Jedro

S tožbo ni mogoče zahtevati razlik v plači, ki je bila znižana na podlagi zakona, če zakon te možnosti ne predvideva. Enako tudi ni mogoče s tožbo zahtevati izplačila razlike v plači, ki je bila znižana na podlagi kolektivne pogodbe.

Izven določb ZLPP in Uredbe o izdajanju in upoštevanju potrdil na podlagi neizplačanega dela neto osnovnih plač zaradi zakonitega znižanja plač po 33. členu SKPG ni mogoče uveljavljati pravic iz naslova zakonito znižanih plač (razen v primerih, ko so določene pravice delavcev predvidevale že kolektivne pogodbe dejavnosti), saj pravice delavcev zoper delodajalce iz tega naslova niso nastale.

Z izdanimi listinami sta tožnika pridobila zgolj upravičenje sodelovati v lastninskem preoblikovanju podjetja oziroma njegovi privatizaciji, ne pa terjatveno upravičenje.

Obrazložitev

Revizija se zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

1. Tožnika v tej pravdi vtožujeta plačilo 6.628,61 EUR (prej 1,588.481,00 SIT) in 4.591,63 EUR (prej 1,100.340,55 SIT), ker sta pri toženki, kot nadomestilo za izplačilo osebnega dohodka v letih 1991 in 1992, prejela listine, s katerimi lahko svoje pravice uveljavljata v lastninskem preoblikovanju podjetja v skladu z veljavnimi predpisi o lastninjenju ali ko so za to dane finančne možnosti, v skladu z veljavnimi predpisi. Prvostopenjsko sodišče je tožbeni zahtevek zavrnilo. Presodilo je, da tožnika nista uspela dokazati nedopustnega ravnanja toženke, ki bi imelo za posledico škodo, za katero bi bila odgovorna toženka.

2. Pritožbeno sodišče je pritožbo tožnikov zavrnilo in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Med drugim je ocenilo, da listine, ki sta jih predložila tožnika, ne predstavljajo vrednostnih papirjev in da tožnika nista navedla odsotnosti pravnega temelja pri znižanju njunega osebnega dohodka. Poudarilo je tudi, da tožnika nista zatrjevala, da bi bila njuna plača nezakonito znižana.

Navedbe revidentov

3. Zoper to sodbo v zvezi s prvostopenjsko sodbo sta tožnika vložila pravočasno revizijo iz vseh revizijskih razlogov s predlogom, naj ji revizijsko sodišče ugodi in sodbi nižjih sodišč spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno, naj sodbi nižjih sodišč razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. V reviziji navajata, da sta nižji sodišči v nasprotju s pravočasno predloženimi listinami - potrdili o prejemu lastninske nakaznice zaključili, da tožnika nista izkazala višine zahtevka. Tem listinam ni nihče ugovarjal, zato je višino, ki iz njih izhaja, šteti kot nesporno. O odločilnih dejstvih je torej podano nasprotje o tem, kar se navaja v razlogih sodbe, in o vsebini teh listin. Tožnika ne soglašata z ugotovitvijo pritožbenega sodišča (v zadnjem stavku tretjega odstavka na četrti strani pritožbene sodbe), da ni pojasnjen pritožbeni očitek povzročitve škode. Listine je izdala toženka. Bile so neverodostojne oziroma neuporabne v procesu lastninjenja, toženka pa je z njimi zagotavljala, da bo tožnikoma izročila prvi izvod lastninske nakaznice skupaj s potrdilom o plačilu delnic podjetja. Torej je zagotavljala nekaj, česar ni storila. Ob takšnih ugotovitvah je zaključek pritožbenega sodišča nerazumljiv, saj je bilo nesporno dokazano, da tožnika nista sodelovala v postopku lastninjenja in da jima za sporno obdobje ni bila izplačana razlika v plači, kar je pripisati izključno toženki. Navedena očitka predstavljata bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbeno sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, saj je za odločanje uporabilo tudi Uredbo o izdajanju in upoštevanju potrdil na podlagi neizplačanega dela neto osnovnih plač (Uradni list RS, št. 59/93 - Uredba), ki je bila sprejeta kasneje kot listine, ki jih je izdala toženka v letih 1991 in 1992. Bistvene so ugotovitve, da toženka tožnikoma ni izplačala nadomestila za premalo izplačane plače in da ju ni uvrstila v proces svojega lastninskega preoblikovanja; ravnala je torej nedopustno, zato sta tožnika upravičena do izplačila razlike pri plači (smiselno enako izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije VIII Ips 300/99).

4. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki (

375. člen ZPP)

, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Očitka tako imenovane „protispisnosti“ (bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), ki naj bi bila v tem, da sta nižji sodišči v nasprotju s pravočasno predloženimi in neprerekanimi listinami zaključili, da tožnika nista izkazala višine zahtevka, in da je pritožbeno sodišče navedlo, da ni pojasnjen pritožbeni očitek povzročitve škode, čeprav sta tožnika navajala, da toženka ni izpolnila tistega, kar jima je zagotavljala, nista utemeljena. Prvi očitek ni utemeljen zato, ker „protispisnost“ obstaja le, če gre pri ugotavljanju odločilnih dejstev za napako pri povzemanju vsebine listin, torej takrat, ko je sodišče dokazom pripisalo drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici. Ni pa te postopkovne kršitve, če sodišče te dokaze napačno dokazno tolmači (jim pripiše napačen dokazni pomen). V tem primeru gre lahko le za zmotno dokazno oceno, torej za zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Omenjena kršitev postopka tudi ni podana, če se v utemeljitev svoje ugotovitve sodišče na dokaz sploh ne sklicuje ali če je določeno dejstvo ugotovilo drugače, kot izhaja iz listine. V teh primerih gre za dokazno oceno, ne pa za „protispisnost“, oziroma za očitek zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, ki na revizijski stopnji sojenja ni dopusten in je zato neupošteven (tretji odstavek 370. člena ZPP). Drugi očitek ni utemeljen, ker je popolnoma izvzet iz konteksta pritožbene sodbe (glej cel zadnji stavek na četrti strani pritožbene sodbe, s katerim pritožbeno sodišče kratko odgovarja na eno izmed pritožbenih navedb), zato v njem ni ničesar „protispisnega“.

7. Nižji sodišči sta ugotovili dejansko stanje, ki ga je v bistvenem mogoče povzeti v naslednjem: tožnika sta bila v letih 1991 in 1992 zaposlena pri toženki kot delavca s posebnimi pooblastili (tožnica je bila direktorica, tožnik pa tehnični direktor); v pogodbah o zaposlitvi sta imela posebno določilo glede plače; listine o nadomestilu plače, izdane v letih 1991 in 1992, niso vrednostni papirji (potrdili o prejemu lastninske nakaznice v hrambo, izdani v letu 1995, tudi nista vrednostna papirja), temveč potrdila o nižjem osebnem dohodku, ki bi bila uveljavljena ob lastninjenju toženke; v potrdilih ni določeno plačilo v gotovini, z njimi se ni opravil prenos premoženja in toženka se z njimi ni zavezala izdati svojih delnic brez upoštevanja predpisov o lastninjenju; toženka je tožnika umestila v proces svoje privatizacije, vendar neuspešno, saj za to ni dobila soglasja Ministrstva za ekonomske odnose in razvoj (drugi odstavek 6. člena Uredbe).

8. Za presojo v tej pravdi je bistveno predvsem dejstvo (ne)zakonitega znižanja plač, vendar pa tožnika, ki uveljavljata zahtevka za izplačilo premalo izplačanih plač, v tej smeri sploh nista postavila trditev. Tožnikoma bi pripadala pravica do izplačila razlike v plači v gotovini, če bi bilo znižanje plače nezakonito(1), do katerega pa v konkretnem primeru, ko je bila dogovorjena njuna udeležba v lastninskem preoblikovanju toženke, ne moreta biti upravičena. Dejstvo, da (ne)zakonitost znižanja plač ni bilo ugotovljena, gre lahko le v škodo obeh tožnikov (prvi odstavek 7. člena ZPP). Povedano drugače, njun zahtevek je treba presojati, kot da je bilo znižanje plač zakonito (skladno z ustreznim zakonom oziroma kolektivno pogodbo).

