Jedro

V kolikor upnik izkaže za verjetno, da številke žiro računa ni mogel ugotoviti, pa mora navesti banko in predlagati, da sodišče pri tej banki samo opravi poizvedbe (2. odst. 140. člena ZIZ) Pritožba pravilno opozarja, da opomin ni verodostojna listina v smislu 23. člena ZIZ in da lahko izvršilno sodišče o obstoju ali neobstoju upnikove terjatve odloči le na podlagi izpiska iz poslovnih knjig

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi v 1., 2. in III. točki izreka ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Pritožba zoper II. točko izreka pa se zavrne kot neutemeljena in se sklep sodišča prve stopnje v tem delu potrdi.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Na podlagi izvršilnega predloga zaradi izterjave 78.515,20 SIT s pripadki, je sodišče prve stopnje s 1. točko naložilo dolžniku, naj poravna v predlogu navedeno terjatev v znesku 78.515,20 SIT s pripadki, z 2. točko pa dovolilo izvršbo le zaradi plačila 49.103,00 SIT s pripadki. S I. točko je bila dovoljena izvršba z rubežem, cenitvijo in prodajo dolžnikovih premičnih stvari. V delu, katerem upnik predlaga rubež dobroimetja dolžnika na dolžnikovem računu (II.

točka izreka) in v delu, v katerem je zahteval izvršbo glavnice v znesku nad 49.180,30 SIT (III. točka izreka), pa je sodišče prve stopnje predlog zavrnilo.

Zoper zavrnilni del sklepa se je upnik pravočasno pritožil iz vseh pritožbenih razlogov in predlagal, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek. Navedel je, da je glede zavrnitve predloga za izvršbo na dolžnikova sredstva na žiro računu podano nasprotje v razlogih sklepa, saj je sodišče s tem izvršilnim sredstvom predlog za izvršbo zavrnilo in ne zavrglo kot je razvidno iz obrazložitve sklepa. Ker sodišče upnika ni pozvalo k popravi predloga, je s tem storilo absolutno bistveno kršitev postopka. Sklepa o izvršbi pa tudi ni mogoče preizkusiti, ker iz sklepa in obrazložitve izhajajo tri različne glavnice. Sodišče prve stopnje je namreč upniku priznalo glavnico v višini 49.103,00 SIT, hkrati pa je priznalo obresti od glavnice v višini 44.807,30 SIT in od glavnice 4.373,00 SIT, kar skupaj znaša skupaj 49.180,30 SIT, kljub temu, da so iz verodostojne listine razvidne posamične pogodbene obveznosti dolžnika in skupaj znašajo 78.5151,20 SIT. Ker sodišče prve stopnje izpiska iz poslovnih knjig ni štelo kot verodostojno listino, ampak je svojo odločitev napačno oprlo na opomin, ki ni verodostojna listina, je zavrnitev v glavničnem delu v celoti neutemeljena. V zvezi z zavrnitvijo obrestnega zahtevka od zneska 4.373,00 SIT za čas od 30.11.1998, pa je navedel, da zavrnitve v izreku izpodbijanega sklepa ni. Do teh obresti pa je upravičen na podlagi 15. člena splošnih pogojev, ki so sestavni del kreditne pogodbe, sklenjene med upnikom in dolžnikom in na podlagi 3. odst. 400. člena ZOR. V pritožbi priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je delno utemeljena.

Neutemeljena je pritožnikova trditev, da niso bili podani pogoji za ustavitev izvršbe z rubežem dolžnikovega dobroimetja na žiro računu pri banki. Dolžnik je fizična oseba, zato je upnik dolžan v predlogu za izvršbo navesti v skladu s 1. odst. 140. člena, v zvezi s 1. odst. 40. člena ZIZ banko, pri kateri ima dolžnik račun in številko računa.

V kolikor upnik izkaže za verjetno, da številke žiro računa ni mogel ugotoviti, pa mora navesti banko in predlagati, da sodišče pri tej banki samo opravi poizvedbe (2. odst. 140. člena ZIZ). Iz podatkov v spisu je razvidno, da je v predlogu za izvršbo (na l. št. 1) upnik navedel le banke, pri katerih naj se opravi rubež dolžnikovega dobroimetja. Upnik ni izkazal za verjetno, da sam ni mogel ugotoviti številk dolžnikovih žiro računov in tudi ni predlagal, da sodišče opravi poizvedbe v zvezi s tem (2. odst. 140. člena ZIZ). Kljub temu je sodišče prve stopnje opravilo poizvedbe in ugotovilo, da dolžnik pri nobeni od bank, navedenih v izvršilnem predlogu niti njihovih podružnicah nima odprtega računa. Ker je obstoj žiro računa pri banki predpostavka za dovolitev izvršbe na sredstva na tem računu (1. odst. 140. člena ZIZ v zvezi s 1. odst. 40. člena ZIZ), je zato sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je predlog za izvršbo v tem delu zavrnilo. Pritrditi pa je upnikovi pritožbeni navedbi, da je sodišče v obrazložitvi napačno navedlo, da je predlog za izvršbo s tem izvršilnim sredstvom zavrglo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ta nepravilnost na samo zakonitost in pravilnost odločitve sodišča prve stopnje ne vpliva, zato je upnikovo pritožbo zoper II. točko izreka zavrnilo kot neutemeljeno in sklep o izvršbi v tem delu potrdilo (2. točka 380. člena ZPP/77 v zvezi s 15. členom ZIZ).

