Jedro

Tožnik se zavzema za to, da bi za zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga moral delodajalec dokazati obstoj vseh očitkov oziroma razlogov za odpoved, ki so v odpovedi navedeni. Tako stališče je materialnopravno zmotno, iz ustaljene sodne prakse namreč izhaja, da je redna odpoved iz krivdnih razlogov zakonita, če je utemeljen vsaj en očitek iz nje.

Tožnik je že samo s tem, ko je digitalno podpisal vloge, za katerih vložitev na sodišče jih je po ZFPPIPP treba podpisati z digitalnim podpisom, opravljal delo (stečajnega) upravitelja, kar je pridobitno delo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi, obstoj delovnega razmerja od 8. 6. 2018 dalje z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja, reintegracijo in reparacijo ter povračilo stroškov postopka.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov. Zatrjuje bistveno kršitev določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Predlaga njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v odločanje sodišču prve stopnje. Zatrjuje bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker sodišče prve stopnje ni odločalo o tožbenem zahtevku tožnika, saj je odločalo o utemeljenosti pisnih opozoril z dne 12. 2. 2018 in z dne 12. 3. 2018, čeprav ti ne predstavljata odpovednega razloga, ki je bil predmet sodnega preizkusa v tem postopku, saj ju tožena stranka ni navedla kot podlago za odpoved. Navaja, da je sodišče prve stopnje na naroku 20. 12. 2018 toženi stranki naložilo, naj predloži izpis iz evidence delovnega časa za 7. 2. 2018, tožniku pa ni vročilo v izjavo navedenega dokaznega predloga, zaradi česar ne ve, ali je tožena stranka izpolnila svojo dokazno dolžnost. Meni, da je prihod v službo bistvenega pomena za ugotovitev odločilnega dejstva, in sicer, če tožnika pred 9. uro ni bilo na delovnem mestu, kar bi izhajalo iz evidence delovnega časa, sploh ni možen očitek, da je na delovnem mestu opravljal delo, ki ni povezano z delovnimi obveznostmi. Dalje navaja, da je tožena stranka v odpovedi zatrjevala kumulativni obstoj razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi ter da bi morala glede na način podaje odpovedi dokazati obstoj vseh očitanih odpovednih razlogov, da bi lahko bila odpoved zakonita. Trdi, da tožena stranka tega ni dokazala. Dalje navaja, da je sodišče prve stopnje spregledalo izpoved zakonite zastopnice tožene stranke, iz katere izhaja, da uprava tožene stranke pisnega zagovora tožnika sploh ni videla, niti se do navedb in predloženih dokazov ni opredelila. Meni, da iz načina postopka odpovedi izhaja, da je bila tožena stranka že ob podaji obdolžitve odločena, da bo tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi, saj vsebinsko ni preverila dokazov in navedb iz pisnega zagovora. V zvezi z neenakopravnim obravnavanjem v času po tem, ko postane sodna odločba o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi pravnomočna in izvršljiva in ko delodajalec pozove delavca nazaj na delo, navaja, da že samo dejstvo vložitve revizije tožene stranke zoper pravnomočno sodno odločbo pomeni ustvarjanje konfliktnih razmer, saj je tožnik moral podati odgovor na revizijo, v katerem je ponovno opozoril na ravnanje zakonitih zastopnikov tožene stranke. Opozarja, da je vsebina podane revizije vplivala na odnos A.A. do tožnika, kar izhaja iz njene izpovedi. Navaja, da delodajalec delavca ob vrnitvi na delo ne sme obravnavati drugače kot drugih delavcev, ki opravljajo delo na podlagi rednih postopkov zaposlitve. Meni, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo ustaljenih pričakovanj glede ravnanj delodajalca pri izpolnjevanju pravnomočnih sodnih odločb, kar pomeni odklon od sodne prakse in temeljnih načel urejanja delovnih razmerij. Sklicuje se na ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik v času bolniške odsotnosti ni opravil očitanih ravnanj kot stečajni upravitelj, saj so vsa dejanja opravile tretje osebe, tožnik pa je izvršil zgolj elektronski podpis že pripravljenih in izdelanih dokumentov. Zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava, posledica česar je zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Navaja, da je bilo v dokaznem postopku ugotovljeno, da nobenega od opisanih opravil, ki naj bi jih tožnik opravljal v času bolniške odsotnosti, ni osebno opravil tožnik, temveč so ta dela opravile tretje osebe po pooblastilu tožnika. Pove, da je glede na naravo elektronskega podpisa, ki ga ni mogoče prenesti na tretjo osebo, tožnik z elektronskim podpisom zgolj podpisal že izdelane dokumente. Po njegovem mnenju sodišče prve stopnje ni odgovorilo na vprašanje, ali lahko oseba, ki ima status upravitelja v insolvenčnih postopkih, v času bolniške odsotnosti opravlja kakšna dela oziroma ali ne sme opravljati niti najbolj enostavnih opravil, ki niso povezana z vsebinskim delom. Pove, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnik s svojim statusom upravitelja v insolvenčnih postopkih ni kršil notranjih aktov tožene stranke ter da zgolj to dejstvo ne pomeni obstoja konflikta interesov niti ne predstavlja odpovednega razloga o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Navaja, da je razumno pričakovati od tožnika, da je prinesel izdelavo vseh vsebinskih opravil, ki so povezana s funkcijo upraviteljev v insolvenčnih postopkih, na tretje osebe in da je tretje osebe posebej opozoril na svojo bolniško odsotnost. Pove, da tehnična rešitev ne omogoča prenosa elektronskega podpisa na tretje osebe, taka tehnična ovira, ki jo je določil upravnik portala e-sodstvo pa ne more pomeniti, da je tožnik opravljal pridobitno delo v času bolniške odsotnosti.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo odgovarja, zatrjuje njeno neutemeljenost in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

6. Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi pa tudi ni nikakršnih nasprotij, niti niso v nasprotju z izrekom, zato je pritožbeno sodišče sodbo lahko preizkusilo. Glede na to, da tožnik ni konkretizirano nasprotoval utemeljenosti pisnih opozoril in ni podal trditev, da katerega izmed v njiju očitanih dejanj sploh ne bi mogel storiti zaradi kasnejšega prihoda v službo, se sodišču prve stopnje ni bilo treba opredeljevati do tožnikove izpovedi o tem, da je bil na sestanku pri odvetniku pred službo, saj izpoved stranke ne more nadomestiti pravočasne trditvene podlage.

7. Sodišče prve stopnje tudi ni storilo očitane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnik bi namreč v pritožbi moral določno navesti, glede katerih odločilnih dejstev naj bi bilo nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Ker tega ni storil in to kršitev uveljavlja le pavšalno, pritožbeni preizkus uveljavljane protispisnosti ni mogoč.

8. Ni podana zatrjevana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka zaradi nepredložitve izpisa iz evidence delovnega časa za 7. 2. 2018 s strani tožene stranke v izjavo tožniku, saj iz zapisnika o naroku za glavno obravnavo 20. 12. 2018 in iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da sodišče prve stopnje tega dokaza sploh ni izvedlo.

9. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje odločalo o zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 23. 5. 2018, ki jo je tožena stranka podala tožniku na podlagi 3. alineje prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl. - ZDR-1) zaradi opravljanja pridobitnega dela v času bolniškega staleža. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka pred podajo redne odpovedi iz krivdnega razloga izpolnila obveznosti delodajalca pred odpovedjo iz 85. člena ZDR-1, to so: predhodno pisno opozorilo delavcu na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi v primeru ponovne kršitve, pisna seznanitev z očitanimi kršitvami ter vabilo na zagovor. Dalje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka dokazala, da je tožnik opravljal pridobitno delo, povezano z opravljanjem dela stečajnega upravitelja, v času bolniškega staleža, zaradi česar je izpodbijana odpoved zakonita. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvami sodišča prve stopnje in njegovimi materialnopravnimi stališči ter se na argumente iz obrazložitve tudi sklicuje in jih sprejema kot svoje.

