Jedro

Disciplinski ukrep odstranitve iz sodne dvorane za določen čas je bil obsojencu izrečen, ker se po številnih izrečenih mu opominih ni pokoril ukazom sodnice, ko je izrekal žaljivke na račun priče, sodišča in drugih udeležencev postopka. Po končanem zaslišanju priče je bil obsojenec poklican nazaj v razpravno dvorano ter mu je bila predstavljena vsebina izpovedbe priče, na katero ni imel pripomb, zato sodišče obsojencu ni kršilo pravice od obrambe.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obsojenega G. B. spoznalo za krivega storitve poskusa kaznivega dejanja umora po prvem odstavku 127. člena v zvezi z 22. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), za kar mu je z uporabo omilitvenih določb izreklo kazen eno leto in deset mesecev zapora. V izrečeno kazen mu je vštelo čas prebit v priporu od 20. 3. 2000 od 13.00 ure do 8. 5. 2001 do 13.30 ure in od 5. 11. 2001 od 9.15 ure do 7. 11. 2001 do 12.15 ure. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da je obsojenec dolžan povrniti eno polovico stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, o višini katerih bo odločeno s posebnim sklepom, plačati sodno takso, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe in povrniti potrebne izdatke oškodovanca, potrebne izdatke ter nagrado njegovega pooblaščenca. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP je obsojenca oprostilo povrnitve ene polovice stroškov kazenskega postopka iz prve do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Odločilo je še, da se v skladu s prvim odstavkom 97. člena ZKP nagrada in potrebni izdatki zagovornikov postavljenih obsojencu po uradni dolžnosti, izplačajo iz sredstev proračuna. Oškodovanca je na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP s celotnim priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

2. Sodišče druge stopnje je z uvodoma navedeno sodbo pritožbama obsojenca in njegovega zagovornika delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojencu izrečeno kazen znižalo na eno leto in šest mesecev zapora, sicer pa je pritožbi v ostalih delih zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Obsojenec v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitve določb kazenskega postopka ter kršitve kazenskega zakona. Predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da ga oprosti obtožbe oziroma podrejeno, da pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Predlaga odložitev izvršitve pravnomočne sodbe ter prosi za oprostitev plačila sodne takse.

4. Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP navaja, da je potrebno zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrniti. Obsojenec v zahtevi navaja, da pritožbeno sodišče pritožbenih navedb ni presojalo in je neutemeljeno sledilo odločitvi prvostopenjskega sodišča, pri čemer so razlogi po njegovem prepričanju neutemeljeni in nedokazani. Trdi, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker naj bi bila sodba nerazumljiva in v nasprotju s seboj, izpovedbami prič in zakonskimi znaki kaznivega dejanja. Svojih trditev obsojeni ni konkretiziral. V nadaljevanju zahteve pa je podal svojo oceno dokazov in oporekal dokazni oceni sodišč.

Posplošenih očitkov o neobrazloženosti, nasprotju in nerazumljivosti obeh sodb ni mogoče preizkusiti in takšnega posplošenega očitka ni mogoče upoštevati. Obe sodbi pa imata tudi vse potrebne razloge, tudi o delni izvedbi enega od narokov za glavno obravnavo v obsojenčevi odsotnosti. Ocena dokazov, ki jo je v zahtevi podal obsojeni in v kateri se ne strinja z oceno dokazov, ki sta jo sprejeli obe sodišči, pa predstavlja uveljavljanje razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga ni dopustno uveljavljati z zahtevo za varstvo zakonitosti.

5. Obsojenec v izjavi, podani na odgovor vrhovne državne tožilke vztraja pri navedbah zahteve za varstvo zakonitosti.

B-1.

6. Glede na vsebino obsojenčeve zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, kot že npr. v odločbah I Ips 2668/2009 z dne 1. 12. 2011, I Ips 390/2006 z dne 28. 5. 2007 in I Ips 396/2006 z dne 30. 11. 2006 in drugih), da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so to vplivale na zakonitost sodne odločbe (v tem primeru mora vložnik zahteve torej izkazati ne le kršitev, ampak tudi njen vpliv na to, da je odločba nezakonita). Po drugem odstavku 420. člena ZKP je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena; ta razlog med drugim obsega tudi drugačno presojo izvedenih dokazov ter njihove verodostojnosti. Vrhovno sodišče je pri odločanju o zahtevi vezano na takšno dejansko stanje, kot je bilo ugotovljeno v izpodbijani pravnomočni sodni odločbi.

