Jedro

Priposestvovalec v opravičljivi zmoti glede svoje lastninske pravice mora utemeljeno misliti, da so se stekle vse predpostavke za pridobitev lastninske pravice. Toženec iz vsebine listine, ki predstavlja pogodbeno razmerje med pravdnima strankama, tudi po presoji pritožbenega sodišča ni mogel utemeljeno izvajati svoje dobre vere o tem, da je bil dogovor pravdnih strank usmerjen v pridobitev lastninske pravice.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se sodba v izpodbijanem delu (II. točka izreka in III. točka izreka, ki se nanaša na plačilo separatnih stroškov v višini 74,66 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi) potrdi.

II. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in sodba v izpodbijanem delu (I. in III. točka izreka, ki se nanaša, na odločitev, da vsaka pravdna stranka nosi svoje pravdne stroške) razveljavi ter se zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek na izročitev v posest pretežnega dela nepremičnine parc. št. 000, k. o. ... (I. točka izreka). Zavrnilo je toženčeva tožbena zahtevka po nasprotni tožbi na ugotovitev, da je lastnik nepremičnine parc. št. 000, k. o. ..., do celote in na izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine (II. točka izreka). Tožencu je v plačilo naložilo 74,66 EUR pravdnih stroškov, ki jih je tožnik imel s pristopom na narok 27. 8. 2020 in odločilo, da sicer vsaka stranka krije svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožnik izpodbija sodbo v I. in III. točki izreka, uveljavlja vse pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da njegovemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno, naj sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, tožencu pa v plačilo naloži tožnikove stroške postopka. Napačen je zaključek sodišča, da je bil namen pravdnih strank ob sklenitvi posla to, da se tožencu omogoči dostop. Pravno zgrešen je tudi zaključek v izpodbijani sodbi, da utrditev terena s položitvijo asfalta na tožnikovi nepremičnini, ki je sadovnjak, ni v nasprotju z namenom pogodbe. Vprašanje kršitve pravil zakupa se v skladu s 600. členom Obligacijskega zakonika (OZ) ne presoja po namenu pogodbe, temveč po namenu stvari, namen stvari pa je v konkretnem primeru raba za sadovnjak oziroma vrt. Poleg tega mora biti sprememba stvari v rabi izrecno dogovorjena. Za presojo, ali je toženec kršil pravila zakupa in presegel svoja upravičenja, je nepomembna ugotovitev, da je do izteka pogodbe še 70 let in je toženčev poseg povratne narave. Sodišče je poleg tega po nepotrebnem ugotavljalo pravno naravo toženčeve pravice do posesti. V pravnomočni sodbi Okrajnega sodišča v Cerknici P 68/2007 z dne 21. 2. 2008 je bilo ugotovljeno, da je tožnik tožencu dal zemljišče v zakup, na takšno ugotovitev pa je sodišče z učinkom pravnomočnosti vezano in drugačnega dejanskega stanja ne bi smelo ugotoviti. Nepravilen je zaključek, da je bila pogodba o zakupu sklenjena ustno. Zakup je temeljil na predpogodbi – najemni pogodbi, kar je bilo prav tako z učinkom pravnomočnosti ugotovljeno v predhodni pravdi. Poleg tega sta bili pri zapisu listine prisotni obe pravdni stranki. Sodišče se ni opredelilo do tožnikove podredne trditvene podlage za vrnitveni zahtevek, ki je v nerealizirani predpogodbi. Zakup je bil dogovorjen za čas do sklenitve prodajne pogodbe, določen je bil tudi rok, v katerem bo prodajna pogodba sklenjena.

3. Toženec v odgovoru predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Proti II. in III. točki izreka izpodbijane sodbe se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi ugodi in tožeči stranki v plačilo naloži njegove stroške postopka, podrejeno, naj sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Tožnik je sporno nepremičnino prodal, prodajna pogodba pa je bila v celoti realizirana. Čeprav tožnik kljub večkratnim pozivom tožencu ni izstavil zemljiškoknjižne listine, je toženec poravnal vso kupnino iz naslova prodaje sporne nepremičnine. Poleg tega bi moralo sodišče tožbenemu zahtevku ugoditi že na podlagi priposestvovanja. Napačen je zaključek sodišča glede dobre vere toženca, saj je treba dobrovernost presojati v kontekstu družbenih razmer v času sklenitve prodajne pogodbe. V času splošne neurejenosti zemljiške knjige zemljiškoknjižno stanje ni vedno odražalo dejanskega stanja. Napačno je tudi stališče sodišča, da med pravdnima strankama ni bilo doseženo ustno soglasje o prodaji sporne nepremičnine. Sodišče v tej zvezi ni upoštevalo izpovedi obeh pravdnih strank, temveč je izrazito enostransko povzelo njuni izpovedi, s tem pa kršilo metodološki napotek iz 8. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Utemeljen je tudi tožbeni zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine. Če bo sodišče pritožbi toženca ugodilo, pa je nepravilna tudi odločitev o stroških postopka.

5. Tožnik v odgovoru predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka.

6. Pritožba toženca ni utemeljena, pritožba tožnika pa je utemeljena.

_K pritožbi toženca_

7. Toženec je tožbena zahtevka po nasprotni tožbi na ugotovitev, da je lastnik sporne nepremičnine in na izstavitev zemljiškoknjižne listine utemeljeval na trditvah o priposestvovanju ter ustno sklenjeni realizirani prodajni pogodbi. Izpodbijana sodba zavzema pravilno stališče, da ni podane podlage za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, ker med pravdnima strankama ni bila (niti v ustni obliki) sklenjena prodajna pogodba, toženec pa na podlagi sklenjene zakupne pogodbe ni mogel zmotno misliti, da uporablja nepremičnino v svoji lasti, zato je neutemeljeno tudi sklicevanje na priposestvovanje.

8. Dejanske ugotovitve, na katerih temelji odločitev o zavrnitvi tožbenih zahtevkov toženca po nasprotni tožbi, so naslednje: - da je tožnik lastnik nepremičnine ID znak parcela ... 000 do celote, ki v naravi predstavlja nezazidano zemljišče, - da je toženec tožniku v zvezi z nepremičnino izročil 24.000 DEM, pri čemer na potrdilu z dne 25. 9. 1990 izhaja zapis o prejemu 15.000 DEM toženčevega „predplačila“ za parcelo, na potrdilu z dne 5. 10. 1990 pa o prejemu „kupnine“, - da sta se pravdni stranki leta 1990 pogajali o sklenitvi pravnega posla v zvezi z zadevno nepremičnino, pri čemer posel ni bil sklenjen v pisni obliki, je pa tožnik v prisotnosti toženca napisal listino „predpogodba – najemna pogodba“ (A14 - listina), - da iz listine izhaja, da se nepremičnina daje tožencu v zakup za 99 let in bo toženec v roku dveh let kupil „tudi gospodarsko poslopje“, prepis pa se bo izvršil v roku enega leta, - da ima toženec večji del nepremičnine od leta 1990 v posesti, od leta 1991 na nepremičnini parkira, v letu 2017 je nepremičnino na manjšem delu asfaltiral, vendar vse od leta 1990 do vložitve nasprotne tožbe ni sodno zahteval izstavitve zemljiškoknjižnega dovolila.

9. Stališče izpodbijane sodbe, da toženec do tožnika nima zahteve za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, ker je bila med pravdnima strankama sklenjena (ustna) zakupna pogodba, je pravilno. Vsebina listine, ki priča o vsebini ustnega pogodbenega razmerja med pravdnima strankama, potrjuje tožnikovo tezo, da je bilo med pravdnima strankama doseženo soglasje o vseh bistvenih sestavinah zakupne pogodbe: predmetu, trajanju zakupa in višini zakupnine.1 Ob zastopanju stališča, da gre za prodajno pogodbo, toženec niti ne pojasni, s kakšnim namenom naj bi pravdni stranki trajanje lastninske pravice, ki je sicer trajna in ne časovno omejena stvarna pravica, zamejili na 99 let. Toženec tudi ne ponudi drugih okoliščin, ki bi narekovale zaključek, da je bilo soglasje pravdnih strank usmerjeno v prenos lastninske pravice na nepremičnini. Pritožbeno posplošeno vztrajanje, da je toženec na nepremičnini izvajal vsa lastniška upravičenja, denarna odmena pa je bila pravzaprav kupnina, pravilnega zaključka sodišča prve stopnje ne omaje. Laični zapis v potrdilih o prejemu denarnih zneskov o „kupnini“ za zaključek o tem, da je bil sklenjen dogovor o prenosu lastninske pravice na tožnikovi nepremičnini, tudi po presoji pritožbenega sodišča ne zadošča. 10. Pravilno je tudi stališče izpodbijane sodbe, da na podlagi sklenjene zakupne pogodbe ni moglo nastopiti priposestvovanje. Pritožbeno sodišče sicer ne dvomi v obstoj dolgoletne toženčeve posesti tožnikove nepremičnine, vendar to dejstvo za pridobitev lastninske pravice ne zadošča. Že sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da mora biti priposestvovalec v opravičljivi zmoti glede svoje lastninske pravice, torej mora utemeljeno misliti, da so se stekle vse predpostavke za pridobitev lastninske pravice. Toženec iz vsebine listine, ki predstavlja pogodbeno razmerje med pravdnima strankama, tudi po presoji pritožbenega sodišča ni mogel utemeljeno izvajati svoje dobre vere o tem, da je bil dogovor pravdnih strank usmerjen v pridobitev lastninske pravice.

11. V nasprotju z jasnimi razlogi je pritožbena trditev, da je sodišče pomanjkljivo povzelo izpovedi obeh strank in listin v spisu. Sodišče prve stopnje je do svojih zaključkov prišlo na podlagi temeljite analize izpovedb obeh strank, ki sta jih podali tako v tej pravdi kot v pravdi, ki je predhodno tekla med njima, vsebino izpovedb pa je analitično sintetično vpletlo v dokazne listine, ki sta jih stranki ponudili v dokaznem postopku.2 Z opisanimi zaključki se strinja tudi pritožbeno sodišče. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je izpodbijana sodba pomanjkljiva in enostranska, saj je v razlogih sodbe skrbno in vestno pojasnjeno, zakaj je sodišče večjo težo pripisalo tožnikovi (in ne toženčevi) izpovedbi. Ker je prvostopenjsko sodišče upoštevalo metodološke napotke iz 8. člena ZPP in pravilno uporabilo pravila o dokaznem bremenu ter ustrezno razlagalo dokazni standard, ni zagrešilo zatrjevanih procesnih kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje je ravnalo v polju proste presoje, svojo dokazno oceno pa razumno utemeljilo, zato je neutemeljeno tudi pritožbeno sklicevanje na kršitve Ustave RS.

12. Ker je odločitev prvostopenjskega sodišča o neutemeljenosti nasprotne tožbe toženca pravilna in niso podani pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je bilo treba pritožbo zavrniti in v izpodbijanem delu sodbo sodišča prve stopnje potrditi (353. člen ZPP).

_K pritožbi tožnika_

13. Zahtevek na izpraznitev in izročitev nepremičnine je tožnik utemeljeval na določbi 92. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ), ki določa, da lahko lastnik od vsakogar, ki ima njegovo individualno določeno stvar v dejanski oblasti, zahteva vrnitev te stvari. Navajal je, da ima zahtevek po 92. členu SPZ podlago v toženčevi kršitvi zakupne pogodbe. Če zakupnik tudi po zakupodajalčevem opominu uporablja stvar v nasprotju s pogodbo ali z njenim namenom ali če zanemarja njeno vzdrževanje in je nevarno, da bo nastala za zakupodajalca precejšnja škoda, lahko ta pogodbo odpove brez odpovednega roka (601. člen OZ).

14. Izpodbijana sodba zavzema stališče, da toženec z asfaltiranjem manjšega dela v zakup dane tožnikove nepremičnine ni kršil zakupne pogodbe. Ker tožnik ni imel upravičenega razloga za odpoved zakupne pogodbe, njegov zahtevek za izročitev nepremičnine nima utemeljene podlage.

15. Očitana protispisnost (v smislu absolutne bistvene kršitve po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP) ni podana. Za protispisnost oziroma za kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP gre v primeru napačnega povzemanja določenega podatka iz listinskega dokaznega gradiva v sodbo. Če se zatrjevana protislovnost med podatki iz spisa in obrazložitvijo nanaša na sodnikovo sklepanje, ne gre za protispisnost, pač pa za izpodbijanje dokazne ocene. Na mestih, kjer pritožba sodbi prve stopnje očita protispisnost, gre za dokazno oceno izvedenih dokazov in zato za izpodbijanje dejanskega stanja. Vendar tudi to izpodbijanje ni utemeljeno. Sodišče prve stopnje je pravilno dokazno povzelo (ocenilo) vsebino prvostopenjske pravnomočne sodbe P 00/2007, da ima toženec za čas 99 let pravico razpolaganja s parcelo na podlagi odplačnega dogovora. Takšni ugotovitvi sta kasneje pritrdili tudi pritožbeno in vrhovno sodišče.3

16. Nejasna in s tem neutemeljena je pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje drugačnega dejanskega stanja zaradi vezanosti na pravnomočno sodbo v predhodni pravdi ne bi smelo ugotoviti, ob hkratni trditvi, da je tudi sodišče prve stopnje ugotovilo, da vsebino pogodbenega razmerja med pravdnima strankama predstavlja zakup.

17. Pritožbeno ni sporno, da je tožnik tudi v predhodni pravdi P 00/2007 zahteval izročitev sporne nepremičnine v posest in da nobena od pravdnih strank v predhodni pravdi ni postavila vmesnega ugotovitvenega zahtevka ali nasprotne tožbe, da se ugotovi narava toženčevega upravičenja do posesti. Ob pojasnjenem je pravilno stališče prvostopenjske sodbe, da narava toženčevega upravičenja do posesti v predhodni pravdi ni bila ugotovljena z učinkom pravnomočnosti. O upravičenju toženca na tožnikovi nepremičnini je bilo v predhodni pravdi odločeno kot o predhodnem vprašanju. Ker pa se pravnomočnost nanaša samo na odločitev sodišča, ki je v izreku sodbe, ugotovitev o predhodnem vprašanju ne veže sodišča, ki kasneje odloča v novi pravdi.

18. Pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja glede ustnosti sklenjene zakupne pogodbe. Da pogodba nikoli ni bila sklenjena v pisni obliki, v postopku med strankama nenazadnje ni bilo niti sporno, saj je bila sporna le narava sklenjenega pravnega posla. Neutemeljen je tudi pritožbeni argument, da okoliščine, kot so obstoj (sicer nepodpisane) listine, navzočnost obeh strank pri zapisu vsebine te listine ter dolgoletna hramba listine, potrjujejo pisno obliko zakupne pogodbe. Pisna oblika pomeni, da je pogodba zapisana in podpisana.

19. Sodišče prve stopnje je (ob sicer skopi a zadostni obrazložitvi) pravilno presodilo, da tožnikova izpovedba, da je dal nepremičnino tožencu v 99-letni zakup, zadošča za ovrženje njegove podredno postavljene trditve, da je bil zakup dogovorjen le za čas do nameravane sklenitve prodajne pogodbe. Da je do sklenitve prodajne pogodbe prišlo, tožnik ni zatrjeval.4 Pritožbeno zavzemanje, da naj bi se pravdni stranki z listino (iz katere nesporno izhaja, da daje tožnik tožencu nepremičnino v zakup za 99 let, toženec pa bo v dveh letih kupil tudi gospodarsko poslopje, čemur bo v roku enega leta sledil prepis zemljišča) dogovorili, da zakup preneha, če med pravdnima strankama ne pride do sklenitve prodajne pogodbe, pa ni utemeljeno. Dogovora s takšno vsebino listina tudi po presoji pritožbenega sodišča ne ponuja.

20. Pač pa tožnik utemeljeno nasprotuje nosilnemu stališču prvostopenjskega sodišča, da toženec s položitvijo asfalta na manjšem delu tožnikove nepremičnine ni kršil zakupne pogodbe. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da je moral tožnik ob sklepanju zakupa pričakovati, da parcela ne more ostati sadovnjak, ker mora biti teren za vsakodnevno vožnjo z avtom (ki naj traja 99 let) utrjen, takšen poseg pa tudi ni nepovratne narave.

21. Podlaga odpovedi zakupne pogodbe je pogodbi nasprotna raba. Odpoved zaradi pogodbi nasprotne rabe je utemeljena, kadar zakupnik stvari ne uporablja tako, kot to določa pogodba ali kakršen je namen stvari ali če zanemarja njeno vzdrževanje in je nevarno, da bo nastala za zakupodajalca precejšnja škoda (prim. 601. člen OZ). Pravno sklepanje, na katerem sloni izpodbijani zaključek sodišča, črpa utemeljitev v naslednjih ugotovljenih dejstvih: pravdni stranki sta se dogovorili za dolgotrajno rabo tožnikove parcele za dostopanje z avtomobilom, toženec pa je s položitvijo asfalta utrdil le manjši del (1/7) tožnikove parcele, na katerem parkira avto in ki leži tik ob cesti in toženčevi hiši. 22. Tožnik je tožbeni zahtevek utemeljeval s številnimi trditvami. Gre za trditve o tem, da je tožencu odpovedal zakupno pogodbo, ker je z zakupom sadovnjaka tožencu omogočil dostop do njegovih nepremičnin, do katerih takrat toženec še ni imel urejene nujne poti, toženec pa je v letu 2017 asfaltiral del tožnikovega sadovnjaka, za kar ni imel tožnikovega dovoljenja. Poleg tega je zatrjeval, da je toženec z asfaltiranjem na sadovnjaku povzročil škodo, na kar ga je tožnik opozoril z opominom v decembru 2018. Gre za navedbe o tem, da s pretiranim posegom v zemljišče na zemljišču nastaja škoda, ki je v spremembi njegove bistvene lastnosti. Po trditvah tožnika bo na zemljišču nastala tudi nadaljnja škoda zaradi strojnega razdiranja in odvoza asfalta, nakupa novega humusa, ponovnega vzpostavljanja rodovitnosti zemlje.

23. Razlogi sodišča prve stopnje si na več mestih prihajajo v nasprotje. Najprej glede tega, da je toženec tožnikovo nepremičnino potreboval zaradi dostopa do svoje hiše (ta neposredno meji na tožnikov sadovnjak), po drugi strani pa sodišče zaključuje, da je toženec utrdil le tisti del (1/7) površine, na katerem toženec _parkira_.

24. Sodišče prve stopnje je poleg tega v sodbi ustvarilo dejansko konstrukcijo, ki je nobena od strank ni zatrjevala. Glede na trditveno gradivo strank bi moralo sodišče ugotavljati, ali sta imeli pravdni stranki v letu 1990 res voljo, da toženec tožnikovo nepremičnino nepremičnino lahko asfaltira. Če bi bil odgovor nikalen, potem bi moralo sodišče zahtevku za izročitev sporne nepremičnine v posest tožnika ugoditi. Drugo vprašanje, na katerega bi moralo sodišče prve stopnje glede na trditveno podlago strank odgovoriti, pa je, ali je zaradi toženčevega asfaltiranja dela tožnikove nepremičnine nevarno, da bo slednjemu nastala precejšnja škoda. Če gre temu pritrditi, potem bi moralo sodišče tožbenemu zahtevku ugoditi.5 Sodišče prve stopnje se je, drugače, pri svoji odločitvi (med drugim) oprlo na dejstvo, da toženec na tožnikovi nepremičnini vse od leta 1991 parkira. Tožnik ni trdil, da je bil dogovor strank v rabi sadovnjaka za toženčevo parkirno mesto. Izhajal je z trditvene podlage o dostopanju toženca čez tožnikovo nepremičnino in nastajanju škode zaradi asfaltiranja. V kolikor pa sodišče odloči mimo ponujenega trditvenega gradiva, drugi stranki odvzame možnost učinkovite obrambe.

25. Zaradi napačnih izhodišč se sodišče prve stopnje do odločilnih tožnikovih trditev in predloženih dokazov ni opredelilo, kar je povzročilo, da je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Tako se ni opredelilo do tožnikove trditve, da je z zakupom tožencu omogočil dostop preko svoje nepremičnine. Dalje ni raziskalo pogodbene volje glede parkiranja na tožnikovi nepremičnini; v zvezi s tem je pomembno ugotoviti, ali je volja vključevala tudi konsenz glede asfaltnega utrjevanja. Tožnik je namreč izrecno zatrjeval, da toženec za asfaltiranje ni imel njegovega soglasja. Kot pomembno se v tej zadevi utegne izkazati tudi potencialno dejstvo, da toženec lahko parkira na lastni nepremičnini (ta neposredno meji na tožnikovo). Zgolj ugotovitev, da je tožnik pristal na 99-letno prepustitev sadovnjaka za vsakodnevno vožnjo z avtomobilom, ob splošno znanem dejstvu, da mora biti teren za vsakodnevno vožnjo vsaj do neke mere utrjen, pa ne bo zadostovala za ugotovitev o tem, ali je bila odpoved zakupne pogodbe utemeljena. Nenazadnje je utrjenost terena – očitno – tožencu za vožnjo z avtomobilom zadoščala kar 26 let (1991 – 2017). Če bo sodišče prve stopnje ugotovilo, da je toženec ravnal v nasprotju z dogovorjenimi pravili zakupa, naj presodi tudi, ali je tožnik pri odpovedi zakupa upošteval določilo 601. člena OZ.

26. Ugotovljena nepravilnost izpodbijane sodbe izvira iz dejstva, da je sodišče prve stopnje preseglo trditveno podlago tožnika, trditve in dokaze pravdnih strank pa ni obravnavalo s potrebno skrbnostjo. S tem je storilo postopkovno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, neupoštevanje metodološkega napotka iz 8. člena ZPP, katerega posledica je pomanjkljiva dokazna ocena, pa je tudi prerasla v absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

27. Opisano je terjalo razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje (prvi odstavek 355. člena ZPP). Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je namreč dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno v takšnem obsegu, da bi bilo njegovo dopolnjevanje v pritožbenem postopku nedopustno.6

28. V ponovljenem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje ob upoštevanju zgoraj predstavljenih materialnopravnih izhodišč dopolniti dokazni postopek in po oceni vseh že izvedenih in dodatno izvedenih dokazov ob upoštevanju zgoraj navedenih izhodišč presoditi, ali je tožbeni zahtevek tožnika utemeljen. Izhodišča za to presojo so razvidna iz zgornje obrazložitve.

29. Razveljavitev odločitve, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške, je posledica razveljavitve sodbe. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je v skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP pridržana za končno odločbo. Zoper odločitev o separatnih stroških sta bili pritožbi podani zgolj pavšalno, ta odločitev pa se tudi ne nanaša na uspeh v pravdi, zato jo je pritožbeno sodišče potrdilo.

1 587. člen OZ. 2 11. točka obrazložitve. 3 Višje sodišče v Ljubljani v sodbi I Cp 2883/2008 z dne 17. 9. 2008 (priloga A5) in Vrhovno sodišče RS v sodbi II Ips 76/2009 z dne 13. 9. 2012 (priloga A6). 4 Tožnik je trdil, da prodajna pogodba nikoli ni bila sklenjena. 5 Glej 601. člen OZ. 6 Pritožbena obravnava ima namreč kontrolno funkcijo in lahko le delno dopolni manjkajoči postopek, ne sme pa nadomestiti postopka pred sodiščem prve stopnje.