Jedro

Tretja je v konkretnem primeru trdila le, da je lastnica stanovanja na naslovu rubeža, ter da dolžnik na tem naslovu ne živi. Ni pa trdila, da dolžnik na tem naslovu nima nobenih premičnih stvari, kar pomeni, da zatrjevanje lastništva stanovanja ne predstavlja verjetnega izkaza pravice na predmetu izvršbe, ki preprečuje izvršbo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugovor tretje R. P. zavrnilo, iz razlogov izpodbijanega sklepa pa izhaja, da tretja z ničemer ni izkazala verjetnosti, da je lastnica premičnin na naslovu, kjer je bil dovoljen rubež.

2. Zoper sklep vlaga pritožbo R. P. in navaja, da je stanovanje na naslovu rubeža, kakor tudi vse premične stvari v njem, v njeni lasti in ne v lasti dolžnika. Še vedno zahteva, da se izvršba na tem naslovu izreče za nedopustno. Sin ima prijavljeno stalno prebivališče na tem naslovu, to pa še ne pomeni, da je lastnik premičnih stvari v stanovanju. Kot otrok je bil nastanjen v zavodu in sigurno ni imel denarja, da bi sam kupoval pohištvo, televizijo, hladilnik. Seveda pa tega v stanovanju tudi ni, ker je stanovanje po smrti njene mame bilo malo opremljeno in je bilo namenjeno oddajanju. V njem je pohištvo, staro več kot 35 let in sigurno nima nihče tako starih računov, na katerem bi pisalo ime in priimek lastnika. Ni ji jasno, s čim sodišče zahteva, da izkaže verjetnost, da je lastnica premičnih stvari oziroma starega pohištva. Ali to pomeni, da izvršitelj pride v stanovanje in se mora izkazati lastništvo z računom ali s pogodbo, overjeno o lastništvu ali s čim drugim. Sicer pa bo najela odvetnika v primeru neugodne odločitve in bo vložila tožbo zoper izvršitelja, kakor tudi zoper upnika. Lastništvo bo dokazovala z vsemi argumenti, po potrebi tudi s pričanjem sosedov v bloku. Sicer pa tudi ne bi bilo slabo, da izvršitelj zarubi staro pohištvo in s tem poplača upnika. Upnik pa naj presodi, ali se mu to izplača. Če bo do rubeža prišlo, pa bi v tem primeru lahko sama obnovila stanovanje, ker je bilo že delno izpraznjeno in s tem bi ji bilo olajšano delo.

3. Upnik in dolžnik nista podala odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) in v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 51/98 s spremembami, v nadaljevanju ZIZ).

6. Iz spisa izhaja, da je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 24. 1. 2013 dovolilo nadaljevanje izvršbe z novim izvršilnim sredstvom, in sicer z rubežem, ocenitvijo ter prodajo zarubljenih premičnin in poplačilom upnika iz dosežene kupnine zoper dolžnika, ki ima prijavljen stalni naslov bivališča na naslovu rubeža. Dne 13. 2. 2013 je tretja obvestila sodišče ter pooblaščenko upnika, da njen sin, ki nastopa kot dolžnik v tem postopku, že 13 let ne živi na omenjenem naslovu, čeprav je na tem naslovu stalno prijavljen. Navedla je, da se nahajajo v M., vendar naslova ne ve. Nadalje je navajala, da je stanovanje na omenjenem naslovu izključno njena last, v tem stanovanju pa tudi ona ne živi. Dne 16. 3. 2013 pa je tretja poslala dopis izvršitelju, v katerem ga je obvestila o naslovu dejanskega bivališča dolžnika, hkrati pa je navajala, da je stanovanje in vsa oprema v njem, njena last in ga oddaja v najem. V ugovoru tretjega z dne 17. 3. 2013 pa je tretja zatrjevala, da je stalno prijavljena na naslovu rubeža in je lastnica stanovanja na tem naslovu. Na vratih stanovanja je prejela obvestilo o sklepu o izvršbi na premičnine, sin, ki pa nastopa kot dolžnik v tem postopku, pa na tem naslovu ne živi že 10 let, kar lahko potrdijo vsi stanovalci bloka. Nadalje je navajala, da je o novem naslovu dolžnika obvestila izvršitelja, za svoje trditve pa ni predložila nobenega dokaza.

7. Kot je že pojasnilo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, lahko tretji po prvem odstavku 64. člena ZIZ, ki verjetno izkaže, da ima na predmetu izvršbe lastninsko pravico, ki preprečuje izvršbo, vloži ugovor zoper sklep o izvršbi in v njem zahteva, naj sodišče izvršbo na ta predmet izreče za nedopustno. V petem odstavku 64. člena ZIZ pa je določeno, da če ugovor ni obrazložen ali če pravica ni verjetno izkazana, se šteje, da je ugovor neutemeljen. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu pravilna in zakonita. Tretja je v konkretnem primeru trdila le, da je lastnica stanovanja na naslovu rubeža, ter da dolžnik na tem naslovu ne živi. Ni pa trdila, da dolžnik na tem naslovu nima nobenih premičnih stvari, kar pomeni, da zatrjevanje lastništva stanovanja ne predstavlja verjetnega izkaza pravice na predmetu izvršbe, ki preprečuje izvršbo. Sicer pa tretja v pritožbi zoper izpodbijani sklep vsebinsko niti ne nasprotuje rubežu na omenjenem naslovu, saj sama izrecno navaja, da bi v takšnem primeru lahko sama obnovila stanovanje, ki ga oddaja v najem.

8. Iz navedenih razlogov je zato odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita, pritožba tretje pa neutemeljena (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).