10. Pritožba navaja, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je odločalo o utemeljenosti pisnih opozoril, odločalo mimo zahtevka tožeče stranke. Glede na to, da je po prvem odstavku 85. člena ZDR-1 pogoj za zakonitost redne odpovedi iz krivdnega razloga tudi vsaj eno pisno opozorilo delavca na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi, če bo delavec ponovno kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, je sodišče prve stopnje pravilno presojalo tudi utemeljenost očitkov iz obeh pisnih opozoril, ne da bi bilo treba toženi stranki navedeni pisni opozorili navesti kot podlago za odpovedni razlog v sami odpovedi oziroma ju kakorkoli drugače konkretizirati. Neutemeljen je torej očitek, da je sodišče prve stopnje odločalo o dejstvih, ki za presojo v tem individualnem delovnem sporu niso pravno pomembna.

11. Tožnik se zavzema za to, da bi za zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga moral delodajalec dokazati obstoj vseh očitkov oziroma razlogov za odpoved, ki so v odpovedi navedeni. Tako stališče je materialnopravno zmotno, iz ustaljene sodne prakse namreč izhaja, da je redna odpoved iz krivdnih razlogov zakonita, če je utemeljen vsaj en očitek iz nje (prim. s sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 765/2017 z dne 1. 3. 2018). Ker je tožena stranka dokazala obstoj enega očitka iz redne odpovedi iz krivdnega razloga, je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je odpoved zakonita.

12. Tožnik neutemeljeno zatrjuje nezakonitost odpovedi v povezavi s potekom postopka odpovedi. Pravno nepomembno je, ali se je tožena stranka opredelila do tožnikovih navedb in predloženih dokazov v pisnem zagovoru oziroma ali se je z njegovim pisnim zagovorom vsebinsko seznanila. Pomembno je le, ali je v skladu z določbo drugega odstavka 85. člena ZDR-1 delodajalec delavcu omogočil zagovor. Skladno z ustaljeno sodno prakso namreč velja, da postopek pred odpovedjo ni strogo formalni postopek, delodajalec pred odpovedjo ni dolžan izvajati kakšnega posebnega postopka s formalnimi odločitvami oziroma procesnimi zagotovili ali roki (prim. s sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 617/2015 z dne 26. 11. 2015). Tožnik v pritožbi ne zatrjuje, da mu tožena stranka zagovora ne bi omogočila, v dokaznem postopku pa je bilo ugotovljeno, da je podal pisni zagovor, torej mu je bil ta omogočen, kar pomeni, da ne držijo pritožbene trditve o formalni nepravilnosti izpodbijane odpovedi.

13. Pritožba nasprotuje materialnopravnemu stališču sodišča prve stopnje, da tožnik ni bil neenakopravno obravnavan po tem, ko ga je tožena stranka vzela nazaj na delo po sodni odločbi v zvezi z nezakonitostjo (prve) odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bila s tožnikom po reintegraciji sklenjena nova pogodba o zaposlitvi zaradi reorganizacije, kar je potrdil tožnik ob zaslišanju. Tožnik s svojimi pritožbenimi navedbami nasprotuje pravilnosti dokazne ocene sodišča prve stopnje, da razlog za izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga niso bile zamere delavcev tožene stranke zaradi sodno ugotovljene nezakonite prve odpovedi in obveznosti poziva tožnika nazaj na delo. Pritožba tudi v tem delu ni utemeljena. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je prepričljiva in argumentirana, tako da pritožbeno sodišče vanjo ne dvomi, tožnik pa zgolj z navajanjem domnevnih nepravilnih oziroma nezakonitih ravnanj tožene stranke, ki jih sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi sploh ni ugotovilo, ne more omajati njene prepričljivosti. Pritožbena navedba, da sama vložitev revizije tožene stranke zoper pravnomočno sodno odločbo pomeni ustvarjanje konfliktnih razmer, ni utemeljena, saj zgolj uporaba pravnih sredstev, ki jih ima stranka na voljo, sama zase ne more pomeniti zlorabe pravice oziroma neenakopravnega obravnavanja ali ustvarjanja pritiska, nič drugače pa ne izhaja niti iz delov izpovedi zakonite zastopnice tožene stranke, ki jih v pritožbi navaja tožnik. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi tožena stranka tožnika obravnavala kakorkoli drugače kot delavce, ki niso bili reintegrirani na podlagi sodne odločbe. Tožnik le pavšalno zatrjuje, da je sodišče prve stopnje odstopilo od ustaljene sodne prakse oziroma temeljnih načel urejanja delovnih razmerij, zato pritožbeni preizkus teh trditev ni mogoč.

