Jedro

Izpodbijanje dejanskih ugotovitev na revizijski stopnji ni dovoljeno.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki plačati znesek 742.080 ITL z obrestmi, kot se obrestujejo devizna sredstva, vezana na eno leto pri Ljubljanski banki od dneva vložitve tožbe dalje do plačila ter znesek 7.980,00 SIT. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Pritožbi tožeče stranke je sodišče druge stopnje delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu tako spremenilo, da je toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki plačati še znesek 904.200 ITL (torej skupaj 1,646.280 ITL). V preostalem delu je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga tožeča stranka revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga razveljavitev sodb nižjih sodišč ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Izpodbijana sodba po eni strani šteje, kot nebistveno dejstvo, ali pomeni dokumentacija glede odobritve kredita pri gradnji tožnikove lastne hiše že dejansko izplačilo v njegovo korist, po drugi strani pa ugotavlja, da tožnik ni uspel dokazati, ali je odobreno stanovanjsko posojilo dejansko porabil za obnovo in gradnjo. Podano je torej nasprotje v razlogih sodbe. Prav zaradi dokazovanja, da je odobreno posojilo uporabil pri obnovi lastne hiše, je tožnik v pritožbi dostavil nove dokumente o tem. Tožnik zato reviziji prilaga nove fotografije, iz katerih je razvidno, da je sodeloval pri gradnji hiše, v tej smeri pa predlaga tudi zaslišanje prič. Nova dejstva in dokaze sme predlagati v skladu z določbo 387. člena ZPP. Kot zidarski mojster tožnik gotovo ni poverjal obnove svoje hiše drugim. Prav zaradi teh del je tožnik v letu 1992 ustvaril precej nižji dohodek. Sodišče druge stopnje torej ni presodilo vseh pritožbenih navedb (1. odstavek 375. člena ZPP).

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (3. odstavek 390. člena ZPP, Zakona o pravdnem postopku).

Revizija ni utemeljena.

Po določbi 1. odstavka 375. člena ZPP mora sodišče druge stopnje v obrazložitvi svoje sodbe presoditi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. Izpodbijani sodbi ni mogoče očitati, da je ravnala s tem v nasprotju. Pritožbene navedbe so bile podane v dveh smereh. Po eni strani je bilo sodišču prve stopnje očitano, da ni ravnalo prav, ko je pri opredelitvi višine izgubljenega dohodka upoštevalo povprečje o zaslužku iz več let, saj bi moralo upoštevati le zaslužek iz bližnjega obdobja pred prometno nesrečo, po drugi strani pa, da bi pri izpadu dohodka iz let po nesreči bilo treba upoštevati tožnikovo angažiranost pri gradnji lastne hiše. Do obeh navedb odločilnega pomena se je izpodbijana sodba obrazloženo opredelila, pri tem pa - po uradni dolžnosti - pri izračunu povprečnega dohodka v tožnikov prid ni upoštevala dohodka, ustvarjenega v letu 1992, ko se mu je pripetila nesreča. Razlogi so v tej smeri natančni in prepričljivi ter nimajo notranjih protislovij. Z ugotovitvijo, da ni bistveno, da tožnik razpolaga z dokumentacijo o odobritvi kredita za obnovo (gradnjo) svoje hiše, ni podano protislovje zaradi nadaljnje ugotovitve, da ni dokazov, "da se je sam osebno angažiral pri gradnji, zaradi česar naj bi bil njegov dohodek v letih 1993 in 1994 le navidezno nižji." Iz razlogov sodb nižjih sodišč namreč sledi, da dejstvo obnove lastne hiše ni sporno; nedokazano pa je (tožnik po ugotovitvah nižjih sodišč v tem pogledu ni ponudil kaj več od lastnih trditev) takšno lastno angažiranje pri njej, da bi to imelo za posledico nižji dohodek iz podjetniške dejavnosti.

Revizija torej v tem obsegu preide na področje graje dejanskih ugotovitev, kar pa ni dovoljeno (3. odstavek 385. člena ZPP). Ker zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (iz 2. odstavka 375. člena in iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP) v pravdi ni bilo, pa v reviziji ponujenih novih dokazov ni mogoče obravnavati v skladu z določbo 387. člena ZPP tako, kot je predlagano. V reviziji smejo stranke navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze samo tedaj, če se tičejo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zaradi katerih se lahko vloži revizija.

Obe sodišči pa sta tudi pravilno uporabili materialno pravo. Sodišče prisodi oškodovancu odškodnino v znesku, ki je potreben, da postane njegov gmotni položaj takšen, kakršen bi bil, če ne bi bilo škodljivega dejanja (190. člen Zakona o obligacijskih razmerjih). Pri tem upošteva tudi okoliščine, nastale po povzročitvi škode. V obravnavanem primeru sodišče sprejema pravno presojo, po kateri pri izračunu višine škode ni edino odločilen dohodek iz leta pred nesrečo, temveč povprečen dohodek, dosežen tudi v poznejših letih. V tej smeri revizija sprejeti metodi načeloma ne ugovarja; zavrača le dejansko ugotovitev, da višina dohodka v teh letih ni povezana z zatrjevano tožnikovo neangažiranostjo pri obnovi lastne hiše. Razlogi o nepravilnosti takšnega stališča pa so že navedeni.

Neutemeljeno revizijo je bilo treba zavrniti po določbi 393. člena ZPP.