Jedro

Teza o priznanju dejanskih navedb tožeče stranke ni dopustna, če je sama tožeča stranka v dokaz svojih navedb ponudila dokaze, s katerimi tožbenih navedb očitno ni mogoče dokazati, ali če notorna dejstva kažejo na neresničnost njenih trditev. V konkretnem primeru takšnega očitnega nasprotja med navedbami v tožbi o trajnih posledicah tožeče stranke in ugotovitvami izvedenskega mnenja ni.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z zamudno sodbo razsodilo, da mora tožena stranka tožeči stranki plačati 6,700.000 SIT odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.4.2004 do plačila.

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je znesek, ki ga mora tožena stranka plačati tožeči stranki, znižalo na 5,100.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.4.2004, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Sicer je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ocenilo je, da ob pravilni uporabi materialnega prava primerna denarna odškodnina za pretrpljene telesne bolečine tožeče stranke znaša 900.000 SIT, za strah 200.000 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti pa 4,000.000 SIT.

Zoper to sodbo je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka s predlogom, naj ji Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodi, sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da so trditve tožeče stranke, da je zaradi storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe utrpela trajne posledice v smislu zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti, je v nasprotju z dokazi, ki jih je sama predlagala, zlasti z izvedenskim mnenjem izvedenca medicinske stroke. Gre za kršitev iz 7. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 - ur. p. b., v nadaljevanju ZPP). Sodišče druge stopnje se je v obrazložitvi sklicevalo na izvedensko mnenje izvedenca medicinske stroke, nato pa v nasprotju z določbo 358. člena ZPP spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, zaradi česar je podana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka. V skladu s pravili o vročanju članov tožnikovega gospodinjstva ni mogoče enačiti z njegovimi družinskimi člani. Prav tako naslova toženčevega prebivališča, na katerem je formalno prijavljen, ni mogoče enačiti s stalnim prebivališčem, kjer toženec dejansko živi. Domneva sodišča druge stopnje, da so osebe, ki živijo na naslovu, kjer je toženec stalno prijavljen, tudi člani njegovega gospodinjstva, je zmotna. Sodišče druge stopnje je zmotno uporabilo določbe 140., 141. in 142. člena ZPP.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Pogoji za izdajo zamudne sodbe med drugim niso izpolnjeni, če so dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana (4. točka prvega odstavka 318. člena ZPP). Tožena stranka nima prav, da so tožbene navedbe o trajnih posledicah, ki jih je utrpela tožeča stranka, v nasprotju z dokazi, ki jih je sama predložila, zlasti z izvedenskim mnenjem R. Ž. z dne 16.2.2003. Sodišče, ki izda zamudno sodbo, predlaganih dokazov ne izvaja, ampak, če so izpolnjeni za to predpisani pogoji, brez nadaljnjega obravnavanja ugodi tožbenemu zahtevku. Ker ne izvaja dokazov, ni pomembno, kakšna je kakovost določenega dokaznega sredstva. Teza o priznanju dejanskih navedb tožeče stranke pa vendarle ni dopustna, če je sama tožeča stranka v dokaz svojih navedb ponudila dokaze, s katerimi tožbenih navedb očitno ni mogoče dokazati, ali če notorna dejstva kažejo na neresničnost njenih trditev. V konkretnem primeru takšnega očitnega nasprotja med navedbami v tožbi o trajnih posledicah tožeče stranke in ugotovitvami izvedenskega mnenja ni. Prav nasprotno, iz izvedenskega mnenja celo izhaja, da so tožnikove življenjske sposobnosti zmanjšane.

Sodišče druge stopnje ni samo ugotavljalo dejanskega stanja in nato sodbo spremenilo v nasprotju s prvim odstavkom 380. člena ZPP, kot to zmotno meni tožena stranka. V obrazložitvi je povzelo pravno relevantne trditve tožeče stranke iz tožbe (pri katerih se je tožeča stranka delno poslužila ugotovitev izvedenca medicinske stroke v izvedenskem mnenju z dne 16.2.2003), zaradi pasivnosti tožene stranke predpostavilo, da dejanske navedbe tožeče stranke priznava in na takšen dejanski stan, katerega resničnost se predpostavlja, uporabilo materialno pravo. Ravnalo je torej v skladu s konceptom zamudne sodbe iz 318. člena ZPP, ki temelji na sistemu afirmativne litiskontestacije.

Načelno je treba pritrditi toženi stranki, da mora biti vročitev fizični osebi opravljena na naslovu njenega dejanskega stanovanja, ki ni nujno isto kot njeno formalno registrirano prebivališče (3. točka 3. člena Zakona o prijavi prebivališča, Uradni list RS, št. 9/01 - 111/07). Vendar pa bi bil uveljavljani razlog absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 7. oziroma 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ob takšnem pravilnem izhodišču izkazan le v primeru, če bi tožena stranka konkretno pojasnila, katera so bila tista dejanja sodišča prve stopnje, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da tožba toženi stranki ni bila vročena na naslovu njenega dejanskega stanovanja. Ker tega ni storila, je moralo revizijsko sodišče tudi ta revizijski razlog zavrniti kot neutemeljen. Ker je revizija samostojno izredno pravno sredstvo, je neupoštevno sklicevanje tožene stranke na bolj substancirane pritožbene navedbe v tej smeri.

Revizijsko sodišče je neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).