Jedro

Prihod v Ljubljano je sicer možen z javnim prevoznim sredstvom, vendar s prestopanjem preko Zagreba. V tem primeru pa je potrebno upoštevati izjemo, kot je določena v drugem odstavku 9. člena Pravilnika o povrniti stroškov v pravdnem postopku. Potovanje preko Zagreba je namreč bistveno daljše.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama nosi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom priči A. A. priznalo potne stroške v višini 51,54 EUR in jih v plačilo naložilo tožeči stranki.

2. Zoper sklep je pritožbo vložila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da izkazuje pravni interes za vložitev pritožbe, saj bo v primeru, da tožeča stranka v sporu uspe, sodišče navedene stroške v plačilo naložilo toženi stranki. V nadaljevanju tožena stranka navaja, da sodišče prve stopnje sklep ni obrazložilo skladno z določbo 324. člena v zvezi z 8. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP).1 Tako ni obrazložilo, zakaj v tej zadevi ni mogoče uporabiti določbe Pravilnika o povrniti stroškov v pravdnem postopku (v nadaljevanju: Pravilnik)2 po katerem se pričam povrnejo stroški javnega prevoza in le izjemoma stroški kilometrine. Nadalje tudi ni obrazložilo, na podlagi česa je ugotovilo, da je priča na zaslišanje prišla iz B. (Hrvaška), ne pa iz Ljubljane. Pri odmeri pričnine je upoštevalo listino (račun) pisan v tujem jeziku. S tem je kršilo določbe ZPP glede uporabe jezika. Ker sklep ni obrazložen je s tem podana tudi kršitev z Ustavo RS zagotovljene pravice do pravnega sredstva. Podano je tudi nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sklepa in listinami v spisu. V nadaljevanju tožena stranka navaja, da obstaja javni prevoz iz B. do Ljubljane in sicer preko Zagreba, o čemer bi se sodišče lahko prepričalo z vpogledom na javno dostopne spletne strani. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi, podrejeno pa spremeni tako, da zahtevek za povračilo pričnine zavrne oziroma prizna le potrebne stroške javnega prevoza.

3. V odgovoru na pritožbo tožeča stranka navaja, da javni prevoz med B., kjer ima priča prebivališče, in Ljubljano, ne obstaja. Razlogovanje tožene stranke, da bi priča lahko uporabila javni prevoz s prestopanjem in sicer najprej do Zagreba in nato od Zagreba do Ljubljane, nima utemeljitve v Pravilniku in vodi v arbitriranje. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbo 9. člena Pravilnika, zato tožeča stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. Odgovor na pritožbo je podala tudi priča, ki pojasnjuje, da od prebivališča v B. do Ljubljane ni javnega prevoza. Glede potovanja preko Zagreba pa pojasnjuje, da na podlagi obstoječih linij ni mogoče zagotoviti zanesljivega in časovno ustreznega prevoza, ki bi priči omogočil, da pravočasno pride na sodišče. Razen tega bi bili v takem primeru stroški celo višji od priznanih.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP in ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, ni storilo. Odločitev je materialnopravno pravilna.

7. ZPP v prvem odstavku 242. člena določa, da ima priča pravico do povračila potnih stroškov.

8. Povračilo stroškov je podrobneje urejeno v Pravilniku. Kot izhaja iz prvega odstavka 9. člena se stroški za prevožene kilometre povrnejo samo za pot, na kateri ne vozi javno prevozno sredstvo. V drugem odstavku pa je določeno, da se stroški za prevožene kilometre povrnejo tudi, če javno prevozno sredstvo ne vozi ob primernem času, ali če je bilo potrebno iz kakšnega drugega opravičenega vzroka opustiti vožnjo z javnim prevoznim sredstvom.

9. Sodišče je na naroku 2. 6. 2023 zaslišalo pričo. Iz zapisnika naroka izhaja, da je priča priglasila potne stroške iz B. do Ljubljane in nazaj ter pojasnila, da na navedeni relaciji ni javnega prevoza. Sodišče prve stopnje je priči priznalo stroške za prevožene kilometre v skupnem znesku 35,64 EUR, stroške nakupa tedenske vinjete v višini 15,00 EUR in cestnino v višini 0,90 EUR.

10. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da naj bi sodišče prve stopnje zagrešilo kršitev določb postopka po 324. členu v zvezi z 8. členom ZPP. Odločitev je obrazložena in se jo tudi da preizkusiti. Posledično tudi ne gre za kršitev ustavnih določb, kot jih uveljavlja tožena stranka. Iz obrazložitve tudi ne izhaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sklepa o vsebini listin, in med samimi temi listinami. Omenjenega tudi tožena stranka ne konkretizira.

11. Prihod v Ljubljano je sicer možen z javnim prevoznim sredstvom, vendar s prestopanjem preko Zagreba. V tem primeru pa je potrebno upoštevati izjemo, kot je določena v drugem odstavku 9. člena Pravilnika. Potovanje preko Zagreba je namreč bistveno daljše. Čas potovanja pa se v tem primeru podaljša tudi zaradi prestopanja. S tem v zvezi je pomembno tudi dejstvo, da se je priča morala na sodišču zglasiti že ob 10.15 uri.

12. Sodišče prve stopnje je tako pravilno uporabilo določbo 9. člena Pravilnika in so s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene.

13. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da naj bi priča na narok prišla iz Ljubljane. Skladno z drugim odstavkom 5. člena Pravilnika se potni stroški priznajo za potovanje od stalnega ali začasnega prebivališča do kraja, kjer bo opravljeno zaslišanje. Tožena stranka pri tem niti ne zatrjuje, da ima priča začasno prebivališče v Ljubljani. Razen tega je priča tudi priložila račune za nakup vinjete in plačilo cestnine, iz katerih izhaja, da je bilo plačilo opravljeno 2. 6. 2023, torej na datum, ko je bil opravljen narok. Sodišče prve stopnje s tem, ko je pri odmeri pričnine upoštevalo navedene račune, tudi ni kršilo določb ZPP glede uporabe jezika. Računi samo dokazujejo plačilo cestnine in nakup vinjete za uporabo avtoceste dne 2. 6. 2023. 14. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

15. Skladno z določbo prvega odstavka 155. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločilo, da stroške odgovora na pritožbo nosi tožeča stranka sama. Navedeni odgovor namreč ni vplival na odločitev v predmetni zadevi.

1 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 15/2003 s spremembami.