Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

VSM Sodba IV Kp 44791/2021

ECLI:SI:VSMB:2022:IV.KP.44791.2021 Kazenski oddelek

uradni zaznamek o izjavi osumljenca verodostojnost obdolženčevega zagovora dokazno ugotavljanje pravno pomembnih dejstev
Višje sodišče v Mariboru
8. december 2022
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Gole ugotovitve sodišča prve stopnje, ki jo sme uporabiti za presojo verodostojnosti zagovora obdolženca, pa ni moč razlagati v smislu, da je sodišče prve stopnje s tem izpodbijano sodbo oprlo na uradni zaznamek o izjavi osumljenca, oziroma da je na podlagi uradnega zaznamka ugotovilo pravno relevantno dejstvo.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec je dolžan plačati sodno takso v višini 210,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Mariboru je s sodbo II K 44791/2021 z dne 26. 8. 2022 obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Na podlagi istega zakonskega določila in 47. člena KZ-1 mu je izreklo denarno kazen v višini dvajset dnevnih zneskov po 25,00 EUR, kar skupaj znaša 500,00 EUR. Navedeni znesek je obdolženec dolžan plačati v roku treh mesecev od pravnomočnosti sodbe. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je še odločilo, da je obdolženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP v znesku 2,20 EUR ter sodno takso, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe. Po drugem odstavku 105. člena ZKP je odločilo, da je obdolženec dolžan oškodovani B. B. plačati znesek 127,97 EUR, s presežkom priglašenega premoženjskopravnega zahtevka pa jo je napotilo na pravdo.

2. Zoper sodbo se je pritožil zagovornik obdolženca iz vseh pritožbenih razlogov, kot navaja v uvodu pritožbe, s predlogom pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in obdolženca oprosti obtožbe oziroma, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Zagovornik uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP z navedbami, da se izpodbijana sodba opira na uradni zaznamek, ki ne more biti dokaz, na katerega bi se lahko opirala sodba. Tak uradni zaznamek je namreč pisal policist, ki tekom postopka ni bil zaslišan, poleg tega pa ga obdolženec ni podpisal. 5. Kršitev po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP je podana, če sodišče opre sodbo na nedovoljen dokaz. Dokaz ni dovoljen, če je pridobljen s kršitvijo ustavne ali zakonske dokazne prepovedi, tj. s kršitvijo ustavno varovanih človekovih pravic ali s kršitvijo določbe ZKP, za katero je predpisana sankcija z izločitvijo dokaza,1 kar pa v obravnavani zadevi ni primer. Iz podatkov spisa je namreč razvidno, da je sodišče prve stopnje uradni zaznamek o izjavi osumljenca, ki je na vsaki strani podpisan s strani obdolženca (l. št. 10-15), le-temu na glavni obravnavi dne 25. 3. 2022 predočilo, nihče izmed procesnih udeležencev pa tedaj ni podal predloga za zaslišanje policista, ki je uradni zaznamek, po podanih ustreznih in pravilnih pravnih poukih, sestavil. V točki 15 obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje sicer res delno povzelo vsebino tega uradnega zaznamka, vendar je iz preostale vsebine podanih razlogov ugotoviti, da je ob presojanju pravno relevantnega dejstva – ali je obdolženec vedel, da gre za tujo stvar, uvodoma zgolj ugotovilo, da je v zagovoru pred sodiščem drugače opisoval njegovo védenje o lastništvu žičnate ograje. Te gole ugotovitve sodišča prve stopnje, ki jo sme uporabiti za presojo verodostojnosti zagovora obdolženca, pa ni moč razlagati v smislu, da je sodišče prve stopnje s tem izpodbijano sodbo oprlo na uradni zaznamek o izjavi osumljenca, oziroma da je na podlagi uradnega zaznamka ugotovilo pravno relevantno dejstvo.2 Sodišče prve stopnje je namreč dejstvo, da je obdolženec vedel, da je ograja oškodovankina, ugotovilo na podlagi presoje drugih dokazov, ki so bili izvedeni na glavni obravnavi in ki so ovrgli obdolženčev zagovor. To je zlasti izpovedbe oškodovanke, nenazadnje pa tudi na podlagi nelogičnega zagovora obdolženca, ki je pred sodiščem pojasnil, da je oškodovanko pred dogodkom pozival naj odstrani njeno ograjo. Po obrazloženem zatrjevana kršitev ni podana.

