Jedro

13. člen ZNUZJV ne pomeni splošne dekriminalizacije kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari, temveč kot prekršek opredeljuje zgolj tista ravnanja, pri katerih je povzročena škoda majhna oziroma ne presega zakonsko določenega zneska 500,00 EUR. Za presojo vprašanja uporabe milejšega zakona zato ni odločilno zgolj dejstvo, da je bil po storitvi dejanja sprejet nov predpis, marveč tudi, ali ta za konkretno obravnavano dejanje dejansko pomeni milejšo ureditev.

Izrek

I.Pritožba zagovornika st. ml. A. A. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II.Stroški pritožbenega postopka bremenijo proračun.

Obrazložitev

1.Okrožno sodišče v Mariboru (v nadaljevanju sodišče prve stopnje) je sedaj že polnoletni A. A. , obravnavani kot starejša mladoletnica (v nadaljevanju mladoletnica) po 78. členu Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) v zvezi s 375. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) izreklo vzgojni ukrep nadzorstva organa socialnega varstva, in sicer ob ugotovitvi, da je storila kaznivo dejanje velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 v zvezi z 20. členom KZ-1 ter kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1 v zvezi z 20. členom KZ-1. Na temelju drugega odstavka 78. člena KZ je določilo, da sodišče odloči pozneje, kdaj vzgojni ukrep nadzorstva organa socialnega varstva preneha, z omejitvijo, da ne sme trajati manj kot eno leto in ne dalj kot tri leta. O stroških kazensko mladoletniškega postopka je skladno prvemu odstavku 484. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) odločilo, da slednji in nagrada po uradni dolžnosti postavljenega zagovornika bremenijo proračun, medtem ko je oškodovana B. B. in C. C. s premo
7enjskopravnim zahtevkom v znesku 19.486,00 EUR napotilo na pravdo. To je bilo storjeno s sklepom I Km 62748/2024 z dne 3. 11. 2025.

2.Sklep sodi
61
0da prve stopnje iz vseh pritoebenih razlogov izpodbija zagovornik mladoletnice, kot navaja uvodoma, in sicer zaradi bistvene kr1itve dolodb kazenskega postopka, kr1itve kazenskega zakona, ter zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritoebenemu sodi1
0du predlaga, da izpodbijani sklep v celoti razveljavi in postopek zoper mladoletnico ustavi oziroma vrne zadevo sodi1
0du prve stopnje v ponovno sojenje.

3.Pritoeba ni utemeljena.

4.Uvodoma sku1a zagovornik v kr1itev kazenskega zakona prepridati z opozorilom, da je z uveljavitvijo Zakona o nujnih ukrepih za zagotavljanje javne varnosti (v nadaljevanju ZNUZJV) kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220.
0dlena KZ-1 pre1lo v sfero prekr1kovnega prava, zaradi
0esar bi bilo treba postopek v tem delu ustaviti. Vendar nima prav. Prezre namree bistveno, in sicer da 13.
0dlen ZNUZJV ne pomeni splo1ne dekriminalizacije kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari, temve
0d kot prekr1ek opredeljuje zgolj tista ravnanja, pri katerih je povzrodena 1koda majhna oziroma ne presega zakonsko dolodenega zneska 500,00 EUR. Za presojo vpra1anja uporabe milej1ega zakona zato ni odlodilno zgolj dejstvo, da je bil po storitvi dejanja sprejet nov predpis, marve
0d tudi, ali ta za konkretno obravnavano dejanje dejansko pomeni milej1o ureditev. Tak1nih pravnih in dejanskih zakljudkov pa v danem primeru ne gre sprejeti. Iz ugotovitev sodi1
0da prve stopnje izhaja, da je mladoletnica kot sostorilka skupaj z drugimi udeleeenci po vlomu v stanovanjsko hi1o na naslovu 1 lastnikoma B. B. in C. C. povzrodila za najmanj 14.900,00 EUR 1kode. Ob tak1ni vi1ini povzrodenega materialnega o1kodovanja, ki obidutno presega zakonski prag iz 13.
0dlena ZNUZJV, obravnavano pravno nevzdreno ravnanje ne pomeni prekr1ka in tudi po novi zakonski ureditvi ostaja kaznivo dejanje. Zato pritoebeno sklicevanje na uporabo milej1ega zakona nima nobene dejanske in pravne podlage. Ker kasnej1i zakon za konkretno obravnavano dejanje ni milej1i, niso izpolnjeni pogoji za uporabo drugega odstavka 7.
0dlena KZ-1. Posledidno je neutemeljen tudi pritoebeni oditek o kr1itvi 2.
0dlena KZ-1 ter drugega odstavka 28.
0dlena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava), saj je osnovan na zmotnem izhodi1
0du, da obravnavano dejanje, ki bremeni mladoletnico po prvem odstavku 220.
0dlena KZ-1 v zvezi z 20.
0dlenom KZ-1, po veljavni zakonodaji ni ve
0d kaznivo. Zatrjevana kr1itev kazenskega zakona zato ni podana.