14. Tožnik se v pritožbi zavzema za to, da podpis dokumentov, ki jih po Zakonu o finančnem poslovanju podjetij in postopkih prisilnega prenehanja (Ur. l. RS, št. 126/07 in nasl. - ZFPPIPP) podpisuje v okviru svoje funkcije (stečajni) upravitelj, ne predstavlja opravljanja pridobitnega dela. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je tožnik že samo s tem, ko je digitalno podpisal vloge, za katerih vložitev na sodišče jih je po ZFPPIPP treba podpisati z digitalnim podpisom, opravljal delo (stečajnega) upravitelja, kar je pridobitno delo. S podpisovanjem in oddajo vlog po ZFPPIPP je tožnik tudi v primeru, da so bile navedene vloge v celoti sestavljene s strani tretjih oseb, neposredno izpolnjeval naloge (stečajnega) upravitelja, saj je prav upravitelj (in ne kdo drug) skladno z določbo 294. člena ZFPPIPP dolžan podati otvoritveno poročilo, skladno z določbo 295. člena ZFPPIPP redno poročilo, skladno z določbo 334. člena ZFPPIPP razpisati javno dražbo, skladno z določbo 328. člena ZFPPIPP vabiti k nezavezujočemu zbiranju ponudb, skladno z določbo 321. člena ZFPPIPP predlagati načrt poteka postopka osebnega stečaja, skladno z določbo 375. člena ZFPPIPP podati končno poročilo upravitelja ter skladno z določbo devetega odstavka 371. člena ZFPPIPP posredovati sodišču podatke za načrt razdelitve posebne razdelitvene mase. Tožena stranka je v spis vložila listine, iz katerih izhaja, da je tožnik v času odsotnosti z dela zaradi bolniškega staleža opravljal dela (stečajnega) upravitelja, ki izhajajo iz navedenih določb ZFPPIPP (B20-B34). Za ugotovitev o tem, da je v času bolniškega staleža opravljal pridobitno delo, zadostuje, da je tožnik v okviru svoje funkcije (stečajnega) upravitelja potrebne dokumente zbral in jih elektronsko podpisal ter s tem naložil v sistem. Drugačno pravno naziranje tožnika ni pravilno. Dejstvo, da glede na njegovo naravo elektronskega podpisa ni mogoče prenesti na tretjo osebo, na pravilnost zaključka sodišča prve stopnje ne vpliva. Iz obrazložitve sodbe jasno izhaja, da v času bolniške odsotnosti delavec, ki je hkrati upravitelj v insolvenčnih postopkih, ne sme opravljati niti najbolj enostavnih opravil, ne glede na to, ali so povezana z vsebinskim delom upravitelja, ali ne (pri čemer ni mogoče zanikati, da so prav dela, ki jih podpisuje z elektronskim podpisom tista, ki jih stečajni upravitelj izvaja kot svoje naloge po ZFPPIPP). Pravno nepomembno je, ali je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožnik ni kršil notranjih aktov tožene stranke že s svojim statusom upravitelja v insolvenčnih postopkih oziroma da ta ne pomeni nujno obstoja konflikta interesov, saj je ugotovilo utemeljenost očitka, da je v času bolniškega staleža opravljal pridobitno delo, kar je nedvomno krivdni razlog, ki predstavlja podlago za redno odpoved po 3. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1. Ker so bili izpolnjeni tudi drugi pogoji za zakonitost redne odpovedi iz krivdnega razloga, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek.

15. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

16. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Stranki nista priglasili stroškov pritožbenega postopka, zato pritožbeno sodišče o njih ni odločalo.