Jedro

Če revident ne opredeli pomembnega pravnega vprašanja po vsebini obravnavane zadeve, posledično pa tudi ne navede okoliščin, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter razlogov, zaradi katerih meni, da je v obravnavani zadevi sodišče to vprašanje rešilo nezakonito, ni izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije iz 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka trpi sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper pravnomočno sodbo sta revidenta po odvetniku vložila revizijo. Utemeljenost vložitve revizije utemeljujeta z vprašanjem razlage Zakona o dedovanju – ZD in Zakona o denacionalizaciji – ZDen glede obsega prvega dednega reda. Uveljavljata povračilo stroškov postopka.

2. Revizija ni dovoljena.

3. S pravnomočno sodbo, ki jo revidenta izpodbijata z revizijo, je sodišče prve stopnje v skupno obravnavanje združilo njuni tožbi zoper odločbo tožene stranke z dne 4. 11. 2009, in ju na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila zahtevo za denacionalizacijo tam navedenega premoženja prejšnje lastnice A.A., ker niso izpolnjeni pogoji iz 9. in 12. člena Zakona o denacionalizaciji – ZDen.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Revidenta dovoljenosti revizije nista izkazala s sklicevanjem na vprašanje razlage ZD in ZDen glede obsega prvega dednega reda in pavšalnim sklicevanjem na kršitev človekovih pravic iz 14., 22., 33. in prvega odstavka 15. člena Ustave RS ter Splošne deklaracije o človekovih pravicah, Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti – PES in Lizbonske pogodbe.

6. Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča in določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 pa je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča in določbo četrtega odstavka 367. b člena ZPP mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse.

7. Po presoji Vrhovnega sodišča revidenta nista zadostila standardu natančnosti in konkretiziranosti opredelitve pomembnega pravnega vprašanja, saj vprašanja sploh nista oblikovala, posledično pa tudi nista navedla okoliščin, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter razlogov, zaradi katerih menita, da je v obravnavani zadevi sodišče to vprašanje rešilo nezakonito. Glede na navedeno ni izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije iz navedene določbe ZUS-1. 8. Če pa merita na vprašanje opredelitve dediča prvega dednega reda, ki bi bil lahko v primeru, ko prejšnji lastnik ni upravičenec po določbah ZDen, nadomestni upravičenec po določbi 12. člena ZDen, pa gre za vprašanje, ki je že rešeno v upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča. Po upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča ima namreč vnuk položaj nadomestnega upravičenca iz 12. člena ZDen le v primeru, če je na podlagi vstopne pravice postal dedič prvega dednega reda (sodbe I Up 538/2005, I Up 52/2004 z dne 20. 9. 2007, I Up 1812/2006 z dne 4. 10. 2007 in I Up 233/2007 z dne 23. 10. 2008), v obravnavani zadevi pa glede na ugotovitve upravnega organa v izpodbijani upravni odločbi ne gre za takšen primer. Drugačno stališče tudi ne izhaja iz odločbe Ustavnega sodišča RS U-I-23/93 z dne 20. 3. 1997. 9. Ker revidenta nista izkazala pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče njuno revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. 10. Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo, revidenta na podlagi določb prvega odstavka 165. člena ZPP in prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sama trpita svoje stroške revizijskega postopka.