Jedro

Tožena stranka je pravilno ugotovila, da je tožnik predhodno v Republiki Sloveniji že vložil prošnjo za mednarodno zaščito, ki je bila pravnomočno zavrnjena, tožnik pa v zahtevi za uvedbo ponovnega postopka ni navedel novih dejstev, ki bi pomembno povečevali verjetnost, da je do mednarodne zaščite upravičen in prav tako ni predložil novih dokazov oziroma se ti novi elementi in ugotovitve, ki bi pomembno povečali verjetnost, da prosilec izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito, niso pojavili

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrgla tožnikov prvi zahtevek (z dne 24. 10. 2019) za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. V obrazložitvi pojasnjuje potek dosedanjih postopkov, in sicer je tožnik prošnjo za mednarodno zaščito vložil 31. 3. 2016 ter v njej zatrjeval strah pred Talibani. Izdano odločbo, s katero je tožena stranka njegovo prošnjo zavrnila kot neutemeljeno iz razlogov neverodostojnosti, je tožnik neuspešno izpodbijal s tožbo pred naslovnim sodiščem (sodba I U 1767/2017 z dne 6. 9. 2017) ter pritožbo na Vrhovnem sodišču RS (sodba I Up 241/2017 z dne 17. 1. 2018). Odločitev, da se njegova prošnja za mednarodno zaščito zavrne, je tako postala pravnomočna 17. 1. 2018. 2. Kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, je tožnik kot razlog za mednarodno zaščito tokrat navedel strah pred preganjanjem s strani starejšega moškega, ki se je želel poročiti s tožnikovo sestro. Tožnik je sestro predal drugemu, zato mu je omenjeni starejši moški pričel groziti. Tožnik se je zaradi tega zaposlil pri policiji in nato imel težave s Talibani, ki jih je zatrjeval v rednem postopku. To se je dogajalo v letu 2012. 3. Tožena stranka se v svoji odločbi sklicuje na določbo prvega odstavka 64. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1). Ugotavlja, da se tožnikove navedbe v zvezi z domnevnim strahom nanašajo na dogodke, ki so obstajali že v času podaje prošnje za mednarodno zaščito. Vendar jih tožnik kljub temu, da je bil poučen, da mora navesti vsa dejstva in okoliščine v zvezi z razlogi za mednarodno zaščito, ni omenil. Tožnikovo pojasnilo, zakaj tega ni storil, je neprepričljivo in ga ni mogoče šteti kot opravičljiv razlog. Ugotavlja, da je tožnik izvorno državo zapustil leta 2015, čeprav naj bi se težave z omenjenim moškim pričele že leta 2012. Tudi, če bi bile te resnične, očitno niso imele take teže, da bi državo zapustil pred letom 2015. Nasprotno od tega, se je po letu 2012 v izvorni državi celo zaposlil. Vsekakor pa bi te težave omenil že v prvotnem postopku, kar pa ni storil. Poudarja, da so v skladu z določili ZMZ-1 glede zahtevka za uvedbo ponovnega postopka uvedeni strožji dokazni standardi, trditveno in dokazno breme pa je v celoti na tožniku. Ker tožnik tega bremena ni zmogel, je tožena stranka njegovo zahtevo zavrgla.

