29. 3. 2007

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata 20. marca 2007 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Kopru št. Cp 34/2004 z dne 16. 3. 2005 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Kopru št. P 286/2001 z dne 28. 11. 2003 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Sodišče prve stopnje je zavrglo predlog pritožnika (v pravdnem postopku toženca) za obnovo pravdnega postopka. Višje sodišče je zavrnilo njegovo pritožbo. Po oceni sodišč predlog za obnovo postopka ni dopusten, ker izostanek toženca z naroka za glavno obravnavo ni dejstvo, ki bi dopuščalo obnovo postopka, pritožnik pa tudi ni izkazal, da brez svoje krivde ni mogel predlagati zaslišanja dveh prič, še preden je bil pravdni postopek pravnomočno končan, zato je bil v tem delu njegov predlog nepopoln.

2.Pritožnik v ustavni pritožbi zatrjuje kršitve 2., 22, in 25. člena Ustave. Podrobno opisuje nastanek spora s tožečo stranko, potek pravdnega postopka, katerega obnovo je predlagal, in izraža nestrinjanje z ravnanjem sodnice in odvetnikov v tej zadevi. Meni, da je bil celoten pravdni postopek izpeljan nepošteno – tako glavna obravnava kot tudi postopek za obnovo postopka. Pritožnik naj bi obnovo postopka predlagal zaradi zaslišanja dveh novih prič in zaradi zamude naroka za glavno obravnavo, ker naj bi pomotoma šel namesto na Okrajno sodišče v Kopru na Okrajno sodišče v Piranu. Slednje naj bi potrdila razpravljajoča sodnica, katere zaslišanje je v predlogu za obnovo postopka predlagal pritožnik. Vendar naj bi sodnica kljub temu, da je bila predlagana za pričo, sama odločila o predlogu za obnovo in ga brez naroka in kljub relevantnim novim dokazom zavrgla. Takšno postopanje sodišča naj bi ga postavilo v izrazito neenakopraven položaj glede dokaznega postopka in glede možnosti, da predstavi svoje dejanske in pravne argumente v sporu. Sodišče naj bi kršilo dolžnost, da pretehta relevantnost dokaznih predlogov in se opredeli do vseh bistvenih navedb. Po njegovem mnenju pravica do pritožbe ne koristi, če sodišče pritožbene navedbe zgolj nekritično ocenjuje. Navaja tudi, da je predlagal tudi določitev drugega pritožbenega sodišča za postopanje v tej zadevi, vendar sodišče o tem predlogu sploh ni odločilo.

B.

3.Predmet postopka z ustavno pritožbo je zgolj procesni sklep sodišča, da se pritožnikov predlog za obnovo postopka zavrže. Navedb pritožnika, ki se nanašajo na postopek pred pravnomočnostjo sodbe in na ravnanje odvetnikov, kot tudi trditev, da sodišče ni odločilo o njegovem predlogu za delegacijo prisojnosti, Ustavno sodišče zato ni presojalo.

4.V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Ker 2. člen Ustave neposredno ne ureja človekovih pravic in temeljnih svoboščin, temveč temeljna ustavna načela (načela pravne države), se nanj za utemeljevanje ustavne pritožbe ni mogoče sklicevati.

5.Z vidika 22. člena Ustave bi lahko bil pomemben očitek pritožnika, da je sodišče brez obravnave zavrglo njegov predlog za obnovo postopka in ga s tem prikrajšalo za pravico do predlaganja in izvedbe dokazov. Vendar si mora pritožnik to pravico primarno zagotoviti sam z vložitvijo popolne vloge, v obravnavanem primeru popolnega predloga za obnovo postopka (397. in 398. člen Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. – v nadaljevanju ZPP). Če stranka predlaga obnovo postopka, ker pridobi možnost uporabiti nove dokaze, mora v predlogu navesti tudi razloge, zakaj jih brez svoje krivde ni mogla uveljavljati, preden je bil prejšnji postopek končan s pravnomočno sodno odločbo. Ker tega po presoji sodišča pritožnik zgolj z navedbo, da je pridobil možnost uporabiti nove dokaze, ker je slučajno srečal novo predlagani priči, ni izkazal, je njegov predlog kot nepopoln zavrglo. Takšna odločitev v procesna jamstva, ki jih zagotavlja 22. člen Ustave, ne posega, pritožnik pa ne zatrjuje, da bi v predlogu navajal tudi druge razloge, ki jih sodišče ne bi upoštevalo.

6.Pritožnik tudi trdi, da sodnica, ki jo je v predlogu za obnovo postopka predlagal za pričo, ne bi smela odločati o njegovem predlogu. S tem smiselno zatrjuje kršitev prvega odstavka 23. člena Ustave. Vendar očitek ni utemeljen. ZPP sodniku prepoveduje opravljati sodniško funkcijo le, če je v isti zadevi že bil zaslišan kot priča (1. točka 70. člena ZPP). Do takšne situacije v obravnavani zadevi ni prišlo.

7.Pritožnik zatrjuje tudi kršitev pravice iz 25. člena Ustave. Kršitve te pravice ni mogoče utemeljiti s pavšalno navedbo, da pravica do pravnega sredstva ne koristi, če se nekritično ocenjuje trditve v teh pravnih sredstvih.

8.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

9.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić ter člana mag. Marija Krisper Kramberger in Jože Tratnik. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

dr. Dragica Wedam Lukić