Jedro

Kot pogoj za izrekanje varnostnega ukrepa po 70.b členu KZ-1 se zahteva indiciranost zdravljenja ter z uspešnim zdravljenjem pogojena kvalificirana pozitivna prognoza (namesto negativne prognoze, ki se pojavlja sicer pri varnostnem ukrepu po 70.a členu KZ-1). Kvalificiranost prognoze, da storilec ne bo delal hujših kaznivih dejanj, se nanaša na nepredvidenost storitve kateregakoli kaznivega dejanja, za katero je predpisana kazen več kot tri leta zapora. Potrebnost izreka varnostnega ukrepa po 70.b členu KZ-1, da obdolženi ne bi izvrševal hujših kaznivih dejanj, pa je sodišče prve stopnje utemeljevalo s sklicevanjem na mnenje izvedenke psihiatrične stroke in zaključilo, da sicer obstaja verjetnost, da bi obdolženec storil kakšno hujše kaznivo dejanje, pri čemer pa so v celoti izostali razlogi o odločilnih dejstvih, katera hujša kazniva dejanja bi lahko ponovil in zakaj ter na podlagi česa je sodišče prve stopnje navedeno zaključilo. Izpodbijani sklep tako nima razlogov o odločilnih dejstvih, ki so bili podlaga za izrek navedenega ukrepa.

Ker je v teku že varnostni ukrep obveznega zdravljenja na prostosti, ki se izvršuje, ni mogoče odreči tehtnosti pritožbenim navedbam,da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do potrebnosti izreka istega varnostnega ukrepa, ki se že izvršuje

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je Okrajno sodišče v Ljubljani obdolženemu A. A. na podlagi prvega odstavka 70.b člena KZ-1 izreklo varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti, ker je storil protipravna dejanja, ki imajo zakonske znake treh kaznivih dejanj ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1 v zvezi s prvim in drugim odstavkom 29. člena KZ-1. Odločilo je, da se ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti izvaja v ambulanti Psihiatrične bolnišnice v ... nadaljnje dve leti, pri čemer bo sodišče po preteku šestih mesecev ponovno odločilo o tem, ali je obvezno zdravljenje na prostosti še potrebno. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obdolženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter odločilo, da stroški zagovornika, ki je bil obdolžencu postavljen z odločbo Bpp 673/2019 z dne 11. 10. 2019, na podlagi prvega odstavka 97. člena ZKP obremenjujejo proračun.

2. Zoper sklep so se pritožili zagovorniki obdolženca zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 1. točki prvega odstavka 370. člena ZKP, kršitve kazenskega zakona po 2. točki prvega odstavka 370. člena ZKP, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja po 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP in zaradi _odločbe o kazenski sankciji po 4. točki prvega odstavka 370. člena ZKP_ (obdolženemu je bil izrečen varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti, ne pa kazenska sankcija), s predlogom, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbi ugodi, izpodbijani sklep spremeni tako, da „obdolženi ni storil“ treh protipravnih dejanj, ki imajo znake kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1; podrejeno, spremeni tako, da obdolženemu ne izreče ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti; še podrejeno, zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. 3. Pritožniki so predlagali, da jih sodišče druge stopnje obvesti o sestavi senata in datumu pritožbene seje in jim omogoči udeležbo na seji.

4. Sodišče druge stopnje je o sestavi senata in datumu pritožbene seje obvestilo obdolženca in zagovornike, pri čemer jim udeležbe na seji ni omogočilo. Po določbi 445. člena ZKP sodišče druge stopnje, ko odloča o pritožbi zoper sodbo, ki jo je izdalo sodišče prve stopnje po skrajšanem postopku, obvesti stranke o seji svojega senata samo, če predsednik senata ali senat spozna, da bi bila navzočnost strank koristna za razjasnitev stvari. Sodišče druge stopnje je ocenilo, da navzočnost obdolženca in zagovornikov na seji ni potrebna. Tosmerno podan predlog obrambe pa je bil tudi v celoti neobrazložen.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Po preizkusu izpodbijanega sklepa v okviru pritožbenih navedb, sodišče druge stopnje pritrjuje utemeljenim očitkom pritožnikov, da so v izpodbijani odločbi v celoti izostali razlogi o možnosti ponavljanja hujših kaznivih dejanj.