7. V sodbi I Ips 346/2008 z dne 23. 10. 2008 je Vrhovno sodišče v zvezi z razlago določbe prvega odstavka 424. člena ZKP obrazložilo, da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi in katere mora vložnik konkretizirati. Vložnik mora kršitve zakona, ki jih uveljavlja razločno pojasniti oziroma utemeljiti. Prav slednje je nujen pogoj zato, da bo sodišče lahko preizkusilo utemeljenost zahteve. Sodišče je pooblaščeno in dolžno preizkušati obstoj kršitev, zaradi katerih je zahteva dovoljena, če se vložnik nanje določno sklicuje oziroma jih utemeljuje. Ni dovolj, da se sklicuje le na vrsto oziroma tip kršitve, ne da bi jo konkretiziral in substanciral razloge, iz katerih je bilo to izredno pravno sredstvo vloženo. Golo sklicevanje na pritožbene navedbe ne zadostuje. Zahteva za varstvo zakonitosti je samostojno pravno sredstvo, s katerim upravičenci do njene vložitve (prvi in drugi odstavek 421. člena ZKP) uveljavljajo le kršitve zakona. Vložnik zahteve sicer lahko z zahtevo za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitve zakona, na katere je opozarjal že v pritožbi, vendar jih mora konkretno opredeliti in tudi ustrezno utemeljiti. Dodati je še treba, da morajo biti navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti v tolikšni meri razumljive, da je mogoče ugotoviti njihov pomen.

B-2.

8. Z navajanji, da se pritožbeno sodišče ni konkretno in obrazloženo opredelilo do pritožbenih navedb, ampak jih je zavrnilo pavšalno in neutemeljeno ter nekritično sledilo odločitvi in argumentaciji prvostopenjskega sodbe, vložnik uveljavlja kršitev določbe prvega odstavka 395. člena ZKP. Po navedeni zakonski določbi mora sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe presoditi navedbe pritožbe in navesti kršitve zakona, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. Kršitev pomeni takoimenovano relativno bistveno kršitev po drugem odstavku 371. člena ZKP, zato, mora vložnik izkazati tudi njen vpliv na zakonitost pravnomočne sodbe.

9. V obravnavanem primeru vložnik zahteve za varstvo zakonitosti zelo posplošeno navaja, da pritožbeno sodišče ni presodilo vseh relevantnih pritožbenih navedb, ne da bi konkretiziral, na katero pritožbeno navedbo ni bilo odgovorjeno, niti posledično ne zatrjuje še manj pa izkazuje vpliv zatrjevane kršitve na zakonitost pravnomočne sodbe. Vrhovno sodišče, kot je že bilo navedeno glede na razlago 424. člena ZKP, ni dolžno samo preizkušati, ali so bile v postopku oziroma sodbi storjene kršitve takšne vrste, na kakršne se, na splošno sklicuje zahteva, saj bi to pomenilo delovanje po uradni dolžnosti, ki je v nasprotju s konceptom tega izrednega pravnega sredstva, lahko pa tudi z voljo stranke.

10. V nadaljevanju vložnik navaja, da je bil v postopku v izrazito podrejenem položaju (s čimer lahko meri na kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS), kar utemeljuje z navajanji, da je bil odstranjen iz sodne dvorane (kršitev prvega odstavka 302. člena ZKP), da je sojenje potekalo v njegovi nenavzočnosti kljub dejstvu, da je bil zaradi bolečin v predelu prsnega koša nesposoben za udeležbo na glavni obravnavi (kršitev pravice do obrambe iz 29. člena Ustave RS) ter z navajanji da ni pridobljen izvid konziliarnega pregleda za oškodovanca na ORL oddelku Splošne bolnišnice (v nadaljevanju SB) Celje, ki naj bi predstavljal pomemben dokaz v njegovo korist (kršitev pravice do obrambe po 29. členu Ustave RS).

