zahteval od dr. P.C., da bi mu dostavila dokazila o navedenih trditvah, niti se ni oziral na odgovor zasebnega tožilca, ki je bil dan na navedbe dr. P.C., ki jih je zapisala za svetnike in katerega je, kot izhaja iz dokaznega gradiva, tudi sam prejel. Iz navedenega pa jasno izhaja namen diskreditirati zasebnega tožilca in ga očrniti v njegovem domačem kraju ter ga v očeh krajanov predstaviti kot izsiljevalca in kriminalca. Sodišče prve stopnje je napačno ocenilo še izpovedbo priče dr. P.C., po kateri je SMS sporočila razumela kot grožnjo, saj je s položaja odgovorne urednice odstopila iz drugih razlogov. Enako napačno je prepričanje, da je obdolženi imel utemeljene razloge verjeti, da je napisal inkriminirana pisanja, saj je bil nenazadnje on tisti, ki je namenoma obračunal z zasebnim tožilcem v javnem obvestilu ter ga predstavil za zločinca. Končno, glede izpovedbe priče V.Š. ni bilo upoštevano, da ga je obdolženi ravno preko zasebnega tožilca hotel zaposliti na občini, sklicevanje sodišča prve stopnje na ustaljeno prakso Ustavnega in Evropskega sodišča za človekove pravice pa ni pravilno, ker zasebni tožilec ni opravljal javne funkcije, kot so jo opravljali prizadeti v citiranih primerih.

8. Izhajajoč iz zakonskega opisa kaznivega dejanja po prvem odstavku 159. člena KZ-1 je v obravnavani zadevi odločilno le, ali je zasebni tožilec sploh ravnal (objektivni test) in ali je bilo mogoče njegovo ravnanje kot zaznavno spremembo v zunanjem svetu dojeti/oceniti na način, kot izhaja iz objavljenega pisanja, ki ga obdolženi vsaj posredno ni zanikal oziroma nasprotno, ali je pri tem ravnanju šlo za nekaj povsem drugega od zapisanega ter je potem samo pisanje neresnično (vrednostni test). Prvo dejstvo je zasebni tožilec v svoji izpovedbi nedvomno potrdil, kot je po drugi strani nedvomno zatrjeval, da njegovo ravnanje zaradi dejstev, ki jih je pri tem navajal, na opisani način v objavljenem pisanju ni moglo biti ocenjeno, saj da je v bistvu ravnal tako zelo drugače, da nobeno od upoštevnih dejstev iz pisanja ni bilo resnično.

9. Če je povzeta izpovedba zasebnega tožilca v prvem delu potrjena z domala vsemi izvedenimi dokazi, je ti v njenem drugem delu po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje niso potrdili. Izpovedba priče dr. P.C.je glede tega določna in hkrati zanesljivo potrjena z izpovedbama prič B.P. ter V.Š., ki je svojo izpovedbo tudi listinsko podkrepil. Sodišče prve stopnje se ni motilo niti v oceni izpovedbe priče M.F., ki srečanja s pričo dr. P.C. sicer ni mogel potrditi, je pa posredno potrdil prejem njenega elektronskega sporočila, ki mu je nato po priloženih listinah (C1) sledila ustrezna komunikacija. Že to dokazuje, da dr. P.C. zaradi ravnanj zasebnega tožilca ni bila ravnodušna ter da v posledici navedb v inkriminiranem pisanju o pritiskih in vznemirjanjih kot ocena ravnanja zasebnega tožilca ni bila iz "trte izvita". Enako velja še za druge navedbe iz pisanja, ki imajo prav tako podlago v več virih in ko tudi za te ni moglo biti ugotovljeno, da so neresnične. Vse drugo iz povzete pritožbene obrazložitve je, glede na zgornji osrednji predmet dokazovanja, neodločilno, čeprav bi hkrati držalo, da položaj zasebnega tožilca v obravnavanem primeru ni enak položajem oseb v zadevah, kot so v razlogih sodbe še omenjene. Ključna je namreč posameznikova prizadetost, ki v primeru tako imenovanih javnih oseb nima prednosti pred zagotovljeno svobodo drugega posameznika do izražanja misli, govora ipd... ter še do širjenja vesti in mnenj (prvi odstavek 39. člena Ustave Republike Slovenije), medtem ko v obravnavanem primeru, ta prizadetost zgoraj zahtevane zakonske neresničnosti dejstev ne more nadomestiti.

10. Po obrazloženem in ker pritožbeno sodišče pri preizkusu iz 383. člena ZKP ni zasledilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je o pritožbi pooblaščenke zasebnega tožilca M.P. odločilo tako kot izhaja iz izreka te sodbe).

11. Odločba o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 98. člena in drugem odstavku 96. člena ZKP ter 7. točki prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah in številki 7212 Taksne tarife.