Jedro

Odgovornost vodje prodajalne za pravilno vodenje in poslovanje prodajalne je strožja kot odgovornost drugih prodajalacev. Vodja prodajalne je bil dolžan voditi in organizirati poslovanje kot skrben in dober gospodar in s sredstvi, ki so mu bila poverjena, skrbno upravljati. Zato je odgovoren za njeno finančno poslovanje in seveda tudi za ugotovljeni manjko, ker ni z ničemer dokazal, da je do manjka prišlo izključno zaradi tretjih oseb, za katere on ne odgovarja, ali iz drugih nezakrivljenih razlogov. Dejstvo, da naj bi blago lahko jemale posamezne stranke, ne more biti razlog za oprostitev odgovornosti.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje. Pritožbeni stroški strank so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče razveljavilo sklepe tožene stranke o disciplinskem ukrepu prenehanja delovnega razmerja tožniku in odločilo, da mu delovno razmerje še naprej traja od 11.5.1998 in mu gredo od takrat dalje pravice iz delovnega razmerja. Tožbeni zahtevek iz nasprotne tožbe za plačilo 1.839.750,00 SIT je zavrnilo. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 319.135,00 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. Sodišče je ugodilo tožbenemu zahtevku, ker je ugotovilo, da tožniku ni dokazana odgovornost za inventurni primankljaj za leto 1997 in ker je glede druge kršitve delovne obveznosti - nepravilnega prikazovanja pologov gotovine v letu 1997 disciplinski postopek zastaral. Glede na to je, z nasprotno tožbo vtoževani zahtevek za plačilo škode v zvezi z navedenima kršitvama delovne obveznosti, zavrnilo. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da tožbeni zahtevek tožnika zavrne, ugodi pa njenemu tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi ter mu naloži povrnitev stroškov postopka tožene stranke, podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da tožnik ni odgovoren za nastali manjko v poslovalnici tožene stranke v višini 1.839.750,90 SIT, ki je bil izkazan z inventurnim popisom. Tožnik je soglašal z ugotovitvijo manjka in je bil po svojih delovnih zadolžitvah za to odgovoren. Sodišče prve stopnje je tudi napačno ugotovilo, da je zastaral disciplinski postopek v zvezi z uvedbo disciplinskega postopka z dne 4.2.1998. Tožena stranka je šele med postopkom glede inventurnega manjka prevzela zvezke dolžnikov od tožnika dne 20.2.1998 in se šele potem po opravljeni kontroli tega poslovanja seznanila s kršitvami tožnika. Zato je bil disciplinski postopek v zvezi s to kršitvijo pravočasno začet in končan. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, saj je tožnik nedvomno odgovoren za nastalo škodo, zaradi nevestnega in malomarnega poslovanja in je tudi sodišče samo ugotovilo, da je tožnik glede poslovanja z gotovino ravnal nevestno. Vzročna zveza med nastalo škodo in tožnikom je podana. Vzročna zveza se tudi predpostavlja glede na delovno mesto, ki ga je tožnik zasedal. S pogodbo o zaposlitvi se je tudi obvezal, da bo povrnil vsak primanjkljaj, ki bi nastal na sredstvih, za katere je materialno odgovoren družbi in ki bo ugotovljen na podlagi inventurnega popisa ter da celo dovoljuje, da se mu ta odtegne od njegove plače. Tožnik v odgovoru na pritožbo poudarja pravilnost izpodbijane sodbe in predlaga zavrnitev pritožbe. Tožnik poudarja, da je glede pologa gotovine disciplinski postopek zastaral, glede na to pa je tudi nasprotna tožba neutemeljena. Tožena stranka ni dokazala tožnikovega protipravnega ravnanja in zato ni podana vzročna zveza med njegovim ravnanjem in vtoževano škodo. Tožnik trdi, da je zaradi neurejenega poslovanja prišlo do nastanka škode. Pritožba je utemeljena. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov prišlo do zmotnega zaključka, da tožnik kot vodja prodajalne tožene stranke v P. ni odgovoren za inventurni manjko v višini 1,839.750,90 SIT v letu 1997 ter da je zastaral disciplinski postopek za kršitev delovne obveznosti - nepravilnega pologa gotovine za prodano blago v letu 1997 v skupni višini 2,845.475,00 SIT. Po stališču pritožbenega sodišča in tudi sodne prakse v podobnih primerih, je odgovornost vodje prodajalne za pravilno vodenje in poslovanje prodajalne strožja, kot odgovornost drugih prodajalacev. Tožnik, ki je poleg tega sam prodajal, je bil nedvomno dolžan v prodajalni tožene stranke v P. voditi in organizirati poslovanje kot skrben in dober gospodar in s sredstvi, ki so mu bila poverjena, skrbno upravljati. Zato je tudi odgovoren za njeno finančno poslovanje in seveda tudi za ugotovljeni manjko. V potrditev temu je tudi dejstvo, da se je tožnik s pogodbo o zaposlitvi obvezal, da bo kril nastali manjko v tej prodajalni. Tožnik ni z ničemer dokazal, da ga je tožena stranka oprostila navedene odgovornosti ter da je do ugotovljenega manjka prišlo izključno zaradi tretjih oseb, za katere on ne odgovarja, ali iz drugih nezakrivljenih razlogov. Le zatrjevanje tožnika, da so blago lahko jemale posamezne stranke, po stališču pritožbenega sodišča ne more biti zadosten dokaz za oprostitev odgovornosti. Poleg tega je višina ugotovljenega manjka glede na povprečno ceno posameznih proizvodov precejšnja in predstavlja večjo škodo ter (v primerjavi z mesečnim ali letnim prometom pa bi bila ocena tega primankljaja še realnejša) kaže na to, da tožnik z zaupanim blagom ni ravnal kot dober gospodar. Tožnik je tudi pristal na to, da se manjko ugotovi šele ob koncu leta, čeprav bi to lahko zahteval, da se opravi že prej. Tudi tožnikovo poslovanje z gotovino ni bilo pravilno, saj je nepravilno prikazoval pologe gotovine, med drugim tudi za prodane cigarete s tem, ko je delna plačila vnesel v blagajno, ne da bi jih zavedel tudi v zvezek, kar vse je kot nevestno poslovanje ocenilo že sodišče prve stopnje. Pri tem pa je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da je vodenje disciplinskega postopka za to kršitev delovne obveznosti zastaral. Sodišče je sicer pravilno navedlo, da začetek tega postopka na podlagi 1. odstavka 67. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur.l. SFRJ št. 60/89 in 42/90) zastara v treh mesecih, odkar se je zvedelo za kršitev in storilca oziroma v šestih mesecih od njene storitve. To pa pomeni, da mora v tem roku za storilca in kršitev zvedeti oseba, ki je pristojna za uvedbo oziroma začetek disciplinskega postopka. Tožena stranka je za nepravilno blagajniško poslovanje tožnika zvedela šele po opravljeni inventuri z dne 31.12.1997 in s prevzemom tožnikovih zvezkov dne 20.2.1998 oziroma po njihovem pregledu. Glede na to, z vložitvijo zahteve za uvedbo disciplinskega postopka dne 4.2.1998 še za kršitev - nepravilno prikazovanje pologov gotovine za prodano blago, ni zamudila trimesečnega roka za njegovo uvedbo. Zaradi tega je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo, da sta uvedba in vodenje disciplinskega postopka za to kršitev zastarala in da sta izpodbijana sklepa tožene stranke nezakonita ter gredo tožniku vse pravice iz delovnega razmerja. V posledici te odločitve je neutemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi. Na podlagi vsega navedenega je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi in izpodbijano sodbo zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V nadaljevanju postopka bo sodišče prve stopnje dopolnilo dokazni postopek in pribavilo poleg pogodbe o zaposlitvi za tožnika tudi opis njegovega delovnega mesta in v zvezi z njegovimi poslovanje zaslišalo tudi tožniku nadrejenega delavca. Na podlagi teh in po potrebi še drugih dokazov bo ponovno odločalo o tožnikovem tožbenem zahtevku, v povezavi s tem pa tudi o tožbenem zahtevku tožene stranke iz nasprotne tožbe ter o pritožbenih stroških strank.