Jedro

Tožena stranka je ukinila delovno mesto „direktorica sektorja zalednih služb“, ki ga je zasedala tožnica, ker se je drugače organiziralo delovanje sektorja zalednih služb ter ukinilo tožničino delovno mesto. Navedeno pomeni organizacijski razlog, zaradi katerega je prenehala potreba po delu tožnice v smislu določbe prve alinee prvega odstavka 88. člena ZDR.

Tožnice ni bilo mogoče prekvalificirati za drugo delo. Tožena stranka je zaposlovala predvsem v prodajnem sektorju, kjer se zahtevajo posebna znanja in licence. Tožnica ni imela delovnih izkušenj za to področje. Prekvalifikacija bi bila dolgotrajna ter povezana z dodatnimi stroški, saj je pridobivanje licenc dolgo in povezano s stroški. Vrhovno sodišče RS je v podobnem primeru zavzelo stališče, da se dolžnost delodajalca iz 3. odstavka 88. člena ZDR presoja glede zmožnosti posameznega delodajalca, glede na vrsto in trajanje izobraževanja ter s tem povezane stroške. Od delodajalca namreč ni mogoče pričakovati, da bo delavcu zagotovil izobraževanje, če bi zaradi tega trpel nesorazmerne stroške, daljši izpad dela zaradi odsotnosti delavca ali če si tega zaradi finančnih težav ne more privoščiti. Glede na dejstvo, da je bila pri toženi stranki reorganizacija in ukinitev tožničinega delovnega mesta izvedena tudi zaradi negativnih finančnih trendov in je tožena stranka z zaposlovanjem v prodaji želela takoj povečati prihodke, je bilo od tožene stranke neutemeljeno pričakovati, da bi tožnico poslala na večmesečno izobraževanje za pridobitev licence.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek za ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 8. 2012 nezakonita, in da je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo v roku 8 dni, pod izvršbo. Zavrnilo je tudi zahtevek, da je tožena stranka dolžna za čas od 15. 10. 2012 dalje, razen za obdobje od 1. 1. 2013 do 31. 1. 2013, tožnici priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z mesečno plačo v znesku 4.597,00 EUR bruto, od tega zneska odvesti vse potrebne davke in prispevke ter neto znesek izplačati tožnici, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila ter jo za isti čas prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ, v roku 8 dni, pod izvršbo; zahtevek, da je tožena stranka za obdobje od 1. 1. 2013 do 31. 1. 2013 dolžna tožnici priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z razliko mesečne plače v višini 2.109,22 EUR bruto, od tega zneska odvesti vse potrebne davke in prispevke ter neto znesek izplačati tožnici skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo 18. 2. 2013 do plačila, v roku 8 dni, pod izvršbo, ter zahtevek na povračilo stroškov postopka (I. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podredno pa, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je stališče, da je ukinitev delovnega mesta iz ekonomskih ali organizacijskih razlogov tipični poslovni razlog odpovedi pogodbe o zaposlitvi, materialnopravno napačno. Ukinitev delovnega mesta je namreč šele posledica poslovnega razloga. V konkretni zadevi je šlo za ekonomski razlog, zaradi katerega naj bi prenehala potreba po delu tožnice. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo letnih poročil tožene stranke in mesečne tabele o gibanju višine sredstev v upravljanju ter tako napačno ugotovilo dejansko stanje. Sredstva v upravljanju so tekom leta 2012 narasla, tudi v juliju, ko je bila sprejeta odločitev o reorganizaciji, upadala pa so med letoma 2008 in 2011. Sodišče bi moralo ugotoviti, kdaj so dejansko nastali ekonomski in organizacijski razlogi za ukinitev delovnega mesta, ter da je odpoved prepozna oziroma da navedeni ekonomski razlog ni obstajal. Sodišče se ni opredelilo do tožničinih obširnih