11. V zvezi z odstranitvijo obsojenca iz sodne dvorane za določen čas na naroku za glavno obravnavo dne 26. 11. 2013 (disciplinski ukrep po prvem odstavku 302. člena ZKP), nižji sodišči v obrazložitvah izpodbijanih sodb (točka 10 drugostopenjske sodbe in točka 5 prvostopenjske sodbe) navajata, da je bil ta disciplinski ukrep obsojencu izrečen, ker se po številnih izrečenih mu opominih ni pokoril ukazom sodnice, ko je izrekal žaljivke na račun priče M. S., na račun sodišča in drugih udeležencev postopka, kar je, kot ugotavlja tudi Vrhovno sodišče potrjeno z vsebino zapisnika o glavni obravnavi (list. št. 1306-1309 spisa), ter prepisom zvočnega posnetka glavne obravnave z navedenega dne (list. št. 1329-1334 spisa), iz katere je razvidno, da obsojenec iz sodne dvorane ni bil odstranjen po postavitvi vprašanja priči M. S.: „Ste podkupili B. mogoče, da je napisala neverodostojne izvide?“ pač pa šele v nadaljevanju, ker je z žalitvami nadaljeval. Sklep, da s svojo odločitvijo o disciplinskem kaznovanju obsojencu ni kršilo pravice od obrambe, je prvostopenjsko sodišče v 5. točki obrazložitve izpodbijane sodbe sprejemljivo utemeljilo s tem, da je bil po končanem zaslišanju priče M. S., obsojenec poklican nazaj v razpravno dvorano ter mu je bila predstavljena vsebina izpovedbe omenjene priče, na katero ni imel pripomb ter mu je bil osebno vročen prepis zvočnega posnetka glavne obravnave z dne 26. 11. 2013, pa nanj tudi na sledečih narokih za glavno obravnavo ni dal pripomb. Tako stališče kot pravilno sprejema tudi Vrhovno sodišče. 12. V zvezi z obsojenčevimi zatrjevanji, da mu je bila z delno opravo naroka za glavno obravnavo dne 13. 9. 2013 v njegovi nenavzočnosti kršena pravica do obrambe iz 2. alineje 29. člena Ustave RS, Vrhovno sodišče (tako kot nižji sodišči pred njim) ugotavlja, da so bili za sojenje v obsojenčevi nenavzočnosti izpolnjeni zakonski pogoji, določeni v tretjem odstavku 307. člena ZKP. Ob dejstvu, da je obsojenec glavno obravnavo navedenega dne samovoljno zapustil, po oceni prvostopenjskega sodišča neupravičeno (izvedenca dr. G. in dr. M. ugotavljata, da je bil sposoben udeleževati se glavnih obravnav in na njih aktivno sodelovati, iz zdravniškega izvida SB Celje z dne 13. 9. 2013 pa tudi ne izhaja, da ne bi bil sposoben za udeležbo na glavni obravnavi, kar je v dopolnilnem izvedenskem mnenju dodatno potrdil izvedenec G.), da je bil obsojenec pred tem že zaslišan, da je prvostopenjsko sodišče ocenilo, da njegova navzočnost na glavni obravnavi, na kateri je bil navzoč njegov zagovornik, ni bila nujna, poleg tega pa je bil seznanjen tudi s tem, kateri dokazi se bodo na tej obravnavi izvajali, so bili izpolnjeni zakonski pogoji za nadaljevanje glavne obravnave v njegovi nenavzočnosti. Sodišče prve stopnje je v točki 5 obrazložitve izpodbijane sodbe odločitev o delni opravi naroka v obsojenčevi nenavzočnosti razumno utemeljilo s tem, ko je navedlo, da je bil s potekom obravnave v njegovi nenavzočnosti obsojenec naknadno seznanjen, pa na izpovedbo nobene od prič (zaslišana sta bila dr. M. J., ki je podala odgovor le na eno zastavljeno vprašanje obsojenčevega zagovornika ter dr. J. R.) ni imel pripomb, niti na naslednjih narokih za glavno obravnavo ni predlagal njunega dodatnega zaslišanja. Zato po presoji Vrhovnega sodišča obsojenec neutemeljeno očita prvostopenjskemu sodišču, da je z odločitvijo o delni opravi naroka za glavno obravnavo v njegovi nenavzočnosti kršilo njegova pravna jamstva v kazenskem postopku iz 2. alineje 29. člena Ustave.

