Jedro

Tožena stranka v izpodbijanem sklepu ni navedla nobene pravne podlage, na katero je oprla svojo odločitev, da tožnici ne gre pravica do uverljavljanja subvencije po ZIUOOPE. Iz uvoda sklepa je sicer razvidno, da je odločila na podlagi tretjega odstavka 16. člena ZIUOOPE. Zaključka, da tožnici pravica do povračila izplačanih nadomestil plač ne pripada za pri njej zaposlena delavca, ker ima zanju sklenjeni pogodbi o subvencioniranju zaposlitve v okviru programov APZ, namreč ni mogoče preizkusiti, če organ ne navede razlogov, ki so odločilni za presojo posameznih dokazov, pravne podlage, na katero je oprl tako presojo niti razlogov, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Zavoda RS za zaposlovanje št. 11069-1891/2020-5 z dne 25. 8. 2020 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrnitvi stroške tega postopka v znesku 15,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom na podlagi tretjega odstavka 16. člena Zakona o interventnih ukrepih za omilitev in odpravo posledic epidemije COVID-19 (ZIUOOPE, Ur. l. RS, št. 80/20) zavrnila vlogo tožnice za priznanje pravice do subvencije za zaposlene delavce za polni delovni čas, ki jim je delodajalec odredil delo s skrajšanim delovnim časom (1. točka izreka). Odločil je tudi, da v postopku posebni stroški niso nastali (2. točka izreka) in da je sklep prost takse (3. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izhaja, da je tožena stranka na podlagi vloge ter predloženih in posredovanih podatkov ter po uradni dolžnosti pridobljenih podatkih ZRSZ, dne 25. 8. 2020 ugotovila, da ima tožnica za osebi A. A. in B. B. sklenjeni pogodbi o subvencioniranju zaposlitve oziroma pogodbo o vključitvi v javna dela v okviru programa aktivne politike zaposlovanja (v nadaljevanju APZ).

_Povzetek tožbe:_

3. Zoper izpodbijani sklep je tožnica vložila tožbo iz vseh razlogov po določbi 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Sklicuje se na določbe drugega odstavka 11. člena ZIUOOPE, da kot delodajalka, ki delavcu v času krize zaradi Covida-19 zagotavlja delo za vsaj polovični delovni čas, zaradi povračila izplačanega nadomestila plače za preostali del delovnega časa do polnega, za katerega je delavcu odrejeno čakanje na delo v deležu od 5 do 20 ur tedensko, uveljavlja delno povračilo nadomestila plače zaradi odreditve dela s skrajšanim delovnim časom (subvencija). Meni, da vključenost zaposlenih v sistem APZ ne pomeni, da tožnica ne trpi škodljivih posledic zaradi bolezni Covid-19. Zaradi odrejenega skrajšanega delovnega časa ima nepričakovane stroške, ki lahko vodijo v propad poslovanja, saj pri občutno zmanjšanem obsegu poslovanja in v času epidemije zaprtem lokalu ni imela prav nobenih prihodkov. Trdi, da ZIUOOPE nikjer ne omejuje pravice do subvencioniranja za delavce, ki so vključeni v sisteme APZ. Meni, da izpolnjuje oba pogoja iz 12. člena ZIUOOPE, glede tega pa je izpodbijani sklep je neobrazložen in nekonkretiziran. Izpodbijanega sklepa se zato po njeni oceni ne da niti preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka. Poudarja, da tožena stranka ni navedla zakonske podlage za svojo odločitev. Sodišču predlaga, da izvede predlagane dokaze, izpodbijani sklep razveljavi ter ugodi njeni vlogi za priznanje subvencije za zaposlena delavca A. A. in B. B. za polni delovni čas, za obdobje, za katero jima je delodajalka odredila delo s skrajšanim delovnim časom, in toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka.

_Povzetek odgovora na tožbo:_

4. V odgovoru na tožbo tožena stranka navaja, da je delovno razmerje delavcu B. B. prenehalo 16. 9. 2020 zaradi prestajanja zaporne kazni daljše od 6 mesecev. Tega dejstva tožnica ni sporočila. Za A. A. pa je tožnica uveljavljala subvencioniranje skrajšanega delovnega časa od 1. 6. 2020 do 31. 12. 2020, v vlogi št. 11064-39384/2020 pa še povračilo za čakanje na delo od 16. 10. 2020 do 31. 12. 2020. Za isto obdobje tožnica ne more uveljavljati obeh ukrepov. V danem primeru gre za vprašanje tolmačenja 22. člena ZIUOOPE, ali je združljiva subvencija APZ s subvencijo po ZIUOOPE.

_Povzetek pripravljalne vloge tožnice:_

5. Tožnica je prepričana, da so subvencije po ZIUOPPE združljive s subvencijo APZ. APZ je namenjena za delavce, da se jim omogoči ugodnosti, zaradi katerih jih delodajalec zaposli, subvencije po ZIUOOPE pa so namenjena delodajalcem, ki imajo zaradi nepredvidljivih okoliščin pomemben upad dohodkov. Kljub APZ se tožnica kot delodajalka sooča s popolno izgubo dohodka, obenem pa je bila v tem času dolžna zagotavljati sredstva za plače delavcev, plačevati davke in prispevke ter fiksne stroške podjetja. Kdaj delodajalec ni upravičen do subvencij, določa 30. člen ZIUOPPE, tožnica pa ne izpolnjuje nobenega od teh kriterijev.

_K I. točki izreka:_

6. Tožba je utemeljena.

7. V obravnavani zadevi med strankama postopka ni sporno, da je tožnica uveljavljala pravico do subvencije za zaposlene delavce za polni delovni čas, ki jim je delodajalec odredil delo s skrajšanim delovni časom za delavca A. A. in B. B., za katera je imela sklenjeno tudi pogodbo o subvencioniranju zaposlitve v okviru programov APZ.

8. V skladu z določbami prvega odstavka 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) mora obrazložitev odločbe obsegati: 1. razložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih; 2. ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto; 3. razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov; 4. navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba; 5. razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo, in 6. razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank. Posamični akti državnih organov morajo namreč temeljiti na zakonu ali zakonitem predpisu (četrti odstavek 153. člen Ustave RS).

9. Sodišče ugotavlja, da tožena stranka v izpodbijanem sklepu ni navedla nobene pravne podlage, na katero je oprla svojo odločitev, da tožnici ne gre pravica do uverljavljanja subvencije po ZIUOOPE. Iz uvoda sklepa je sicer razvidno, da je odločila na podlagi tretjega odstavka 16. člena ZIUOOPE1, vendar ta člen določa le rok organa za odločanje o vlogi in možnost upravnega spora. Druge pravne podlage za svojo vsebinsko odločitev tožena stranka v izpodbijanem aktu ni navedla; navedla je le še pravno podlago za odločitev o stroških in o upravni taksi. Izpodbijani sklep posledično ni obrazložen na način, kot to zahteva ZUP v prvem odstavku 214. člena, saj ne vsebuje ugotovljenega dejanskega stanja in dokazov, na katere je to oprlo (2. točka); navedbe pravne podlage, na podlagi katere je tožena stranka odločila, da subvencionirana zaposlitev delavcev v okviru programov APZ izključuje pravico do subvencije za zaposlene delavce za polni delovni čas, ki jim je delodajalec odredil delo s skrajšanim delovnim časom (4. točka); razlogov, odločilnih za presojo posameznih dokazov (3. točka) in razlogov, ki so glede na ugotovljeno dejansko stanje narekovali sprejetje izpodbijane odločitve (5. točka). Navedeno po presoji sodišča predstavlja bistveno pomanjkljivost izpodbijanega sklepa, ki onemogoča preizkus njegove zakonitosti (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP). Zaključka tožene stranke, da tožnici pravica do povračila izplačanih nadomestil plač ne pripada za pri njej zaposlena delavca A. A. in B. B., ker ima zanju sklenjeni pogodbi o subvencioniranju zaposlitve v okviru programov APZ, namreč ni mogoče preizkusiti, če organ ne navede razlogov, ki so odločilni za presojo posameznih dokazov (3. točka prvega odstavka 214. člena ZUP), pravne podlage, na katero je oprl tako presojo (4. točka prvega odstavka 214. člena ZUP) niti razlogov, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo (5. točka prvega odstavka 214. člena ZUP).

10. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo dopolnjevala pomanjkljivo obrazložitev izpodbijanega sklepa. Takšno dopolnjevanje obrazložitve pa ne more nadomestiti obrazložitve, ki bi jo morala vsebovati upravna odločba glede na določbo 214. člena ZUP, saj je s takim postopanjem stranki odvzeta pravica do učinkovite obrambe njenih pravic.2

11. Glede na navedeno je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 izpodbijani sklep odpravilo in v skladu z določbami tretjega odstavka istega člena ZUS-1 zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. V ponovnem postopku bo morala tožena stranka izdati nov upravni akt v 30 dneh od prejema te sodbe, pri tem pa bo morala svojo odločitev ustrezno obrazložiti v skladu z določbami prvega odstavka 214. člena ZUP (četrti odstavek 64. člena ZUS-1). Ker je sodišče tožbi ugodilo iz že postopkovnega razloga, se ni opredeljevalo do preostalih tožbenih ugovorov.

12. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnih spisov očitno, da je bilo treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti, v upravnem sporu pa ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

_K II. točki izreka:_

13. Kadar sodišče tožbi ugodi in izpodbijani upravni akt odpravi, je tožnik v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožnika v upravnem sporu (v nadaljevanju: Pravilnik). V skladu s prvim odstavkom 3. člena Pravilnika pripadajo tožnici, če je bila zadeva rešena na seji in je v postopku ni zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, stroški v višini 15,00 EUR. Tožnica je vložila še eno pripravljalno vlogo, ki po presoji sodišča ni bila potrebna v smislu 4. člena Pravilnika3; zato sodišče za to vlogo ne priznava dodatnih stroškov. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).

1 (3) Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje o vlogi iz prvega odstavka tega člena odloči s sklepom v 15 dneh od prejema vloge. Zoper sklep ni pritožbe, možen pa je upravni spor. 2 Zakon o upravnem sporu ZUS-1 s komentarjem, GV Založba, 2008, str. 27; 3 4. člen Pravilnika: Če je moral tožnik v postopku stvar dodatno pojasnjevati z obrazloženimi vlogami, se mu priznajo še stroški v višini 10% od zneskov določenih v prejšnjem členu.