7. Po določbi prvega odstavka 70.b člena KZ-1 se storilcu, ki je storil protipravno dejanje v stanju neprištevnosti, izreče obvezno psihiatrično zdravljenje na prostosti, če sodišče ugotovi, da je to potrebno in da zadostuje za to, da storilec ne bo ponavljal hujših kaznivih dejanj. Tu se torej zahteva kot pogoj za izrekanje varnostnega ukrepa indiciranost zdravljenja ter z uspešnim zdravljenjem pogojena kvalificirana pozitivna prognoza (namesto negativne prognoze, ki se pojavlja sicer pri varnostnem ukrepu po 70.a členu KZ-1). Kvalificiranost prognoze, da storilec ne bo delal hujših kaznivih dejanj, se nanaša na nepredvidenost storitve kateregakoli kaznivega dejanja, za katero je predpisana kazen več kot tri leta zapora (prim. prof. dr. Bele, I., Kazenski zakonik s komentarjem, Splošni del, GV Založba, Ljubljana, 2001, str. 3843-384). Sodišče prve stopnje je le obstoj prvega pogoja, torej da je obdolženi protipravna ravnanja storil v stanju neprištevnosti, obrazloženo pojasnilo na strani 5 in 6 izpodbijanega sklepa. Potrebnost izreka varnostnega ukrepa po 70.b členu KZ-1, da obdolženi ne bi izvrševal hujših kaznivih dejanj pa je sodišče prve stopnje utemeljevalo s sklicevanjem na mnenje izvedenke psihiatrične stroke in zaključilo, da sicer obstaja verjetnost, da bi obdolženec storil kakšno hujše kaznivo dejanje, pri čemer pa so v celoti izostali razlogi o odločilnih dejstvih, katera hujša kazniva dejanja bi lahko ponovil in zakaj ter na podlagi česa je sodišče prve stopnje navedeno zaključilo. Izpodbijani sklep tako nima razlogov o odločilnih dejstvih, ki so bili podlaga za izrek navedenega ukrepa. Pritožbena kritika, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, je tako utemeljena.

8. Pritožniki utemeljeno opozarjajo, da se sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni opredelilo do varnostnega ukrepa obveznega zdravljenja na prostosti po 70.b členu KZ-1, ki se še izvršuje in je bil obdolžencu izrečen v postopku pred Okrožnim sodiščem v Kranju I K 2520/2018 zaradi protipravnega dejanja, ki ima vse znake kaznivega dejanja po prvem odstavku 191. člena KZ-1. Na to dejstvo je opozorila sodišče prve stopnje že izvedenka psihiatrične stroke, kateri je bilo izvedeniško delo zaupano, saj je priložila tudi izvedensko mnenje, ki ga je izdelala v zadevi Okrožnega sodišča Kranj I Kpr 2520/2018 kot tudi obdolženčeva zagovornica, ki je sodišču predložila sklep I Ks 2520/2018 z dne 24. 5. 2021, iz katerega izhaja, da se izvrševanje predmetnega varnostnega ukrepa nadaljuje. Varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti po 70. b členu KZ-1 se namreč izreče storilcu, če se ugotovi, da je zdravljenje potrebno in da zadostuje za to, da ne bo ponavljal hujših kaznivih dejanj. Ker je v teku že varnostni ukrep obveznega zdravljenja na prostosti, ki se izvršuje, ni mogoče odreči tehtnosti pritožbenim navedbam,da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do potrebnosti izreka istega varnostnega ukrepa, ki se že izvršuje .

9. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ponovno razpisati narok za glavno obravnavo, na katerem bo moralo ob ponovni izvedbi dokazov nakazane pomanjkljivosti odpraviti. Za svojo odločitev bo moralo glede odločilnih dejstev navesti prepričljive razloge.

10. Glede na odločitev, ki jo je sprejelo, se pritožbeno sodišče ni spuščalo v presojo ostalih pritožbenih navedb.