13. Iz obsojenčeve zahteve za varstvo zakonitosti je razbrati, da naj bi mu bila kršena tudi pravica do obrambe po 3. alineji 29. člena Ustave RS s tem, da sodišče ni pridobilo izvida konziliarnega pregleda oškodovanca D. B. na ORL oddelku SB Celje, kot pomemben dokaz njemu v korist. S tem v zvezi se Vrhovno sodišče sicer sklicuje na razloge, s katerimi je po vsebini enak pritožbeni ugovor zavrnilo že Višje sodišče (točka 17 obrazložitve). Po pregledu spisa ter izpodbijanih sodb Vrhovno sodišče pritrjuje drugostopenjskemu sodišču, da je zmotno obsojenčevo stališče, da ugotovitve konziliarnega pregleda oškodovanca na ORL oddelku SB Celje izvedencem medicinske stroke, ki so sodelovali v postopku ter sodišču niso bile znane. Opisane so tako v zdravniškem potrdilu dr. B. D.(list. št. 950), ki je bil s tem v zvezi zaslišan na naroku za glavno obravnavo dne 17. 2. 2012, njegova izpovedba pa je bila v soglasju s strankami prebrana tudi na naroku za glavno obravnavo 25. 10. 2013. Prav tako je bila na tem naroku prebrana vsa zdravstvena dokumentacija, ki jo je za oškodovanca posredovala SB Celje. Z zdravniškimi ugotovitvami oškodovančevega pregleda na ORL oddelku so bili seznanjeni tudi izvedenci medicinske stroke, ki so v postopku sodelovali. Nihče od njih ni izpostavil dejstva, da bi kakršenkoli za podajo mnenja relevanten izvid manjkal, saj so vsi trije izvedenci, ki so v postopku sodelovali, imeli na razpolago vso zdravstveno dokumentacijo. Zato obsojenec neutemeljeno oziroma celo protispisno utemeljuje zatrjevano kršitev pravice do obrambe z zatrjevanji, da zdravstvena dokumentacija, ki se nanaša na konziliarni pregled oškodovanca ni bila pridobljena oziroma ni bila upoštevana v sodnem postopku.

14. Z nadaljnjimi navedbami, ko obsojenec pavšalno navaja, da je dejansko stanje v zadevi zmotno ugotovljeno, da se ne strinja z oceno svojega zagovora ter oceno izvedenih dokazov (zlasti prič M. S. ter D. B.), da je želel oškodovanca D. B. le umiriti ter da je bil sam žrtev njegovega napada, da nista padla po tleh, da mu ni prizadejal v izreku prvostopenjske sodbe opisanih poškodb, da bi se šele s pridobitvijo izvida ORL oddelka SB Celje videlo, da je zdravnica dr. M. J. priredila izvid o oškodovančevih poškodbah, da imajo o teh poškodbah celo izvedenci sodne medicinske stroke, ki so sodelovali v postopku različna mnenja tako glede intenzitete poškodb, roka trajanja kot tudi kasnejših znakov, da je oškodovanec venomer spreminjal svoje izpovedbe tako glede tega, kje se je zadeva dogajala (na sredini hodnika ali ob steni) kot tudi kasnejših znamenj na vratu, vložnik uveljavlja nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem ter oceno dokazov, ki sta jo sprejeli obe sodišči. S tem pa uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom ni dopustno uveljavljati. Zato ga Vrhovno sodišče ne more preizkusiti.

C.

15. Ker je zahteva za varstvo zakonitosti pretežno vložena zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, drugih kršitev na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi pa ni ugotovilo, je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo.

16. Odločitev o oprostitvi plačila sodne takse temelji na določbah 98.a člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP.