Jedro

Tožnikov zahtevek za plačilo izgubljenega zaslužka in plačevanje rente za čas po 21. aprilu 2015 je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo. Tožnik bi namreč navedenega dne izgubil zaposlitev, tudi če zaradi posledic delovne nezgode ne bi bil invalid. Do odškodnine bi bil zato upravičen le, če bi dokazal, da bi v tem primeru lahko dobil takšno delo, s katerim bi zaslužil več, kot znašajo njegovi sedanji prejemki (plača z nadomestilom za invalidnost). Tega tožnik ni zatrjeval. V nasprotnem primeru bi bil tožnik zaradi posledic delovne nezgode dejansko v boljšem položaju kot primerjalni delavci, ki so izgubili zaposlitev pri istem delodajalcu zaradi njegove likvidacije. Tožnikova pritožba v tem delu torej ni utemeljena.

Izrek

I. Pritožbama se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v II. točki izreka za znesek 6.885,91 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov: - od 339,84 EUR od 15. 2. 2013 dalje do plačila, - od 364,61 EUR od 15. 3. 2013 dalje do plačila, - od 327,28 EUR od 15. 4. 2013 dalje do plačila, - od 362,40 EUR od 15. 5. 2013 dalje do plačila, - od 323,45 EUR od 15. 6. 2013 dalje do plačila, - od 250,36 EUR od 15. 7. 2013 dalje do plačila, - od 206,25 EUR od 15. 8. 2013 dalje do plačila, - od 176,24 EUR od 15. 9. 2013 dalje do plačila, - od 150,32 EUR od 15. 10. 2013 dalje do plačila, - od 154,05 EUR od 15. 11. 2013 dalje do plačila, - od 141,74 EUR od 15. 12. 2013 dalje do plačila, - od 162,41 EUR od 15. 1. 2014 dalje do plačila, - od 248,64 EUR od 15. 2. 2014 dalje do plačila, - od 248,64 EUR od 15. 3. 2014 dalje do plačila, - od 248,64 EUR od 15. 4. 2014 dalje do plačila, - od 248,64 EUR od 15. 5. 2014 dalje do plačila, - od 248,64 EUR od 15. 6. 2014 dalje do plačila, - od 248,64 EUR od 15. 7. 2014 dalje do plačila, - od 248,64 EUR od 15. 8. 2014 dalje do plačila, - od 251,32 EUR od 15. 9. 2014 dalje do plačila, - od 251,32 EUR od 15. 10. 2014 dalje do plačila, - od 251,32 EUR od 15. 11. 2014 dalje do plačila, - od 251,32 EUR od 15. 12. 2014 dalje do plačila, - od 251,32 EUR od 15. 1. 2015 dalje do plačila, - od 251,32 EUR od 15. 2. 2015 dalje do plačila, - od 251,32 EUR od 15. 3. 2015 dalje do plačila, - od 251,32 EUR od 15. 4. 2015 dalje do plačila, - od 175,92 EUR od 15. 5. 2015 dalje do plačila, in v IV. točki izreka ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Sicer se pritožbi zavrneta in se v nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožnik, ki se je poškodoval v delovni nesreči in je bil nato zaradi invalidnosti razporejen na slabše plačano delovno mesto, je s tožbo zahteval plačilo izgubljenega zaslužka (skupaj 15.166,17 EUR z obrestmi), za čas od 1. julija 2015 dalje pa plačevanje mesečne rente (neto 251,32 EUR z obrestmi).

2. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku delno ugodilo. Tožniku je prisodilo 11.744,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih zneskov, ki predstavljajo izgubo na zaslužku za čas od vključno marca 2010 do aprila 2015. V presežku je njegov odškodninski zahtevek (vključno z rentnim zahtevkom) zavrnilo. Sklenilo je še, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

3. Zoper navedeno sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki. Tožnik(1) zakonskih pritožbenih razlogov opredeljeno ne navaja, medtem ko se toženka sklicuje na zmotno ugotovljeno dejansko stanje in na zmotno uporabo materialnega prava. Tožnik izpodbija odločitev o zavrnitvi rentnega zahtevka in izrek o stroških postopka, toženka pa odločitev o prisojeni odškodnini in posledično izrek o stroških postopka. Obe pravdni stranki predlagata ustrezno spremembo izpodbijane sodbe.