Zatrjevana kršitev kazenskega zakona ni podana. Zagovornik povsem nekritično zaobide odločilne dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, iz katerih izhaja, da je bila nepremičnina po vrnitvi ključev ponovno izročena v posest oškodovancema, ki sta nad njo znova vzpostavila dejansko oblast. Prav na teh ugotovitvah temelji zaključek sodišča prve stopnje, torej da mladoletnica za kasnejši vstop v hišo ni več imela upravičenja. Zato za presojo obstoja zakonskih znakov obravnavanega kaznivega dejanja niso odločilne pritožbene navedbe o morebitni veljavnosti odpovedi najemnega razmerja oziroma o civilnopravnih upravičenjih posameznih udeležencev, temveč zanesljiva ugotovitev, da je mladoletnica po vrnitvi ključev in po ponovni vzpostavitvi posesti oškodovancev v hišo vstopila brez njune vednosti in soglasja. Morebitni spori glede najemnega razmerja bi se lahko reševali v ustreznih civilnopravnih postopkih, ne morejo pa sami po sebi izključiti protipravnosti ravnanja, kot je bilo ugotovljeno v okviru predmetne kazensko mladoletniške zadeve.

Zagovornik v obširni pritožbi vztraja tudi, da mladoletnici ni dokazano, da bi odtujila ali poškodovala katerokoli tujo stvar, saj naj oškodovanca teh ravnanj ne bi konkretno očitala njej, temveč zgolj drugim članom družine A. . Poudarja, da je mladoletnica v spornem obdobju imela pravico bivanja v nepremičnini kot članica družine najemojemalke, zato naj bi bil njen vstop zakonit, posledično pa tudi morebitno ravnanje v stanovanju ne more predstavljati kaznivega dejanja. Ob tem izpostavlja, da lastništvo oškodovancev nad premičninami niti ni dokazano, prav tako naj ne bi bilo izkazano, da so bile zatrjevane stvari v kritičnem času sploh v stanovanju. Mladoletnica naj bi iz stanovanja odnesla le svoje osebne stvari, ne pa tujih predmetov, pri čemer naj ne bi imela niti zavesti o morebitnem protipravnem ravnanju. S tem naj bi bila izključena tako izvršitev kot tudi sostorilstvo. Nadalje zagovornik oporeka dokazni oceni sodišča prve stopnje, ki je sledila izpovedbama oškodovancev ter ugotovitvam policijskega ogleda kraja kaznivega dejanja, iz katerega izhajajo poškodbe vhodnih, balkonskih vrat in okna, kot je dokumentirano s fotografijami. Kot neprepričljivo pa zavrača izpovedbo očeta mladoletnice, ki naj bi potrjeval njen zagovor glede odtujitve zgolj lastnih stvari, pri čemer sodišču prve stopnje očita nepravilno oceno njegove verodostojnosti.

