Jedro

Kaznivo dejanje ponarejanja poslovnih listin po 240. členu KZ lahko stori vsakdo (kdor), ki je pooblaščen za vodenje poslovnih knjig in torej tudi obsojenka ne glede na to, da je predmetno posojilno pogodbo podpisala v rubriko "posojilojemalec" kot delavka (in ne kot solastnica ali družbenica).

Namen, ki ga je obsojenec zasledoval z navedbo lažnih podatkov, ni nujna vsebina izreka kaznivega dejanja po 1. odstavku 240. člena KZ, temveč je lahko to predmet presoje v obrazložitvi.

Izrek

Zahtevi zagovornikov obsojenih V.Š. in M.Š. za varstvo zakonitosti se zavrneta.

Obsojena M.Š. in V.Š. sta dolžna plačati kot stroške, nastale pri odločanju s tem izrednim pravnim sredstvom, vsak 100.000,00 SIT povprečnine.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Kopru je spoznalo M.Š. za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja ponarejanja poslovnih listin po 1. odstavku 240. člena KZ, obsojeno V.Š. pa storitve enega kaznivega dejanja ponarejanja poslovnih listin po 1. odstavku 240. člena KZ. Izreklo jima je pogojni obsodbi, v katerih je obsojenemu M.Š.

določilo kazen pet mesecev zapora, V.Š. pa en mesec zapora, obema pa preizkusno dobo enega leta. Pritožbi zagovornikov obeh obsojencev je višje sodišče s sodbo z dne 20.12.2001 zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojencema naložili v plačilo stroške kazenskega postopka.

Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo (sodbo Okrajnega sodišča v Kopru in sodbo pritožbenega sodišča) sta vložila zagovornika obsojencev zahtevi za varstvo zakonitosti in sicer zagovornik obsojene V.Š. iz razloga kršitve kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka (razlogi iz 1. in 2. točke 1. odstavka 420. člena ZKP), zagovornik obsojenega M.Š. pa iz razloga bistvenih kršitev določb kazenskega postopka (razlog iz 2. točke 1. odstavka 420. člena ZKP). Vrhovnemu sodišču predlagata, naj zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

Vrhovni državni tožilec M.V. v odgovoru na zahtevi, podanemu v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP, meni, da niso podane očitane kršitve določb ZKP in KZ ter predlaga zavrnitev zahtev.

Zahtevi za varstvo zakonitosti nista utemeljeni.

Zagovornik obsojene V.Š. v zahtevi meni, da je izrek sodbe sodišča prve stopnje sam s seboj v nasprotju, saj je v "uvodu" izreka navedeno, da je obsojenka sestavila in podpisala inkriminirano listino, v nadaljevanju (v točki 2) izreka, da je listino le podpisala, na koncu izreka pa ji sodišče ponovno očita sestavo in podpis listine. Izrek sodbe sodišča prve stopnje pa je tudi v nasprotju z obrazložitvijo, ker v obrazložitvi ugotavlja le, da je obsojenka listino podpisala.

Kršitev 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP (kar naj bi predstavljali navedeni očitki zagovornika) ni podana. Abstraktni del izreka sodbe sodišča prve stopnje se namreč nanaša na oba obsojenca, iz konkretnega opisa dejanja v izreku pa je jasno razvidno, da je obsojenka sporno listino le podpisala, enako dejstvo pa ugotavlja sodišče tudi v obrazložitvi. Nadaljnje besedilo v izreku, ki se nanaša na subjektivni element obravnavanih kaznivih dejanj (čeprav sta oba vedela, da sestavljata in podpisujeta poslovne listine) pa je potrebno prav tako, kot velja to za abstraktni del izreka, razumeti kot označitev skupnih ravnanj obeh obsojencev, opisanih v posamičnih točkah izreka. Sicer pa je na identične pritožbene navedbe že povsem jasno odgovorilo višje sodišče, s stališči tega pa se vrhovno sodišče v celoti strinja in navajanja zagovornika v zahtevi pravilnosti teh pravnih zaključkov ne morejo ovreči. Neutemeljena pa je zahteva zagovornika obsojene V.Š. tudi v delu, kjer očita sodišču kršitev materialnega zakona. Zagovornik meni, da v obravnavani kazenski zadevi nista izpolnjena dva zakonska znaka kaznivega dejanja ponarejanja ali uničenja poslovnih listin, saj je obsojenka podpisala pogodbo le kot delavka in ne v svojstvu solastnice podjetja, prav tako pa v izreku ni navedeno, kateri podatek v posojilni pogodbi naj bi bil lažen in to v trenutku podpisa. Post festum ravnanje prvoobsojenca ne more imeti učinkov za nazaj, saj dejstvo, da se posojilna pogodba ni realizirala, kot bi se morala, še ne pomeni, da je bila njena vsebina lažna ob podpisu.

Kaznivo dejanje ponarejanja poslovnih listin po 240. členu KZ lahko stori vsakdo (kdor), ki je pooblaščen za vodenje poslovnih knjig in torej tudi obsojenka ne glede na to, da je predmetno posojilno pogodbo podpisala v rubriko "posojilojemalec" kot delavka (in ne kot solastnica ali družbenica). Sodišče v izpodbijani pravnomočni sodbi (tako v izreku kot v obrazložitvi) ugotavlja, da je obsojenka dejanje storila kot solastnica družbe S. d.o.o. in da zaradi tega, ker je sporno posojilno pogodbo podpisala kot delavka, ni bila odvezana dolžnosti, ki jih je imela v zvezi s svojim statusom. Kot solastnica in družbenica je bila v enaki meri kot prvoobsojenec dolžna skrbeti za pravilnost in zakonitost vodenja poslovnih listin.

V izpodbijani pravnomočni sodbi sodišče nadalje ugotavlja, da je posojilna pogodba o kratkoročnem posojilu, ki jo je obsojenka podpisala, lažna, saj je bil namen obeh obsojencev pridobitev gotovine zaradi kritja tekočih stroškov poslovanja družbe, ne pa posojila, ki bi ga ta družba dala obsojeni V.Š. Da pa v nasprotnem primeru (brez posojilne pogodbe) ne bi bila izplačana gotovina, ki je prišla na žiro račun njihove firme na podlagi sklenjene leasing pogodbe, pa je povsem jasno povedala tudi obsojenka sama (str. 73 spisa), na tak njen zagovor pa se je med drugim oprlo tudi sodišče v izpodbijani sodbi. Gre torej za lažen podatek v poslovni listini, ki je pomemben za poslovni promet. Izrek prvostopenjske sodbe vsebuje vse zakonske znake obravnavanega kaznivega dejanja, zagovornikovo nestrinjanje s takimi zaključki sodišča pa pomeni le uveljavljanje razloga zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, ne pa izpodbijanje pravnomočne sodne odločbe iz razloga kršitve materialnega zakona.

Čeprav zagovornik obsojenega M.Š. uvodoma v zahtevi očita bistveno kršitev določb kazenskega postopka, iz obrazložitve zahteve izhaja le očitek kršitve kazenskega zakona. Zagovornik namreč meni, da izrek sodbe sodišča prve stopnje ni popoln (oziroma ne vsebuje vseh elementov obravnavanega kaznivega dejanja), ker v dejanju, opisanem v točki 1, ni navedeno, v čem naj bi bil opis "komplet videomat za izposojo kaset" lažen.

Za storitev kaznivega dejanja ponarejanja poslovnih listin po 1. odstavku 240. člena KZ morajo biti izpolnjeni naslednji pogoji, in sicer, da gre za poslovno listino, da je vsebina listine neresnična, in da so lažni oziroma opuščeni podatki bistveni, torej pomembni, za poslovni promet ali za gospodarske odločitve. Lažni podatek je tedaj, ko to, kar je zapisano, ne ustreza objektivni stvarnosti (ali volji strank).

V konkretni kazenski zadevi iz izreka sodbe glede dejanja, opisanega v točki 1, izhaja, da je M.Š. sestavil račun, v katerem je v rubriki "predmet" lažno navedel komplet videomat za izposojo kaset ali drugače povedano, izrek vsebuje očitek, da račun ni bil izstavljen za dobavo tega materiala. Vsebina računa je torej neresnična. Namen, ki ga je obsojenec zasledoval z navedbo lažnih podatkov, pa ni nujna vsebina izreka, temveč je lahko to predmet presoje v obrazložitvi, razloge o tem pa izpodbijana pravnomočna sodba vsebuje, saj ugotavlja, da je obsojenec na ta način hotel priti do denarnih sredstev, ne pa do video opreme.

Vrhovno sodišče glede na vse navedeno ugotavlja, da niso podane v zahtevah uveljavljane kršitve zakona, zaradi česar je zahtevo za varstvo zakonitosti v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Odločitev o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določilih členov 98.a, 1. odstavka 95. člena in 92. členom ZKP, pri čemer je sodišče pri določitvi višine povprečnine presojalo trajanje in zamotanost kazenske zadeve ter premoženjske razmere obeh obsojencev.