4. Tožnik navaja, da mu tudi po aprilu 2015 še nastaja izguba na dohodku, ker zaradi omejitev ni več sposoben za dela, ki so plačana tako, kot je bilo tisto, pri katerem se je poškodoval v škodnem dogodku. Tega ne more spremeniti dejstvo, da je bilo njegovo delovno mesto ukinjeno in da je zdaj zaposlen pri drugem podjetju. Neživljenjsko in nelogično je pričakovati, da bi tožnik lahko izkazal, ali obstajajo na trgu dela bolje plačana delovna mesta, ki bi jih lahko zasedel. Vztraja, da mu pripada mesečna renta v višini, kot jo je izračunala izvedenka, ne glede na to, na katerem delovnem mestu je danes in bo v bodoče zaposlen. Če se bodo okoliščine spremenile, bo toženka lahko zahtevala zmanjšanje ali ukinitev rente. Odločitev o stroških je napačna, ker sodišče ni upoštevalo, da je večina stroškov nastala zaradi spornega temelja zahtevka, s katerim je tožnik v celoti uspel. Toženka bi mu morala povrniti vse stroške za izdelavo izvedenskega mnenja. Stroškovna odločitev je nepravična tudi zato, ker stroški pravdnih strank po višini niso primerljivi.

5. Toženka navaja, da je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da je tožniku kot tehnološkemu presežku delovno razmerje prenehalo že 1. 12. 2011, nato pa zapisalo, da se je to zgodilo 21. 4. 2015. V času prerazporeditve na drugo delovno mesto pri toženkinem zavarovancu je bila razlika v tožnikovi plači minimalna, v obdobju julij – november 2011 pa je imel celo višjo plačo od primerjalnih delavcev. Toženka oporeka tudi izračunu višine razlike v plači. Tožnik namreč ni predložil nobene dokumentacije, ki bi dokazovala, kakšno plačo prejema pri svojem novem delodajalcu. Prav tako ni predložil podatkov o odpravnini, ki jo je moral prejeti, če mu je delovno razmerje prenehalo kot tehnološkemu višku. Izvedensko mnenje ne more nadomestiti manjkajočih trditev. Tožnik bi že ob vložitvi tožbe moral vedeti, za koliko naj bi bil oškodovan. V spisu ni podatkov o izplačanih plačah v letih 2013, 2014 in 2015, zato je izvedenka kot podlago za izračun uporabila kar podatek o povprečno izplačani tožnikovi bruto plači za leto 2012. Takšen izračun ne izraža dejanskega stanja, saj se plača v treh letih lahko bistveno spremeni. Toženka vztraja, da je tožnik v boljšem položaju kot njegovi sodelavci, ki so že in še bodo izgubili zaposlitev pri njenem zavarovancu. Tudi do zamudnih obresti ni upravičen; ker ni predložil vseh podatkov, toženka ni prišla v zamudo.

6. Pritožbi sta delno utemeljeni.

7. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku pravilno ugotovilo, da tožnikova škoda, ki je predmet te pravde, ni bila zajeta s sodno poravnavo, ki sta jo pravdni stranki sklenili v prejšnji pravdi 16. 6. 2008, ter da tožnikova odškodninska terjatev do vložitve tožbe še ni zastarala. Toženka tem ugotovitvam izpodbijane sodbe več ne oporeka.

8. Brez dvoma je tožnik, ki je zaradi posledic delovne nezgode postal invalid III. kategorije in je bil zato prerazporejen s svojega prejšnjega delovnega mesta (voznik lokomotive) na novo, slabše plačano delovno mesto (pomožni delavec jama – zunaj), upravičen do ustreznega denarnega povračila za tako izgubljeni zaslužek, upoštevaje drugi odstavek 174. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Sodišče prve stopnje se je po izvedenem dokaznem postopku dovolj zanesljivo prepričalo, da je tožniku 30. 11. 2011 prenehalo delovno razmerje pri toženkinem zavarovancu iz poslovnih razlogov, torej brez tožnikove krivde, medtem ko bi, če ne bi postal delovni invalid, lahko obdržal svoje prejšnje delovno mesto voznika lokomotive, ki je bilo zaradi postopnega zapiranja rudnika in likvidacije toženkinega zavarovanca ukinjeno šele v letu 2013; v tem primeru bi tožniku delovno razmerje prenehalo aprila 2015. O tem je v izpodbijani sodbi navedlo jasne in izčrpne razloge, ki jih ni treba ponavljati.

9. Tožnikov zahtevek zajema obdobje od vključno marca 2010 dalje. Toženka v pritožbi nasprotuje predvsem odločitvi o izgubljenem zaslužku od leta 2013 dalje, ko je bil tožnik že zaposlen pri drugem delodajalcu. Ker za ta čas ni predložil podatkov o svoji plači, je izvedenka v svojem mnenju upoštevala podatek o povprečni tožnikovi plači v letu 2012 in ga uporabila pri izračunu izgubljenega zaslužka za obdobje od vključno januarja 2013 do aprila 2015. Toženka upravičeno nasprotuje takšnemu izračunu, ki zaradi neustreznega izhodišča ne more biti realen. Tožnik je namreč upravičen le do odškodnine za svoje dejansko prikrajšanje, ki se odraža v razliki med plačo, ki bi jo prejemal, če ne bi bil invalid, in plačo, ki jo je v resnici prejel. Vprašljivo je, ali je bila tožnikova plača tudi v nadaljnjih letih enaka kot tista v letu 2012. Mnenje izvedenke, da se plače v dejavnosti varovanja niso spreminjale, ker ni veljala kolektivna pogodba, ni prepričljivo in ni podrto z nobenim dokazom, zato mu sodišče prve stopnje ne bi smelo slediti. Koliko je tožnik v spornem obdobju v resnici zaslužil, je mogoče enostavno ugotoviti, bodisi na podlagi predloženih plačilnih list, bodisi s poizvedbami pri tožnikovem delodajalcu, zato dokazovanje tega dejstva za tožnika ne predstavlja prehudega bremena. Uporaba prostega preudarka v takšnem primeru ni opravičljiva. Neutemeljen je sicer toženkin pritožbeni očitek, da bi tožnik že ob vložitvi tožbe moral vedeti, za koliko naj bi bil oškodovan. Tožba je bila namreč vložena oktobra 2011, škoda pa je tožniku nastajala tudi še v naslednjih letih. Sodišče prve stopnje, ki je v prejšnjem postopku tožbeni zahtevek zavrnilo po temelju, je očitno prezrlo, da tožnik ni predložil popolnih dokazov o višini svoje škode. V skladu z 285. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP) bi moralo tožnika vsaj v ponovljenem postopku opozoriti na to pomanjkljivost in mu omogočiti, da ustrezno dopolni svojo dokazno ponudbo. Ker tega ni storilo, je ostalo dejansko stanje v tem delu nepopolno, če ne tudi zmotno ugotovljeno.

10. Toženkina pritožba glede odškodnine za čas od vključno januarja 2013 do aprila 2015 je torej utemeljena. Niso pa upravičeni ostali pritožbeni očitki. Dejstvo, da od vključno julija do novembra 2011 razlike v plači ni bilo oziroma je tožnik prejel celo višjo plačo od primerjalnih delavcev, je sodišče prve stopnje upoštevalo, saj je tožbeni zahtevek za ta čas zavrnilo. Toženka se tudi ne more izogniti plačilu zakonskih zamudnih obresti od prisojene odškodnine. Ker gre za premoženjsko škodo, so zamudne obresti začele teči že z njenim nastankom (165. člen OZ).