6. Nadalje zagovornik navaja, da je podana kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj je podano nasprotje glede odločilnih dejstev z vsebino listin in zapisnikov. Sodišče prve stopnje je namreč v izpodbijani sodbi navedlo, da med oškodovanko in obdolžencem še niso dokončno urejena njuna razmerja glede razdelitve premoženja, nato pa je ugotovilo, da naj bi bili žičnata ograja in zastirka kupljeni v času trajanja zakonske zveze.

7. Zatrjevana kršitev ni podana. Uvodoma je ugotoviti, da s povzetimi navedbami zagovornik niti ne obrazloži nasprotja v smislu uveljavljane kršitve iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, temveč podaja lastno interpretacijo zaključkov sodišča prve stopnje, ki nima opore v izpodbijani sodbi. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi celovite presoje izvedenih dokazov pojasnilo le, da je zakonska zveza med obdolžencem in oškodovanko prenehala, niso pa bila še dokončno urejena njuna razmerja glede razdelitve skupnega premoženja. V takšnih razlogih ni mogoče prepoznati nobenega nasprotja, kot si to prizadeva prikazati zagovornik. V kolikor pa z navedbami o nakupu ograje in zastirke v času trajanja zakonske zveze ter posledičnem solastništvu obdolženca meri na kršitev kazenskega zakona, pa je dodati le, da so tudi stvari, na katerih ima storilec solastnino ali skupno lastnino, lahko predmet kaznivega dejanja po 220. členu KZ-1, saj so tudi take stvari v odnosu do storilca delno tuje.3

8. Neutemeljena je pritožbena graja na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženca in zbrane dokaze je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo ter utemeljeno zaključilo, da je obdolžencu storitev očitanega kaznivega dejanja dokazana. Prepričljive in tehtne razloge prvostopenjske sodbe zato pritožbeno sodišče kot pravilne povzema, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa le še dodaja:

9. Bistvo pritožbe je v graji dokazne ocene, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje in s katero se zagovornik ne strinja. Ponavlja obdolženčev zagovor in skuša prepričati, da je obdolženec mislil, da je ograja njegova. Vse priče (C. C., Č. Č., D. D. in E. E.) so namreč izpovedale, da je točno takšne ograje in zastirke obdolženec imel pri svoji hiši in delavnici. Po prepričanju zagovornika sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo voljne sestavine naklepa, saj je obdolženec jasno povedal, da je zastirka njegova last, prav tako pa je nepravilno zaključilo, da je obdolženec vedel, da gre za tujo stvar.