9. Ob upoštevanju veljavnih predpisov je bilo v spornem obdobju dopustno zniževanje plač delavcev samo na način in pod pogoji, določenimi v zakonu [npr. Zakon o zajamčenem osebnem dohodku (Uradni list RS, št.48/90)] ali kolektivni pogodbi [npr. Splošna kolektivna pogodba za gospodarstvo (Uradni list RS, št. 31/90 - SKPG)]. Ni dvoma, da s tožbo ni mogoče zahtevati razlik v plači, ki je bila znižana na podlagi zakona, če zakon te možnosti ne predvideva. Enako tudi ni mogoče s tožbo zahtevati izplačila razlike v plači, ki je bila znižana na podlagi kolektivne pogodbe. Nekatere kolektivne pogodbe dejavnosti [npr. Kolektivna pogodba za črno in barvasto metalurgijo in livarne ter kovinsko in elektro industrijo Slovenije (Uradni list RS, št. 12/91)] so iz naslova zakonito znižanih plač predvidevale določene pravice delavcev in način njihovega uresničevanja (npr. možnost sodelovanja v lastninskem preoblikovanju podjetja ali v njegovem stečaju), medtem ko jih druge [npr. Kolektivna pogodba za tekstilno industrijo Slovenije (Uradni list RS, št. 19/91)] niso. Pri prvih so tako pravice delavcev iz naslova zakonito znižanih plač nastale, medtem ko pri drugih niso. Skupna značilnost obojih je v tem, da so bile sprejete soglasno (med predstavniki delavcev in delodajalcev) in da v primerih takšnega (soglasnega) znižanja plače ni mogoče s tožbo (uspešno) uveljavljati pravic (gotovinskega izplačila plače), ki niso nastale.

10. Šele Zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij (Uradni list RS, št. 55/92 in nasl. - ZLPP) in Uredba sta za obdobje od uveljavitve SKPG do 1.1.1993 omogočila možnost uveljavljanja pravic delavcev iz naslova zakonito znižanih plač po 33. členu SKPG (glej 25a. člen ZLPP). Povedano drugače, izven določb ZLPP in Uredbe zaradi zakonitega znižanja plač po 33. členu SKPG ni mogoče (razen v primerih, ko so določene pravice delavcev predvidevale že kolektivne pogodbe dejavnosti) uveljavljati pravic, saj pravice delavcev zoper delodajalce iz tega naslova niso nastale.

11. Sodišči sta zato tožbeni zahtevek pravilno presojali (tudi) na podlagi ZLPP in Uredbe, saj bi bila tožnika (ob upoštevanju njune pomanjkljive trditvene in dokazne podlage) le na tej podlagi upravičena uveljavljati pravice iz zakonitega znižanja njunih plač. Ob tem zmotno menita, da je pritožbeno sodišče retroaktivno uporabilo določila Uredbe (glej razloge v drugem odstavku na četrti strani sodbe pritožbenega sodišča). ZLPP v drugem odstavku 25a. člena določa, da se že izdane listine na podlagi 33. člena SKPG zamenjajo s potrdili iz prvega odstavka istega člena. Gre za potrdila, za katera velja Uredba, ki je bila izdana na podlagi pooblastila iz ZLPP. Nižji sodišči sta tako Uredbo pravilno uporabili pri presoji pravne narave spornih listin, ki je po določbah ZLPP (ob predvideni zamenjavi) enaka pravni naravi potrdil po ZLPP oziroma Uredbi, čeprav ni bilo ugotovljeno, da je do zamenjave listin s potrdili prišlo. ZLPP oziroma Uredba primere že nastalega zakonitega znižanja plač po SKPG ureja vnaprej in ne retroaktivno. V konkretni zadevi, ko revidenta ne navajata dejstev o (ne)zakonitem znižanju plač, pa uporaba 33. člena SKPG in posledična uporaba ZLPP in Uredbe, kot je bilo že povedano, predstavlja le abstraktno možnost, na podlagi katere bi tožnika morebiti lahko uveljavljala pravice iz naslova zakonitega znižanja njunih plač.

12. Tožnika sta v postopku pred nižjima sodiščema navajala dejstva v smeri različnih pravnih podlag (plačilo odškodnine, verzija, uveljavljanje pravic iz vrednostnih papirjev), ki bi jima morebiti lahko omogočile gotovinsko izplačilo razlik v plači. S tem nadaljujeta tudi v reviziji, vendar po presoji revizijskega sodišča, zaradi neizkazanosti dejstva nezakonitega znižanja plač, neutemeljeno. Za obstoj odškodninske odgovornosti bi morala kumulativno dokazati vse predpostavke te odgovornosti, vendar nista izkazala protipravnega ravnanja toženke. Za utemeljenost verzijskega zahtevka nista izkazala prenosa premoženja brez pravnega temelja, medtem ko presoja pritožbenega sodišča, da sporne listine ne izpolnjujejo formalnih pogojev, da bi bile obravnavane kot vrednostni papirji, in da zato ni mogoče uveljavljati pravic iz njih, niti ni revizijsko sporna.

13. Tožnika sicer v reviziji navajata, da toženka ni izpolnila svojih (verjetno pogodbenih) obveznosti, ko jima ni izplačala premalo izplačane plače oziroma ko ju ni uvrstila v proces svojega lastninskega preoblikovanja, s čimer je ravnala nedopustno, zato sta upravičena do izplačila razlike pri plači (smiselno enako izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije VIII Ips 300/99 z dne 16.06.2000), vendar s tem očitkom uveljavljata očitek zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki je nedopusten in zato neupošteven (tretji odstavek 370. člena ZPP). V primeru, na katerega se sklicujeta v reviziji, je bilo ugotovljeno nezakonito znižanje plače, medtem ko v konkretni zadevi tožnika nista zmogla ustrezne trditvene (in dokazne) podlage, zato sklicevanje nanj ne more predstavljati zmotne uporabe materialnega prava. Nižji sodišči sta v konkretni zadevi ugotovili, da se toženka ni zavezala izdati svojih delnic mimo določb predpisov o lastninjenju. Povedano drugače, zavezala se je tožnikoma izdati delnice po določbah ZLPP in Uredbe oziroma zavezala se je v skladu s predpisi uvrstiti tožnika v svoje lastninsko preoblikovanje. Nenazadnje sta v tožbi tako navajala tudi sama tožnika, medtem ko se kasneje pavšalno in neutemeljeno „spogledujeta“ z drugimi pravnimi podlagami, na podlagi katerih bi njun tožbeni zahtevek morebiti lahko bil utemeljen. Na tem mestu velja še dodati, da po oceni revizijskega sodišča takšna zaveza toženke ne predstavlja pripoznave dolga za neizplačane plače, za kar se zmotno zavzemata tožnika, saj po ustaljeni sodni praksi razlika v denarju delavcem pripada le v primeru, če izkažejo nezakonito znižanje plač (česar tožnika nista izkazala). Listine tožnikoma ne dajejo pravice zahtevati izplačilo njene vrednosti v denarju, temveč drugo premoženjsko pravico, to je pravico sodelovati v lastninskem preoblikovanju podjetja v višini vrednosti terjatve, ki iz nje izhaja. Zato sta z izdanimi listinami pridobila zgolj upravičenje sodelovati v lastninskem preoblikovanju podjetja oziroma njegovi privatizaciji, ne pa terjatveno upravičenje.

14. Ob dodatni ugotovitvi, da je toženka (oba) tožnika umestila v proces svoje privatizacije, vendar neuspešno, saj zanju ni dobila soglasja pristojnega ministrstva, je možen samo zaključek, da je storila ravno to, kar se je s zavezala storiti. Sama neuspešnost uveljavljanja listin v privatizaciji (ob pomanjkanju trditev in dokazov o nezakonitosti znižanja plač) pa tožnikoma ne daje upravičenja zahtevati izplačila razlike v plači, zato je njun tožbeni zahtevek neutemeljen in sta ga nižji sodišči pravilno zavrnili.

15. Ker niso podani v reviziji uveljavljani razlogi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), je revizijsko sodišče revizijo na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

Op. št. (1): Primerjaj npr. odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije VIII Ips 300/99 z dne 16. 6 2000, VIII Ips 64/2000 z dne 16. 1. 2001, VIII Ips 99/2000 z dne 30. 1. 2001 in številne druge.