Iz 1. točke izreka izpodbijanega sklepa (naložitveni del) izhaja, da je sodišče prve stopnje upnikovemu predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine v celoti ugodilo za glavnico 78.515,20 SIT in pripadke. V 2. točki izreka (dovolilni del) pa je nato zoper dolžnika dovolilo izvršbo za glavnico le v višini 49.103,00 SIT in za obresti od tega zaneska za čas od 30.11.19998 do plačila, za obresti od zneska 44.807,30 SIT od 30.11.1998 do plačila in od zneska 4.373,00 SIT od 29.12.1998 do plačila ter za izvršilne stroške v znesku 41.103,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 3.2.1999 do plačila. V III. točki izreka je zatem predlog za izvršbo zavrnilo za glavnico nad 49.180,30 SIT. Pri tem je očitno izhajalo iz 2. točke, s katero je, kot rečeno, dovolilo izvršbo le zaradi izterjave 49.103,00 SIT s pripadki, upoštevajoč seštevek glavnice (44.807,30 SIT in 4.373,00 SIT) pa zaradi izterjave 49.108,30 SIT. Obravnavalo je tri različne zneske, hkrati pa je v naložitvenem delu v celoti sledilo upnikovemu predlogu, v dovolilnem delu pa ga je delno zavrnilo. Izrek izpodbijanega sklepa je tako sam s seboj v nasprotju (13. točka 2. odst. 354. člena ZPP/77 v zvezi s 15.členom ZIZ). Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in razveljavilo sklep o izvršbi v 1., 2. in III. točki izreka ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje (3. točka točka 380. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Pritožba pravilno opozarja, da opomin ni verodostojna listina v smislu 23. člena ZIZ in da lahko izvršilno sodišče o obstoju ali neobstoju upnikove terjatve odloči le na podlagi izpiska iz poslovnih knjig (A1). ZIZ v 23. členu namreč taksativno našteva verodostojne listine, na podlagi katerih sodišče lahko dovoli izvršbo in na katere je sodišče pri odločanju o obstoju ali neobstoju terjatve v celoti vezano. Med temi listinami ni opomina, zato je sodišče prve stopnje svojo odločitev o zavrnitvi predloga za izvršbo za glavnico v znesku nad 49.180,30 SIT nepravilno oprlo na opomin.

V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje paziti, da bosta naložitveni in dovolilni del izreka sklepa usklajena ter upoštevati, da upnik v predlogu za izvršbo uveljavlja terjatev na podlagi izpiska iz poslovnih knjig kot verodostojne listine, in v zvezi s tem ponovno odločiti o predlogu za izvršbo.

Utemeljena pa je nadalje pritožnikova trditev, da sodišče prve stopnje o obrestih od zneska 4.373,00 SIT za čas od 30.11.1998 do 29.12.1998 ni odločilo. Iz predloga za izvršbo izhaja, da je upnik zahteval obresti od zneska 4.373,00 SIT za čas od 30.11.1998 dalje do plačila, iz 2. točke izreka sklepa pa je razvidno, da je izvršilno sodišče dovolilo izvršbo za navedene obresti le za čas od 29.12.1998 do plačila. Sodišče prve stopnje o obrestih za čas od 30.11.1998 do 29.12.1998 torej ni odločilo. Če bi pritožbeno sodišče izpodbijani sklep v 2. točki potrdilo, bi bilo pritožbo v tem delu šteti kot predlog za izdajo dopolnilnega sklepa. Ker pa jo je razveljavilo, bo moralo pri ponovnem odločanju prvostopno sodišče odločiti tudi o tem delu terjatve.

Določbe ZPP/77 (Ur.l. SFRJ, št. 4/77, 36/77, 36/80, 69/82, 58/84, 74/87, 14/88, 57/89, 29/90 in 27/90) je sodišče druge stopnje uporabilo na podlagi 1. odst. 498. člena ZPP (Ur.l. RS, št. 26/99).