Jedro

Nedvomno sta pravdni stranki že dalj časa v sporu. Do sporov med njima prihaja, druga drugo žalita z neprimernimi izrazi in je slediti zaključku prvega sodišča, da tudi tokratni spor ni bil tako izjemen, da bi tožnika prizadel v tolikšni meri, da bi bilo porušeno njegovo psihično ravnovesje ter ogrožena osebna varnost, da bi bil upravičen do odškodnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z napadeno sodbo zavrnilo tožnikov zahtevek, da mu je toženka dolžna plačati odškodnino v znesku 23.500,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi in mu povrniti stroške pravdnega postopka. Odločilo je, da je tožnik dolžan toženki povrniti 1.388,69 EUR pravdnih stroškov.

2. Zoper sodbo se je iz razloga bistvene kršitve določb postopka, zmotne uporabe materialnega prava in nepravilno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja pritožil tožnik. Najprej graja zaključke sodišča, da naj bi toženka izpovedala konsistentno enako zgodbo, tožnik pa je to nenehno spreminjal v odločilnih dejstvih. Okoliščina, kam je toženka udarila s sekiro je pravno nerelevantna in je tožnik zaradi strahu ni mogel jasno razločiti. Tudi sestop je mogoče opisati tako kot padec z lestve, kot tudi padec ob sestopu z lestve. Da je do škodnega dogodka prišlo tako kot opisuje tožnik izkazuje dejstvo udarnine in otekline desnega kolena, kar izhaja iz ugotovitev o pregledu 27. 5. 2008 in 6. 6. 2008. Sodišče se ni opredelilo do opisanih dejstev v zvezi z udarcem v koleno in tudi ne o zapisniku policije, kjer je tožnik jasno izpovedal, da ga je toženka napadla s sekiro, s katero je udarila po lestvi. Opisi dogodkov, ki jih je dal tožnik se razlikujejo le v nebistvenih podrobnostih. Zmotni so zaključki sodišča, ki temeljijo na fotografijah v sodnem spisu. Fotografije ne prikazujejo dejanskega stanja v času škodnega dogodka. Ne drži zaključek, da je tožnik videl toženko, ki je prihajala od svinjske kuhinje s sekiro proti njemu. Prav tako ne, da udarci toženke ne bi mogli biti vzrok za bolečine v kolenu in kolku in domnevni padec. Tudi ne, da tožnik ni mogel trpeti strahu pred udarcem. Nepravilen je zaključek sodišča, da ni nikakršne zveze med padcem ob sestopu z lestve in operacijo kolka ter vsemi nevšečnostmi. Kot nepravilne pa šteje pritožba zaključke sodišča, da toženka ni razžalila dobrega imena in časti tožnika in tudi, da ni prišlo do posega v pravico do osebne varnosti tožnika. Opozarja, da je sodišče neutemeljeno toženki priznalo stroške s prihodom na glavno obravnavo v višini 7,04 EUR. Stranka mora sama kriti stroške lastnega prihoda na narok.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dokazno oceno prvega sodišča, ki je sprejeta in v razlogih sodbe utemeljena na način, kot to določa 8. člen Zakona o pravdnem postopku, torej na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Sodišče prosto ocenjuje dokaze, svojo dokazno oceno pa mora ustrezno utemeljiti v razlogih sodbe. To pa je prvo sodišče, kot je bilo že povedano, storilo. Dokazna ocena, ki jo ponuja tožnik oziroma njegovi pomisleki glede pravilnosti dokazne ocene prvega sodišča, ne omajajo prepričanja pritožbenega sodišča v pravilnost prvostopne dokazne ocene.

5. Povsem drugače kot meni pritožba je, po prepričanju pritožbenega sodišča, bistveno vprašanje, kam oziroma po čem je toženka s sekiro udarila. Sam toženec je zaslišan kot stranka povedal, da je toženka udarila po klinu lestve, na kateri je stal, dvakrat pa tudi po stebru žleba, ki je oddaljen cca 5 metrov od mesta, kjer je bil tožnik z lestvijo. Očitno je torej, da toženka ni udarila tožnika neposredno. Da so poškodbe, ki jih tožnik zatrjuje posledica delovanja toženke, bi moral dokazati tožnik. Ta trdi, da je prišlo do poškodbe kolena oziroma kolka v posledici prenosa sile udarca iz kovinske sekire na kovinsko lestev in na koleno tožnika. Česa takega pa tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ni uspel dokazati. Lestev je bila prislonjena na steno gospodarskega poslopja in torej sploh ni bilo povezave s stebrom, ki je podpiral žleb. Da je bil udarec po klinu lestve tako silovit, da je po prenosu te sile na druge dele lestve (del, na katerega je imel tožnik naslonjeno koleno) pa bi lahko dokazoval z izvedencem, ki bi podal izračun moči udarca in prenosa vibracij. Da bi toženkini udarci s sekiro vplivali oziroma povzročili tožniku bolečine v desnem kolenu in nato tudi v kolku pa ne izhaja niti iz izvida kirurško-urgentne ambulante – Splošne bolnice ... Zdravnik je videl oteklino in občutljivost desnega kolka in kolena, ki nikakor ni posledica spornega dogodka. Tožnik je že dalj časa (nekaj let) trpel bolečine zaradi degenerativnih sprememb in je bil po dogodku zaradi artroze kolka tudi operiran. Po povedanem tudi vprašanje, ali je tožnik padel s klina lestve ali potem, ko je že stopil na tla, ni odločilnega pomena. Vzročne zveze med delovanjem toženke – udarci s sekiro in škodo – poškodbo, ni. Za obstoj odškodninske odgovornosti pa morajo biti komulativno izpolnjene predpostavke protipravnega ravnanje, nedopustne škode, vzročne zveze in odgovornosti. Tožniku torej ni uspelo dokazati vseh elementov odškodninske odgovornosti in je prvo sodišče materialno pravilno tožbeni zahtevek že po temelju zavrnilo. Iz istih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo. Na ostale pritožbene navedbe pritožbeno sodišče ne odgovarja, ker niso odločilnega pomena za rešitev zadeve (prvi odstavek 360. člena ZPP).

6. Pritožbeno sodišče pa tudi v celoti sprejema del odločitve prvega sodišča, ki je zavrnilo odškodnino za duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti in tudi posega v pravico do osebne varnosti (obrazložitev v točkah 13 do 15). Nedvomno sta pravdni stranki že dalj časa v sporu. Do sporov med njima prihaja, druga drugo žalita z neprimernimi izrazi in je slediti zaključku prvega sodišča, da tudi tokratni spor ni bil tako izjemen, da bi tožnika prizadel v tolikšni meri, da bi bilo porušeno njegovo psihično ravnovesje ter ogrožena osebna varnost, da bi bil upravičen do odškodnine. Ne drži pritožbena trditev, da je sodišče toženki neupravičeno priznalo stroške prihoda na sodišče. Do povrnitve teh stroškov je stranka upravičena na podlagi 155. člena ZPP. Sodišče pa je stroške tudi pravilno odmerilo in to na podlagi Pravilnika o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku (glej komentar ZPP k členu 155).

7. Sodišče prve stopnje je po povedanem pravilno ugotovilo relevantna dejstva primera. Zaključki izpodbijane sodbe pa so tudi materialnopravno pravilni. Do kršitev določb postopka, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) ni prišlo, zato je pritožbeno sodišče pritožbo toženca zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).