navedb glede zakonitosti reorganizacije in njene pravočasnosti. Za predmetni spor je pomemben Sklep o kadrovskih, tehničnih in organizacijskih pogojih ter dokumentaciji (Sklep). Z reorganizacijo se je družba izpostavila prevelikim tveganjem operativne narave, zato bi morala z aktom opredeliti, da reorganizacija tveganj ne povečuje in niso potrebni posebni ukrepi. Tožena stranka reorganizacije ni mogla izvesti le s spremembo akta o sistemizaciji, temveč je bila dolžna spremeniti tudi druge obvezne splošne akte iz 21. in 22. člena Sklepa. Presoja zakonitosti poslovnih odločitev, ki pomenijo razlog odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ni poseg v avtonomno sfero delodajalca. Tožena stranka tako ni dokazala, da je reorganizacijo izvedla zakonito, a se je sodišče oprlo le na izpovedbo prič in pravilnik o sistemizaciji. Napačna je ugotovitev, da razlog za sporno odpoved ni bilo tožničino opozarjanje na velika operativna tveganja z uvajanjem ključne aplikacije A.. Sodišče si je napačno razlagalo revizorsko mnenje za to aplikacijo. Tudi revizorsko mnenje iz letnega poročila za leto 2012 ne dokazuje, da je bilo poslovanje tožene stranke skladno z zakonodajo s področja investicijskih skladov in družb za upravljanje. Sodišče bi bilo dolžno opraviti materialnopravno kontrolo takega mnenja. Po mnenju pritožbe iz 88. člena ZDR ne izhaja le dolžnost ponuditi zaposlitev na ustreznem delovnem mestu z zaposlitvijo za nedoločen čas. Potrebno je presojati vsebino in dejanske zahteve za zasedbo delovnega mesta, ki je ob odpovedi prosto in bi lahko bilo ponujeno tožnici. Večina delovnih mest pri toženi stranki je povezana s specifičnim znanjem s področja financ in so delovna mesta med seboj razmeroma primerljiva ne glede zahtevano stopnjo izobrazbe. Sodišče je napačno štelo, da pravilnik o sistemizaciji delovnih mest sicer ne opredeljuje izkušenj ali znanj, so pa ta za opravljanje določenih del (v naložbenem in prodajnem sektorju ter sektorju za obvladovanje tveganj in nadzor) nujno potrebna. V te sektorje je tožena stranka zaposlovala pred podajo odpovedi oziroma po tem. Sodišče pri opredelitvi izkušenj in znanj za posamezno delovno mesto ni sledilo Pravilniku, temveč izpovedbam članov uprave in pravnice, ter napačno ugotovilo, da tožnica nima potrebnih izkušenj, licenc in znanj. Sodišče ni upoštevalo zahteve Sklepa, po katerem bi tožena stranka morala sprejeti detajlno sistemizacijo delovnih mest. Sprejeta sistemizacija ne dosega namena, določenega s Sklepom, zato bi sodišče moralo zaključiti, da je reorganizacija nezakonita, oziroma da bi morala tožena stranka preverbo opraviti skladno z zahtevami za posamezna delovna mesta. Tožena stranka je 24. 8. 2012 sprejela akt o sistemizaciji, v katerem je opredelila potrebo po delu treh novih delavcev. Na delovno mesto finančni svetovalec, ki je bilo v času podaje odpovedi prosto, je tožena stranka naknadno zaposlila B.B.. Že pred odpovedjo je tožena stranka na to delovno mesto zaposlila C.C., kateremu je julija 2013 podaljšala pogodbo o zaposlitvi. Za to delovno mesto ima sicer tožnica vse pogoje in izkušnje, navedene v pravilniku. Protispisna je ugotovitev sodišča prve stopnje o tem, da se je D.D. zaposlila na delovno mesto pomočnik direktorja naložbenega sektorja. D.D. je bila namreč s 1. 8. 2012 zaposlena na delovno mesto samostojni upravitelj, kar je bilo v času, ko je bila tožena stranka že seznanjena z odpovednimi razlogi. Tožnica ima vsa potrebna znanja, sposobnosti in VII. stopnjo izobrazbe za zaposlitev na tem delovnem mestu, o čemer sta izpovedali tožnica in priča E.E.. Za to delovno mesto se tudi ne zahteva opravljen izpit borznega posrednika niti CFA licenca. Delovno mesto je ustrezno za tožnico, tožena stranka pa je nanj zaposlila delavca manj kot mesec dni pred podajo odpovedi tožnici. Za delovno mesto svetovalec za obvladovanje tveganj, razvoj in analize, na katerega je bil zaposlen F.F., je tožnica izpolnjevala vse pogoje. Tožena stranka je namreč VIII. stopnjo izobrazbe v oglasih za delovna mesta objavljala kot univerzitetno izobrazbo. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je najprej navedlo, da se je F.F. zaposlil na delovnem mestu z zahtevano VII. stopnjo izobrazbe, nato pa navedlo VIII. stopnjo. V nasprotju z listinami v spisu je tudi ugotovitev, da delovno mesto svetovalec za obvladovanje tveganj, razvoj in analize spada v prodajo. Tožena stranka je bila dolžna ponuditi delovno mesto pomočnik direktorja naložbenega sektorja - vodja upravljanja dobro poučenih vlagateljev tožnici v okviru ustrezne prekvalifikacije in pridobitve ustreznih licenc, saj ni dokazala, da bi prekvalifikacija zahtevala predolgo časa. Priče so v zvezi s tem izpovedale, da je tožena stranka svojim zaposlenim omogočala pridobivanje licenc tekom zaposlitve, zato ni bilo ovir, da takega izobraževanja ne bi ponudila tudi tožnici. Tožnica izpolnjuje tudi pogoje za delovno mesto direktor prodajnega sektorja, pridobiti bi morala le dovoljenje za trženje investicijskih skladov in prodajo investicijskih kuponov oz. delnic investicijskih skladov. Tako dovoljenje, ki stane 400,00 EUR, bi pridobila v roku 4 mesecev, zato ne gre za nerazumno prekvalifikacijo. Ugotovitev, da delo tožnice pri G. ne predstavlja zadostnih izkušenj iz področja prodaje, nima osnove v dokaznem postopku, saj nobena od zaslišanih prič navedenega ni potrdila. Tožena stranka ni bila seznanjena, kakšne delovne izkušnje ima tožnica iz prejšnjih zaposlitev. Sodišče ni obrazložilo, zakaj tožena stranka znanj in licenc za posamezna delovna mesta ni mogla zagotoviti s prekvalifikacijo. Sodišče je bistveno kršitev določb pravdnega postopka storilo tudi s tem, ko je zavrnilo tožničin predlog po predložitvi pogodb o zaposlitvi delavcev v času blizu odpovedi tožnici, saj ji je onemogočilo dokazovanje o tem, da je tožena stranka v času pred in po podaji odpovedi imela prosta delovna mesta, ki bi jih bila dolžna ponuditi tožnici.

Tožena stranka je v odgovoru na tožbo izpostavila, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je vrednost investicijskih skladov v upravljanju upadala tako v daljšem časovnem obdobju kot mesečno. Iz javno objavljenih in revidiranih letnih poročil tožene stranke ne izhajajo drugačni podatki. Potrebno pa je ločiti tržni delež delodajalca na trgu (ta se je v letu 2012 povečal, ker so manjše družbe nehale poslovati) in obseg sredstev v upravljanju (ki se je manjšal). Zato so neutemeljene navedbe, da zatrjevani ekonomski razlog ni podan. Tožena stranka je odločitev o reorganizaciji in ukinitvi določenih delovnih mest sprejela v juliju 2012, do ukinitve tožničinega delovnega mesta pa je prišlo 28. 8. 2012, zato je odpoved, podana 31. 8. 2012, pravočasna. Način notranje organizacije je v pristojnosti delodajalca, reorganizacija pa je bila izvedena zakonito. Ukinitev dveh delovnih mest in odpoved delavkama iz srednjega managementa ne predstavlja rizika, zaradi katerega je bila družba izpostavljena operativnim tveganjem, zaradi katerih bi bilo potrebno sprejeti ukrepe za obvladovanje tveganj. Povečanega tveganja ni predstavljala niti uvedba aplikacije A., saj je to kvečjemu zmanjšalo operativna tveganja. Tožena stranka je predložila vse akte, potrebne za presojo zakonitosti podane odpovedi, ter dokazala obstoj odpovednega razloga. Neresnične so navedbe o neizpolnjevanju zahtev področne zakonodaje. Zoper toženo stranko se tudi ni pričel nikakršen postopek s strani regulatorja (ATVP). Dolžnost ponudbe pogodbe o zaposlitvi se nanaša le na dolžnost ponudbe ustrezne zaposlitve, ki je zaposlitev, za katero se zahteva enaka vrsta in stopnja izobrazbe, kot se je zahtevala za opravljanje dela, za katero je imel delavec sklenjeno prejšnjo pogodbo o zaposlitvi. Če je imel delavec pogodbo za nedoločen čas, je ustrezna zaposlitev pogodba za nedoločen čas. Prav tako je ustrezna le tista zaposlitev, za katero se zahteva enaka vrsta in stopnja izobrazbe. Tožena stranka pa takega prostega delovnega mesta ni imela. Za zasedbo sistemiziranega delovnega mesta je potrebno imeti tudi praktične izkušnje ter strokovne licence, ki jih tožnica ni imela. V primeru finančnega svetovalca gre za delovno mesto, za katero se zahteva V. stopnja izobrazbe, tožena stranka pa je bila tožnici dolžna ponuditi delovno mesto z zahtevano VII. stopnjo izobrazbe. Delovna mesta, za katera se zahteva VII. stopnja izobrazbe, so bila zasedena ali pa jih tožena stranka ni potrebovala. V primeru zaposlitve H.H. in C.C. je šlo za pogodbe za določen čas za delovna mesta z zahtevano nižjo stopnjo izobrazbe, zato so bita ta delovna mesta neustrezna. V zvezi z delovnim mestom samostojni upravitelj tožnica spregleda, da je sodišče pravilno upoštevalo izkušnje in reference D.D., ki ima izpit za borznega posrednika in večletne izkušnje z upravljanjem finančnih sredstev. Neresnična je tožničina navedba, da ima izkušnje s področja investicijskega bančništva. Tožena stranka je sicer D.D. na delovno mesto samostojni upravljalec zaposlila pred podano odpovedjo tožnici. Tudi za delovno mesto svetovalec za obvladovanje tveganj, razvoj in analize je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je neustrezno, saj se zanj zahteva VIII. stopnje izobrazbe in izkušnje s področja tveganj. Delovno mesto pomočnik direktorja naložbenega sektorja - vodja dobro poučenih vlagateljev je po nekaj mesecih dela zasedla D.D., tožena stranka pa je morala upoštevati stanje v času podaje odpovedi. Tožnica za to delovno mesto tudi ni izpolnjevala pogojev, saj ni imela CFA licence in ustreznih delovnih izkušenj na podobnem delovnem mestu. Tudi za delovno mesto direktor prodajnega sektorja tožnica ni izpolnjevala pogojev, saj se zanj zahteva VIII. stopnja izobrazbe in dovoljenje za trženje investicijskih skladov in prodajo delnic investicijskih skladov. Sodišče je pravilno ugotovilo, da tožnica ni delala v prodajnem ali naložbenem sektorju in pridobljene izkušnje ne morejo pomeniti ustreznih izkušenj za to delovno mesto. Četudi posamezne licence niso pogoj za delovna mesta, jih delavci imajo zaradi potreb dela in ohranjanja konkurenčne prednosti. Tožnica teh licenc in izkušenj v času podaje odpovedi ni imela. Obveznost delodajalca glede dokvalifikacije in prekvalifikacije je skladno s sodno prakso potrebno upoštevati v razumnih mejah in možnosti smotrne dokvalifikacije. Pri toženi stranki gre za neprimerljiva delovna mesta, ki so povezana s specifičnim znanjem. Pridobitev izkušenj v zalednih službah, v okviru administracije, tako ni mogoče primerjati z delom upravljanja premoženja. Neutemeljene pa so navedbe, da toženi stranki niso bile znane delovne izkušnje tožnice, saj je življenjepis slednje vseboval vse njene delovne izkušnje.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, na katere opozarja pritožba. V izpodbijani sodbi nista podani absolutni bistveni kršitvi postopka po 14. in 15. točki 1. odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče prve stopnje v sodbi pravilno povzelo izvedene dokaze in tako v obrazložitvi ni nasprotja sodbe o vsebini listin ali zapisniki o izvedbi dokazov ter med samimi listinami oziroma zapisniki, sodba pa vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih.

Prvostopenjsko sodišče tudi ni kršilo načela kontradiktornosti s tem, da je zavrnilo dokazni predlog tožnice po pridobivanju pogodb o zaposlitvi, ki so bile sklenjene pred odpovedjo tožnici in po njej. Po določbi 2. odstavka 213. člena ZPP o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče. Po določbi 2. odstavka 287. člena ZPP senat zavrne predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločbo, in navede v sklepu, zakaj jih je zavrnil. Sodišče prve stopnje je ravnalo v skladu s citiranimi določbami in v sodbi obrazložilo, zakaj je dokazne predloge zavrnilo. Sodišče prve stopnje je podrobno raziskalo, ali je tožena stranka spoštovala dolžnost iz 3. odstavka 88. člena ZDR, zato pridobivanje pogodb o zaposlitvi delavcev, ki jih je tožena stranka zaposlovala v spornem času, ni bilo potrebno niti smotrno.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

V tem individualnem delovnem sporu se presoja zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je tožena stranka tožnici podala v skladu s prvo alinejo 1. odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 – 103/2008). Poslovni razlog pomeni prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Delodajalec lahko skladno z drugim odstavkom 88. člena ZDR delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi le, če obstaja utemeljen razlog, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem, pri čemer je pri presoji utemeljenosti poslovnega razloga, vprašanje ali je dokazan utemeljen odpovedni razlog, v prvi vrsti dejansko in šele nato pravno vprašanje. Delodajalec mora za zakonito redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, na podlagi 2. odstavka 88. člena ZDR v zvezi s 1. odstavkom 82. člena ZDR, dokazati predvsem, da je zatrjevani razlog utemeljen. Pri tem pritožbeno sodišče poudarja, podobno kot sodišče prve stopnje, da sodišče ni pristojno presojati ali ocenjevati poslovnih in organizacijskih odločitev delodajalca, ki je povsem samostojen pri organiziranju delovnega procesa. Z vidika obstoja utemeljenega poslovnega razloga sodišče presoja le, ali je v resnici podan in ali ne gre zgolj za navidezni razlog ter ali ne gre za rešitve na strani delodajalca, ki pomenijo kršitev prepovedi diskriminacije, kot to sicer določa 6. člen ZDR. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je poslovni razlog za odpoved dejansko obstajal in da je podana odpoved zakonita, zato je tožbeni zahtevek zavrnilo. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dokaznimi zaključki in obrazložitvijo sodišča prve stopnje, glede na pritožbene navedbe pa le še dodaja: Iz odpovedi z dne 31. 8. 2012 izhaja, da se je tožena stranka naraščajočim negativnim finančnim trendom prilagajala tudi z racionalizacijo na področju stroškov dela in zalednih služb. Tožena stranka se je odločila za ukinitev delovnega mesta „direktorica sektorja zalednih služb“. O tem, kaj je bilo podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi, je sodišče zaslišalo zakonita zastopnika tožene stranke I.I. in J.J., direktorico pravne službe pri toženi stranki K.K. ter tožničini sodelavki E.E. in L.L.. Zakonita zastopnika tožene stranke ter K.K. so pojasnili, da se je tožena stranka odločila, da bo vodenje družbe racionalizirala tako, da se določene naloge prerazporedijo, in da se ukine del srednjega vodstvenega kadra. Sodišče je pravilno povzelo izpovedbe prič in na podlagi ostalih izvedenih dokazov ugotovilo, da se je drugače organiziralo delovanje sektorja zalednih služb ter ukinilo tožničino delovno mesto. Slednje pa prav gotovo pomeni organizacijski razlog, zaradi katerega je prenehala potreba po delu tožnice v smislu določbe prve alinee prvega odstavka 88. člena ZDR.

Sodišče prve stopnje pravilno navaja, da je ukinitev delovnega mesta eden izmed najbolj tipičnih poslovnih (organizacijskih) razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Za obstoj poslovnega razloga je sicer dovolj že obstoj enega izmed razlogov, ki jih je v odpovedi navedla tožena stranka (organizacijski, tehnološki in ekonomski razlog). Kot je navedlo Vrhovno sodišče RS v zadevi, opr. št. VIII Ips 96/2013 z dne 2. 9. 2013, je motiv za organizacijske spremembe lahko tudi ekonomske narave (npr. slabši poslovni rezultati), vendar to ne pomeni, da gre za kakšen drug (poslovni) razlog. Neposredna podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici je bila ukinitev njenega delovnega mesta, torej organizacijska sprememba pri toženi stranki. Nov Pravilnik o sistemizaciji delovnih mest, s katerim je bil reorganiziran sektor zalednih služb in ukinjeno tožničino delovno mesto „direktor sektorja zalednih služb“, je bil sprejet 27. 8. 2012, zato je odpoved z dne 31. 8. 2012 pravočasna, kot je pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Posledično so nerelevantne pritožbene navedbe, da sodišče ni ugotavljalo, kdaj so nastali ekonomski razlogi za ukinitev delovnega mesta in da ni presojalo revizorskega mnenja. Sodišče prve stopnje je sicer vpogledalo v vse predložene dokaze, tudi v listine, ki dokazujejo ekonomski razlog in iz katerih izhaja, da je čisti poslovni izid obračunskega obdobja od leta 2010 naprej padal. Pravilna je tudi ugotovitev, da v sporu izpodbijanja zakonitosti odpovedi niso pomembni ugovori tožnice o nezakonitosti reorganizacije zaradi neskladnosti internih aktov s področno zakonodajo o investicijskih skladih in družbah za upravljanje. Kot je bilo že navedeno, sodišče v predmetnem sporu presoja le, ali je zatrjevani razlog dejansko obstajal, in ali je bila odpoved podana skladno z določbami ZDR. Zato so neutemeljeni pritožbeni ugovori, da reorganizacija in novi pravilnik o sistemizaciji nista bila usklajena s Sklepom o kadrovskih, tehničnih in organizacijskih pogojih ter dokumentaciji (Ur. l. RS, št. 107/2007 in spremembe).

Neutemeljeno je tudi pritožbeno stališče o tem, kakšno dolžnost ima delodajalec na podlagi določbe 3. odstavka 88. člena ZDR. V zvezi s tem se je sodišče prve stopnje pravilno sklicevalo na 3. odstavek 90. člena ZDR, po katerem je ustrezna zaposlitev tista zaposlitev, za katero se zahteva enaka vrsta in stopnja izobrazbe, kot se je zahtevala za opravljanje dela, za katero je imel delavec sklenjeno prejšnjo pogodbo o zaposlitvi, ter pri kateri kraj opravljanja dela ni oddaljen več kot tri ure vožnje v obe smeri z javnim prevoznim sredstvom ali z organiziranim prevozom delodajalca od kraja bivanja delavca. Tožnica je imela prej sklenjeno pogodbo za delovno mesto direktor sektorja zalednih služb, za katero se je zahtevala VII. stopnja izobrazbe. Nepravilne so zato pritožbene navedbe, da bi tožena stranka tožnico lahko zaposlila na delovnem mestu „finančni svetovalec“, saj je za to delovno mesto v sistemizaciji predvidena V. stopnja izobrazbe, zato gre za neustrezno zaposlitev. Poleg tega je bila C.C. (ki je bil pri toženi stranki na tem delovnem mestu zaposlen že pred 1. 8. 2012), ponujena pogodba o zaposlitvi za določen čas, medtem ko je imela tožnica po odpovedani pogodbi o zaposlitvi delovno razmerje sklenjeno za nedoločen čas. Zaposlitev B.B. na tem delovnem mestu pa za predmetni spor ni relevantna, ker se je ta delavec pri toženi stranki zaposlil šele v mesecu novembru 2012, torej več kot dva meseca po tistem, ko je bila tožnici podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Tudi delovno mesto samostojni upravitelj, na katerega je tožena stranka dne 1. 8. 2012 zaposlila D.D., za presojo izpolnjevanja dolžnosti iz 3. odstavka 88. člena ZDR ni relevantno, saj v času podaje odpovedi tožnici ni bilo več prosto (obvestilo o nameravani odpovedi je bilo tožnici vročeno 27. 8. 2012, odpoved pa je bila tožnici vročena 31. 8. 2012). Bistven trenutek za presojo delodajalčeve dolžnosti iz 3. odstavka 88. člena ZDR je namreč trenutek podaje odpovedi. Sodišče prve stopnje se zato s tem delovnim mestom utemeljeno ni ukvarjalo, pravilno pa je tudi navedlo, da tožena stranka tožnici ni bila dolžna ponuditi niti delovnega mesta „pomočnice direktorja naložbenega sektorja - vodja upravljanja dobro poučenih vlagateljev v naložbenem sektorju“, na katero se je kasneje zaposlila D.D. (iz priloge B5 izhaja, da je bila slednja na tem delovnem mestu 1. 11. 2012 že zaposlena). Za to delovno mesto se je namreč poleg licenc za borznega posrednika in licenca CFA zahtevala VIII. stopnja izobrazbe, kar je ena stopnja več od izobrazbe, zahtevane za delovno mesto, ki ga je ob odpovedi zasedala tožnica. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, se je VIII. stopnja izobrazbe zahtevala tudi za delovni mesti „svetovalec za obvladovanje tveganj, razvoj in analize“ ter „direktor prodajnega sektorja“, zato tožena stranka tožnici ni bila dolžna ponuditi niti teh delovnih mest. Sodišču se je pri povzemanju izpovedbe priče K.K. sicer res zapisalo, da so F.F. zaposlili na vodstvenem mestu v oddelku prodaje, a ne gre za napako, ki bi pomenila absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj ne gre za odločilno dejstvo. Bistveno namreč je, da je sodišče preverilo možnost zaposlitve tožnice na delovnem mestu, na katerega je tožena stranka zaposlila F.F. („svetovalec za obvladovanje tveganj, razvoj in analize“), pri čemer podatek o oddelku, v katerega to delovno mesto spada, ni odločilen. Sodišče prve stopnje tudi ni protispisno navedlo stopnjo izobrazbe, zahtevane za to delovno mesto. Neutemeljena je še pritožbena navedba, da tožena stranka ni bila seznanjena s tožničinimi preteklimi delovnimi izkušnjami. V zvezi s tem je direktorica pravne službe K.K. izpovedala, da je preverjala tožničine izkušnje, in sicer na podlagi dokumentacije o tožnici, J.J. pa je poudaril, da kadrovska mapa tožnice vsebuje tudi njen življenjepis in podatke o pridobljenih licencah.

Tožnice tudi ni bilo mogoče prekvalificirati za drugo delo. Iz izvedenih dokazov je razvidno, da je tožena stranka zaposlovala predvsem v prodajnem sektorju, kjer se zahtevajo posebna znanja in licence. Pravilna je ugotovitev, da tožnica ni imela delovnih izkušenj za to področje, in da bi bila prekvalifikacija dolgotrajna ter povezana z dodatnimi stroški, saj je pridobivanje licenc dolgo in povezano s stroški. Vrhovno sodišče RS je v zadevi, opr. št. VIII Ips 89/2009 zavzelo stališče, da se dolžnost delodajalca iz 3. odstavka 88. člena ZDR presoja glede zmožnosti posameznega delodajalca, glede na vrsto in trajanje izobraževanja ter s tem povezanih stroškov. Od delodajalca namreč ni mogoče pričakovati, da bo delavcu zagotovil izobraževanje, če bi zaradi tega trpel nesorazmerne stroške, daljši izpad dela zaradi odsotnosti delavca ali če si tega zaradi finančnih težav ne more privoščiti. Glede na dejstvo, da je bila pri toženi stranki reorganizacija in ukinitev tožničinega delovnega mesta izvedena tudi zaradi negativnih finančnih trendov in je tožena stranka z zaposlovanjem v prodaji želela takoj povečati prihodke, zato je neutemeljeno od tožene stranke pričakovati, da bi tožnico poslala na večmesečno izobraževanje za pridobitev licence.

Sodišče prve stopnje je tako pravilno odločilo, da je tožena stranka dokazala obstoj poslovnega razloga po 1. odstavku 88. člena ZDR, hkrati pa je dokazala tudi prenehanje potrebe po tožničinem delu pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je pri podaji redne odpovedi upoštevala vse relevantne zakonske določbe, tudi 3. odstavek 88. člena ZDR. Glede na vse navedeno je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek.

Ker je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP).