Jedro

Presoja razlogov sklepa o podaljšanju pripora (2. odstavek 202. člena ZKP).

Izrek

Zahteva zagovornice obt. S.B. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Senat Okrožnega sodišča na Ptuju je s sklepom z dne 25.03.2003 po določbi 2. odstavka 207. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) podaljšal pripor zoper obt. S.B. iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP. Višje sodišče v Mariboru je s sklepom z dne 04.04.2003 zavrnilo pritožbo obtoženčeve zagovornice kot neutemeljeno.

Obtoženčeva zagovornica, odvetnica M.N. iz C., je dne 06.05.2003 priporočeno po pošti vložila zoper navedeni pravnomočni sklep zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb ZKP in kršitve materialnega prava. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije izpodbijana sklepa spremeni tako, da pripor zoper obtoženca odpravi in le podredno, da sklep razveljavi v celoti in zadevo vrne v ponovno odločanje senatu Okrožnega sodišča na Ptuju.

Vrhovna državna tožilka K.U.K. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Izpodbijana sklepa imata vse razloge glede obstoja pripornih razlogov pri obtožencu. Ker je storil kazniva dejanja kot član dobro organizirane skupine in to sedem posameznih kaznivih dejanj, je sodišče utemeljeno sklepalo na obstoj pripornih razlogov. Ti so podani ne glede na to, v katero poglavje kazenskega zakona je kaznivo dejanje, ki se obtožencu očita, uvrščeno. Niso utemeljene navedbe glede razvoja kaznivega dejanja po členu 311 KZ in penalizacija za to dejanje, saj je bilo obtožencu očitano kaznivo dejanje, storjeno leta 2002 in ni pomembno, kakšna kazen je bila zagrožena leta 1999. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnica zahteve za varstvo zakonitosti ocenjuje, da sklep senata Okrožnega sodišča na Ptuju z dne 25.03.2003 ni obrazložen in da je zato podana kršitev 7. odstavka 364. člena v zvezi z 2. odstavkom 202. člena ZKP. Meni namreč, da prepisovanje obrazložitve iz sklepa z dne 04.03.2002 ne pomeni obrazlaganja sodne odločitve.

Po določbi 2. odstavka 202. člena ZKP mora sklep o odreditvi oziroma podaljšanju pripora vsebovati določne razloge, iz katerih izhaja utemeljen sum, da je obdolženec storil kaznivo dejanje in obrazložitev odločilnih dejstev iz 1. do 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP ter presojo, zakaj je odreditev pripora v konkretnem primeru neogibno potrebna za varnost ljudi oziroma potek postopka.

Sodišče v izpodbijanem pravnomočnem sklepu ugotavlja, da je obtoženec utemeljeno osumljen storitve kaznivih dejanj prepovedanega prehoda čez državno mejo po 3. v zvezi z 2. odstavkom 311. člena KZ. V razlogih so navedeni podatki in dokazi, na katere je oprt zaključek o obstoju utemeljenega suma in podana njihova presoja. Prav tako je v sklepu obrazložen priporni razlog ponovitvene nevarnosti in tudi določno povedano, zakaj je podaljšanje pripora zoper obtoženca neogibno potrebno za varnost ljudi. Zato je neutemeljen očitek zahteve, da izpodbijani sklep ni obrazložen. Če povzema okoliščine, ki se od zadnjega podaljšanja pripora niso bistveno spremenile, in na njihovi podlagi sprejema enako presojo zakonskih pogojev za podaljšanje pripora, ni mogoče zaključiti, da ni obrazložen. Še manj pa sklepati, da sodišče preizkusa sploh ni opravilo in v zvezi s tem ni presodilo dejanskih okoliščin. Kršitev, ki jo uveljavlja zahteva za varstvo zakonitosti, zato ni podana.

Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP vidi zahteva v protispisnosti tistega dela pravnomočnega sklepa, v katerem je obrazloženo, zakaj izvrševanje kaznivih dejanj prepovedanega prehoda čez državno mejo predstavlja ogrožanje varnosti ljudi. Trdi, da okoliščine, povezane z načinom spravljanja ljudi čez mejo, ni dopustno šteti kot razlog za odrejanje in podaljševanje pripora ter da ni prav nobenega dokaza, da bi obstajala kakršnakoli konkretna nevarnost za zdravje ali življenje kateregakoli prebežnika.

Protispisnost in s tem ena izmed oblik bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP je podana, če je o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Iz navedb zahteve ni razvidno, glede katerih odločilnih dejstev naj bi sodišče v obrazložitvi pravnomočnega sklepa v precejšnji meri povzemalo vsebino listin ali zapisnikov o izpovedbah v nasprotju z v njih vsebovano. Glede na to je izvajanje zahteve mogoče razumeti le kot nestrinjanje z oceno okoliščin, na podlagi katerih sodišče sklepa na ogrožanje varnosti ljudi. Z drugačno oceno teh okoliščin pa zahteva nakazuje na zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Zahteva za varstvo zakonitosti ocenjuje, da obstaja bistveno nesorazmerje med trajanjem pripora, dejansko nevarnostjo kaznivega dejanja za državo in obsegom prepovedanega ravnanja, ki se očita obtožencu ter da je že kršena njegova ustavna pravica, da traja pripor najkrajši možni čas. Pri tem se sklicuje na milejšo kazen, ki je bila predpisana za obravnavano kaznivo dejanje do leta 1999 ter na dejstvo, da so ilegalni prehodi preko državne meje v upadanju.

Za obravnavano kazensko zadevo, v kateri gre glede na njeno obsežnost ter medsebojno povezanost večjega števila storilcev oziroma obtožencev, ni mogoče zaključiti, da izvajanje takšne kriminalne dejavnosti ni nevarno. Pri tej oceni je treba izhajati iz veljavnih določb 311. člena KZ, ki z višino predpisane kazni določajo tudi težo in družbeno nevarnost tega kaznivega dejanja. Sicer pa je sodišče pri odločanju, ali bo odredilo oziroma podaljšalo pripor, vezano v vsakem posameznem primeru na ugotavljanje utemeljenega suma glede kaznivega dejanja in glede okoliščin, povezanih z obstojem pripornih razlogov. V tem pogledu izpodbijani pravnomočni sklep nima nobenih pomanjkljivosti. Zaradi navedenega na presojo nadaljnjega obstoja pripornega razloga ponovitvene nevarnosti in vseh ostalih zakonskih pogojev za podaljšanje pripora ne morejo vplivati okoliščine, na katere se sklicuje zahteva za varstvo zakonitosti. Pri tem je treba poudariti, da je sodišče na zadevi delalo tekoče in brez nepotrebnih zastojev ter zato ni utemeljen očitek, da ni postopalo v skladu z določbo 2. odstavka 200. člena ZKP.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnica zahteve. Zato je zahtevo zagovornice obt. S.B. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).