S povzetim pritožbenim izvajanjem se pritožbeno sodišče ne more strinjati. Zagovornik s ponavljanjem zagovora mladoletnice in lastno interpretacijo izvedenih dokazov ne more omajati pravilnosti dokazne ocene sodišča prve stopnje. Pri tem prezre, da je bilo v dokaznem postopku zanesljivo ugotovljeno, da sta oškodovanca kot lastnika oziroma upravičena posestnika nepremičnine in v njej nahajajočih se premičnin konkretizirano opisala tako poškodbe na objektu kot tudi odtujene predmete, njune navedbe pa so bile v bistvenem potrjene z zapisnikom o ogledu kraja kaznivega dejanja PP Šentilj z dne 10. 9. 2023 ter priloženim fotografskim gradivom, iz katerega izhajajo poškodbe vhodnih in balkonskih vrat ter okna.

Pritožba neutemeljeno skuša ustvariti dvom v obstoječe dokazne zaključke z zatrjevanjem, da mladoletnici ni dokazana odtujitev ali poškodovanje tujih stvari, ker naj bi bili očitki oškodovancev usmerjeni zgolj zoper druge družinske člane, ter da naj ne bi bilo izkazano lastništvo oškodovancev nad premičninami oziroma njihova prisotnost v stanovanju v relevantnem času. Takšna izvajanja pomenijo zgolj lastno dokazno oceno zagovornika, ki nima opore v izvedenem dokaznem postopku. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi celovite dokazne ocene utemeljeno zaključilo, da je mladoletnica skupaj z ostalimi člani družine ravnala v okviru skupnega izvršitvenega ravnanja, pri čemer je bila zavest o protipravnosti ravnanja podana, saj je šlo za vstop v tujo nepremičnino brez soglasja oškodovancev in s premagovanjem varovanih ovir.

Prav tako ne gre slediti pritožbi v delu, ko skuša izpovedbo očeta mladoletnice prikazati kot potrditev zagovora. Sodišče prve stopnje je izpovedbo G. G. tehtno ocenilo in prepričljivo pojasnilo, zakaj ji ni mogoče priznati odločilne dokazne teže. Iz razlogov izpodbijanega sklepa izhaja, da njegova izpovedba ni skladna z drugimi izvedenimi dokazi, zlasti ne z izpovedbama oškodovancev, ter da je izkazano njegovo prizadevanje za razbremenitev mladoletnice in ostalih članov družine. Ob tem je upoštevati tudi, da v relevantnem času ni bil neposredno vključen v najemno razmerje niti ni razpolagal z neposrednimi podatki o stanju nepremičnine, saj se je nahajal v tujini. Zato mu sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo.

Glede na navedeno pritožba z lastnim selektivnim izpostavljanjem posameznih delov dokaznega gradiva ter njihovo drugačno, subjektivno interpretacijo ne more vzbuditi dvoma v pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je izvedene dokaze ocenilo celovito in prepričljivo ter za svoje zaključke navedlo razumne in logične razloge, ki jih zagovornik ne more omajati. Pritožbene navedbe namreč ostajajo izključno na ravni golega nestrinjanja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, kar pa za uspeh s pritožbo ne zadošča.

Zagovornik prvostopenjskemu sodišču očita tudi kršitev domneve nedolžnosti (27. člen Ustave), enakega varstva pravic (22. člen Ustave), enakosti pred zakonom (14. člen Ustave) in načela pravne države (2. člen Ustave) z navedbo, da je pri dokazni oceni nedopustno izhajalo iz pravnomočne obtožnice zoper druge člane iste družine za isti historični dogodek. Toda iz razlogov izpodbijanega sklepa ne izhaja, da bi bila obtožnica Okrožnega državnega tožilstva v Mariboru z dne 3. 4. 2025, vložena zoper D. D. , F. F. in E. E. zaradi kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 v zvezi z 20. členom KZ-1 in kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1 v zvezi z 20. členom KZ-1 v zadevi Okrožnega sodišča v Mariboru II K 63275/2024, kakorkoli uporabljena kot dokazno sredstvo ali da bi na njej temeljila predmetna pritožbeno izpodbijana odločitev. Sklicevanje na kazenske postopke zoper druge osebe predstavlja zgolj opis širšega dejanskega konteksta obravnavanega historičnega dogodka, ne pa dokazne podlage, na kateri bi temeljila izpodbijana odločitev. Kršitve zatrjevanih ustavnih pravic zato niso podane, saj je bila kazenska odgovornost mladoletnice ugotovljena izključno na podlagi dokazov, neposredno izvedenih in ocenjenih v okviru te kazensko mladoletniške zadeve, neodvisno od morebitnih drugih kazenskih postopkov. Pritožba tako tudi v tem delu ne preseže ravni pavšalnega in napačnega razumevanja obrazložitve sodišča prve stopnje ter ne more omajati pravilnosti sprejete dokazne ocene.

Utemeljena pa niso niti posplošena pritožbena namigovanja zagovornika, da mladoletnici izrečeni vzgojni ukrep ni konkretiziran in dokazno podprt, saj izpodbijani sklep vsebuje celovito, analitično in prepričljivo argumentacijo, ki izbiro vzgojnega ukrepa nadzorstva organa socialnega varstva (drugi odstavek 78. člena KZ-1) utemeljuje s potrebno stopnjo gotovosti. Sodišče prve stopnje je natančno in individualizirano ocenilo vse osebnostne, razvojne in situacijske dejavnike mladoletnice ter jih pravilno povezalo z naravo in težo obravnavanih kaznivih dejanj. Primerno ni zaobšlo obstoja globokega izobraževalnega in socialnega primanjkljaja sedaj že polnoletne A. A. , ki je do starosti 20 let uspela zaključiti le 7 razredov osnovne šole, medtem ko je bila iz evidence brezposelnih oseb pri Zavodu RS za zaposlovanje izbrisana iz krivdnega razloga. Navedeno zanesljivo demantira njene trditve o aktivnem iskanju zaposlitve in razkriva izrazito pasivnost ter pomanjkanje samodiscipline. Pritožbeno sodišče zato poudarja, da je vsled odsotnosti ponotranjenja družbenih norm izrek prvostopenjsko izbranega vzgojnega ukrepa nujen, prav tako je potrebno zunanje strokovno vodenje. Čeprav je A. A. pred (mladoletniškim) kazenskim sodiščem obravnavana prvič, ni v drugem kazenskem postopku in nima izrazitih vedenjskih težav, objektivne okoliščine - kljub njenemu deklarativnemu razmišljanju o šolanju - izkazujejo, da sama svojega vsakdana ne zmore uspešno strukturirati. Izpodbijana prvostopenjska odločitev je zato navkljub drugačnemu mnenju zagovornika razumna in konkretizirana, saj mladoletnica za stabilen osebnostni razvoj in uspešno socialno integracijo nujno potrebuje kontinuirano pomoč ter nadzor organa socialnega varstva v zakonsko predpisanem okviru od enega do treh let.

V kolikor pritožbeno sodišče ni odgovorilo na katero od pritožbenih navedb, je to iz razloga, ker je na njih zadostno odgovorilo že sodišče prve stopnje ali pa se ne nanašajo na odločilna dejstva. Razlogi, s katerimi zagovornik mladoletnice izpodbija sklep sodišča prve stopnje, tako niso utemeljeni v meri, da bi lahko merodajno vplivali na sicer pravilne in zakonite prvostopenjske pravne in dejanske zaključke.

Odločba o stroških kazenskega postopa, nastalih v pritožbenem postopku temelji na določilu prvega odstavka 484. člena ZKP, v skladu s katerim vsi stroški kazenskega postopka v primeru izreka vzgojnega ukrepa obremenjujejo proračun.