10. S povzetim ni mogoče soglašati. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi ravnalo pravilno, ko je verjelo določnim, skladnim in prepričljivim izpovedbam oškodovanke B. B. ter prič F. F. in G. G., svojo odločitev pa je v razlogih izpodbijane sodbe tehtno in prepričljivo pojasnilo. Pritožbeno sodišče zato v celoti soglaša z oceno prvostopenjskega sodišča, da je ograjo in zastirko, ki ju je obdolženec poškodoval, kupila oškodovanka, ter da je obdolženec ob njunem poškodovanju vedel, da gre za tuji in ne njegovi stvari. Za takšen zaključek je imelo sodišče prve stopnje oporo ne samo v izpovedbi oškodovanke, ki je zaslišana kot priča v celoti potrdila očitke, ki izhajajo iz izreka izpodbijane sodbe in prepričljivo pojasnila nakup ograje in zastirke, temveč tudi v izpovedbah prič F. F. in G. G., ki sta bila prisotna bodisi ob bodisi takoj po oškodovankinem nakupu. Tako zagovornik ne more uspeti z izpostavljanjem prič, ki so povedale, kaj vse je imel obdolženec v in ob garaži, saj četudi je res imel določen gradbeni material, na drugi strani ne gre prezreti konsistentne izpovedbe oškodovanke, da je material za ograjo in zastirko kupila sama. Obdolženčevo védenje, da ograja in zastirka nista njegovi, pa mu je ob prepričljivi izpovedbi oškodovanke glede zaklenjenosti garaže (in s tem posledično nemožnosti vzeti iz obdolženčeve garaže ograjo in zastirko) dokazano tudi na podlagi nelogičnega zagovora obdolženca, kot je to pravilno in podrobno pojasnilo sodišče prve stopnje v točkah 12-15 obrazložitve izpodbijane sodbe, in sicer še zlasti v delu, ko je obdolženec pojasnil, da je oškodovanki kakšnih 14 dni preden je prišel podirati ograjo napisal sporočilo, da naj odstrani njeno ograjo. Tako tudi po oceni pritožbenega sodišča, obdolženec ni ravnal v dejanski zmoti. V kolikor bi bil namreč prepričan, da je ograja njegova, oškodovanki sporočila o odstranitvi njene ograje, zagotovo ne bi poslal. Še posebej upoštevajoč njun tedanji konfliktni odnos, ko je bilo med njima več postopkov in nerešenih vprašanj. V luči navedenega je treba zavrniti tudi zagovornikov očitek, da sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo voljne sestavine naklepa. Kot je podrobno pojasnilo sodišče prve stopnje v točki 16 obrazložitve izpodbijane sodbe, je obdolženec dejanje in prepovedano posledico želel izvršiti, saj ograje ni odstranil ročno, kljub temu, da bi takšno možnost nedvomno lahko izkoristil, niti je ni prestavil na kakšno drugo mesto, temveč je nanjo odlagal betonske temelje stare ograje, s čimer se je žičnata ograja in zastirka oškodovanke poškodovala oziroma uničila. Pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje glede obdolženčevega direktnega naklepa zato ne more omajati niti zagovornikovo zgolj posplošeno navajanje teorije v zvezi z naklepom.

11. Po navedenem se kot nerelevantno izkaže še pritožbeno polemiziranje o oškodovankini nezaposlenosti, postopku delitve premoženja, višini povzročene škode ter okoliščinah, kaj je (oziroma kaj ni bilo) povedano obdolžencu glede ograje. Neutemeljene pa so tudi zagovornikove navedbe, s katerimi poskuša prikazati, da je oškodovanka privolila v poškodovanje stvari, ker je bila ob dogodku navzoča, a kljub temu ni izruvala količkov in zadeve umaknila. Slednja je namreč prepričljivo pojasnila, da je ravnanju obdolženca izrecno nasprotovala in ga celo prosila, naj preneha, kar je potrdila tudi priča F. F. Zgolj zato, ker ograje ni sama odstranila, pa nikakor ni mogoče zaključiti, da poškodovanje s strani obdolženca ni bilo protipravno.

12. Zoper odločbo o kazenski sankciji se zagovornik ni pritožil, pritožbeno sodišče pa je v skladu z določbo 386. člena ZKP ta preizkus opravilo po uradni dolžnosti. Preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in ovrednotilo vse tiste okoliščine, ki vplivajo na vrsto in odmero kazenske sankcije, ter obdolžencu izreklo primerno kazensko sankcijo, to je denarno kazen. Pri tem je ustrezno določilo tudi rok za njeno plačilo, zato kazenske sankcije ne gre spreminjati v obdolženčevo korist. 13. Iz navedenih razlogov, in ker zagovornik tudi v preostalem ne navaja ničesar takšnega, kar bi lahko omajalo prvostopenjski krivdni izrek in ker tudi pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbi obdolženčevega zagovornika odločilo tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

14. Izrek o plačilu sodne takse je posledica neuspešne pritožbe in temelji na določbah prvega odstavka 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP, višina takse pa je odmerjena v skladu z Zakonom o sodnih taksah in tar. št. 7112 in 7122 Taksne tarife.

1 Sodba VSRS I Ips 2599/2013 z dne 8. 4. 2021. 2 Tako tudi sodba I Ips 41928/2011-107 z dne 28. 8. 2014. 3 Tako Merc K. V Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), Uradni list RS, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2019, 2. knjiga, str. 669.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia