Jedro

Dejstvo, da sodniki za odločanje krajevno in stvarno pristojnega sodišča poznajo tožečo stranko, ki izvaja kot sodnica sodno oblast v istem kraju, isti zgradbi, vendar pa na drugem sodišču (najvišjem sodišču v državi, zaradi česar jo, tako kot sodniki stvarno in krajevno pristojnega sodišča, poznajo tudi sodniki drugih za odločitev v tej pravdni zadevi stvarno pristojnih sodišč), ne predstavlja drugega tehtnega razloga v smislu 67. člena ZPP/99.

Izrek

Predlogu za določitev krajevne pristojnosti drugega stvarno pristojnega sodišča se ne ugodi.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Ljubljani je predlagalo, da naj vrhovno sodišče na podlagi 67. člena ZPP/99 določi, da v zadevi postopa drugo stvarno pristojno sodišče. Kot razlog je navedlo, da je tožeča stranka vrhovna sodnica, ki jo poznajo vsi sodniki sodišča, pri katerem je tožba vložena. Vrhovno sodišče je v isti stavbi kot sodišče, ki naj bi zadevo obravnavalo, poleg tega pa se v postopku obravnava dogodek, ki spada v sfero zasebnega življenja vrhovne sodnice.

Predlog ni utemeljen.

Po 67. členu ZPP/99 lahko vrhovno sodišče na predlog stranke ali pristojnega sodišča določi drugo stvarno pristojno sodišče, da postopa v zadevi, če je očitno, da se bo tako laže opravil postopek, ali če so za to drugi tehtni razlogi.

Temeljni namen delegacije pristojnosti po 67. členu ZPP/99 je smotrnost. Očitno morajo biti izkazani razlogi, zaradi katerih bi bilo konkretni postopek laže opraviti pred drugim sodiščem. Takih razlogov Okrajno sodišče v Ljubljani niti ne navaja.

Predlogu za delegacijo pristojnosti bi bilo mogoče ugoditi, če bi razloge, s katerimi ga Okrajno sodišče v Ljubljani utemeljuje, lahko podvedli pod pojem "drugi tehtni razlogi" iz 67. člena ZPP/99. Tega pa ni mogoče storiti.

Vsak spor (zato tudi obravnavani) lahko poseže v "zasebno sfero" (kot je navedeno v predlogu za delegacijo) udeležencev postopka. Zato poseg v "zasebno sfero" ene ali pa obeh pravdnih strank ni tehten razlog za delegacijo pristojnosti. Zaradi poznavanja osebe, ki je pravdna stranka (zaradi česar bo sodišče prišlo tudi do podatkov, ki sodijo v "zasebno sfero"), bi bila delegacija pristojnosti lahko utemeljena le, če bi se v sodnem postopku sicer nujni poseg v "zasebno sfero" nanašal na strogo osebna predvsem pa družinska razmerja udeležencev postopka. Pa celo v takih primerih delegacija ne bi bila vedno mogoča (npr. v primeru obravnavanja strogo osebnih ali družinskih razmerij v postopkih, v katerih bi bil udeležen vrhovni sodnik, za odločanje pa pristojno vrhovno sodišče).

V obravnavanem primeru pa sploh ne gre za obravnavanje strogo osebnih ali družinskih razmerij. Tožeča stranka je vložila tožbo zaradi plačila odškodnine (v tem delu se zahteva za sodno varstvo v ničemer ne razlikuje od drugih tožb, ki jih zaradi plačila odškodnine obravnava sodišče, pri katerem je tožba vložena), v tožbi pa je postavila tudi zahtevek, da mora tožena stranka v bodoče ravnati tako, kot ji nalaga Odlok MOL o zimski službi (odstranjevati sneg, posipati proti poledici itd.). Ta zahtevek se sicer nanaša na zahtevo tožeče stranke, da se ji zagotovi osebna varnost, vendar pa to še ne pomeni, da je mogoče zaradi tega dela tožbenega zahtevka spor, ki je v teku, opredeliti kot spor iz osebnih ali družinskih razmerij v prej povedanem smislu.

V obravnavanem primeru gre za premoženjski spor, pri razreševanju katerega bo poseg v "zasebno sfero" strank postopka tak in tolikšen, kot je v odškodninskih sporih običajno. Zato dejstvo, da sodniki za odločanje krajevno in stvarno pristojnega sodišča poznajo tožečo stranko, ki izvaja kot sodnica sodno oblast v istem kraju, isti zgradbi, vendar pa na drugem sodišču (najvišjem sodišču v državi, zaradi česar jo, tako kot sodniki stvarno in krajevno pristojnega sodišča, poznajo tudi sodniki drugih za odločitev v tej pravdni zadevi stvarno pristojnih sodišč), ne predstavlja drugega tehtnega razloga v smislu 67. člena ZPP/99. Glede na navedeno predlogu ni bilo mogoče ugoditi. Vrhovno sodišče je zato odločilo tako, kot izhaja iz izreka sklepa.