11. Tožnikov zahtevek za plačilo izgubljenega zaslužka in plačevanje rente za čas po 21. aprilu 2015 je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo. Tožnik bi namreč navedenega dne izgubil zaposlitev, tudi če zaradi posledic delovne nezgode ne bi bil invalid. Do odškodnine bi bil zato upravičen le, če bi dokazal, da bi v tem primeru lahko dobil takšno delo, s katerim bi zaslužil več, kot znašajo njegovi sedanji prejemki (plača z nadomestilom za invalidnost). Tega tožnik ni zatrjeval. V nasprotnem primeru bi bil tožnik zaradi posledic delovne nezgode dejansko v boljšem položaju kot primerjalni delavci, ki so izgubili zaposlitev pri istem delodajalcu zaradi njegove likvidacije. Tožnikova pritožba v tem delu torej ni utemeljena. Za prisojo rente ni dovolj, da je oškodovančeva delovna sposobnost zaradi škodnega dogodka delno ali v celoti zmanjšana, ampak se mora to zmanjšanje odraziti kot premoženjsko prikrajšanje. Res se o škodi zaradi izgubljenega dobička skladno s tretjim odstavkom 168. členom OZ odloča na podlagi predvidevanj o normalnem teku stvari in ob upoštevanju dokaznega standarda mejne verjetnosti,(2) vendar gola trditev, da tožnik ni več sposoben za dela, ki so plačana kot tista, pri katerem se je poškodoval, ne zadošča. Tožniku ni bilo treba dokazovati, da bi bil do izpolnitve pogojev za starostno upokojitev zaposlen pri svojem nekdanjem delodajalcu, kot zmotno meni pritožba. Trditi in dokazati pa bi moral, da bi po rednem teku stvari, če njegova delovna sposobnost ne bi bila okrnjena, na trgu dela lahko našel tako delo, ki bi po zaslužku ustrezalo njegovemu prejšnjemu delu, ki ga je opravljal v času delovne nezgode, ali vsaj tako, ki bi bilo plačano bolje od njegovega sedanjega dela. Na tožniku je bilo torej trditveno in dokazno breme, da bi tudi po aprilu 2015 pridobival dohodke v zatrjevani višini in da zgolj zaradi posledic poškodbe, ne pa zaradi neugodnih razmer na trgu delovne sile, takega dela dejansko ne more več najti. Tej zahtevi tožnik ni zadostil. Ker sodišče določi rento glede na okoliščine, ugotovljene v času sojenja, se tožnik ne more uspešno sklicevati niti na pravico toženke, da lahko zahteva zmanjšanje ali ukinitev rente. Po 175. členu OZ so pogoj za takšno spremembo spremenjene okoliščine, ki nastopijo po izdaji prejšnje odločbe o renti.

12. Tožnik pa utemeljeno nasprotuje odločitvi o stroških postopka. Uspeh pravdnih strank v pravdi niti po višini ni bil enak. Poleg tega je znaten del pravdnih stroškov nastal v zvezi s spornim temeljem. Tožnika je v pravdi zastopala odvetnica, zato so bili stroški njegovega zastopanja precej višji od toženkinih. Za povrh je tožnik založil stroške za dokazovanje z izvedenko. Občutna razlika v višini stroškov pravdnih strank kot tudi narava spora tako terjata drugačno porazdelitev stroškovnega bremena. Izpodbijana odločitev, po kateri pravdni stranki krijeta sami svoje stroške, namreč neutemeljeno favorizira toženko.

13. Sodišče druge stopnje je po navedenem delno ugodilo obema pritožbama; tožnikovi (posledično tudi toženkini) glede stroškov postopka, toženkini pa glede odškodnine za obdobje od vključno januarja 2013 do 21. aprila 2015. V tem obsegu je izpodbijano sodbo razveljavilo na podlagi 353. člena ZPP in zadevo vrnilo v novo sojenje sodišču prve stopnje, ki bo glede na že izvedene dokaze lažje, hitreje in nekvarno za pravico pravdnih strank do pritožbe odpravilo ugotovljene pomanjkljivosti. V preostalem je pritožbi zavrnilo in na podlagi 354. člena ZPP v nerazveljavljenem delu potrdilo prvo sodbo. V postopku na prvi stopnji namreč ni bilo uradoma upoštevnih procesnih ali materialnih kršitev, ki bi terjale drugačno odločitev.

14. Sodišče prve stopnje bo moralo pred ponovno odločitvijo o še spornem delu tožbenega zahtevka dopolniti dokazni postopek v nakazani smeri. Pri odločanju o stroških postopka pa bo moralo skrbneje upoštevati vse okoliščine primera.

15. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu četrtega odstavka 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Pritožba, ki jo je tožnik izročil sodišču, nima druge strani, ampak dve (enaki) tretji strani; ker se v postopku s pritožbo ne uporabljajo pravila o vračanju nepopolnih vlog v dopolnitev, je sodišče druge stopnje obravnavalo tožnikovo pritožbo takšno, kot je.

Op. št. (2): Sodba Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1281/2015 z dne 3. 6. 2015