4. Tožnik v tožbi navaja, da je v postopku logično in prepričljivo obrazložil razloge za mednarodno zaščito ter povzema, kaj je povedal ob podaji zahtevka za uvedbo ponovnega postopka. Povedal je, da je pričel prejemati grožnje s strani moškega, ki se je želel poročiti z njegovo sestro, zaradi česar se je odločil, da bo delal kot policist. Ta moški ga je enkrat napadel. To se je dogajalo leta 2012, ko se je tožnik vrnil iz Anglije. Težave s Talibani so se pričele, ko je začel delati v policiji. Zaradi groženj s strani tega moškega in Talibanov je zapustil Afganistan. Navedel je, da od leta 2017 ta moški grozi njegovi družini, njegovim otrokom. Mislil je, da se bodo stvari umirile, ko je zapustil Afganistan. Nadalje je povedal, da tega razloga ni navedel v prvem postopku, ker je mislil, da se bosta razloga pomešala in otežila odločitev. Takrat je navedel zgolj, da ima strah pred preganjanjem s strani Talibanov. Misli, da ta gospod čaka na njegovo vrnitev v Afganistan, da bi ga ubil, ker je takrat predal sestro drugemu moškemu. Meni, da dvom tožene stranke v njegove navedbe ne more biti zadosten razlog in standard za zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijanem sklepu in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne. Navedb tožnika ne more šteti kot novost, ki bi bistveno povečevale verjetnost, da bi se tožniku priznala mednarodna zaščita. Da vseh dejstev tožnik ni navedel že tekom prvega postopka je izključno njegova krivda, še posebej, ker je tožena stranka tožnika tudi dodatno tekom celotnega prvega postopka spraševala, če ima, poleg navedenega, še kakšne druge razloge, zaradi katerih je v državi izvora ogrožen, kar pa je zanikal. 6. Tožba ni utemeljena.

7. ZMZ-1 v prvem odstavku 64. člena med drugim določa, da mora državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki ji je bila v Republiki Sloveniji pravnomočno zavrnjena prošnja in želi vložiti ponovno prošnjo, pred tem vložiti zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, v katerem predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Skladno s tretjim odstavkom 64. člena ZMZ-1 morajo novi dokazi ali dejstva iz prvega odstavka nastati po izdaji predhodne odločitve. Novi dokazi ali dejstva so lahko obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba iz prejšnjega odstavka brez svoje krivde takrat ni mogla uveljavljati. V četrtem odstavku 65. člena ZMZ-1 pa je določeno, da o prvem zahtevku za uvedbo ponovnega postopka odloči pristojni organ s sklepom. Če ugotovi, da niso izpolnjeni pogoji iz prejšnjega člena, zahtevek s sklepom zavrže. 8. Ureditev pogojev in postopka za vložitev ponovne prošnje izhaja iz predpostavke, da je bilo o prosilčevi prošnji za priznanje mednarodne zaščite že pravnomočno (negativno) odločeno, zato lahko oseba, ki želi vložiti ponovno prošnjo, to stori po predhodnem preizkusu, katerega namen je ugotoviti, da v ponovni prošnji ne uveljavlja okoliščin, ki so že bile predmet pravnomočne odločitve. To izhaja tudi, iz 40. člena Procesne direktive II1. 9. Navedeno izhodišče je podlaga za zakonsko ureditev (prvi odstavek 65. člena ZMZ-1 v zvezi s Procesno direktivo II, člen 40(2) in (3)), ki dokazne standarde zaostruje oziroma trditveno in dokazno breme v zvezi s postopki z zahtevo za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite primarno nalagajo vlagatelju zahtevka. Namen tega dokaznega pravila je v preprečitvi zlorabe ponovnih prošenj prosilcev z vlaganjem zahtev, ki po svoji vsebini ne prinašajo ničesar bistveno novega in ki bi od organov po nepotrebnem terjalio ponovno presojo že pravnomočno razsojenih dejstev in dokazov. Teža novih dokazov ali novih dejstev mora biti takšna, da pomembno povečuje verjetnost izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito.

10. Sodišče se strinja z utemeljitvijo izpodbijanega sklepa o tem, da niso izpolnjeni pogoji za uvedbo ponovnega postopka. Tožena stranka je namreč pravilno ugotovila, da je tožnik predhodno v Republiki Sloveniji že vložil prošnjo za mednarodno zaščito, ki je bila pravnomočno zavrnjena, tožnik pa v zahtevi za uvedbo ponovnega postopka ni navedel novih dejstev, ki bi pomembno povečevali verjetnost, da je do mednarodne zaščite upravičen in prav tako ni predložil novih dokazov oziroma se ti novi elementi in ugotovitve, ki bi pomembno povečali verjetnost, da prosilec izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito, niso pojavili člen 40(3) Procesne direktive II) .

11. Kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, se je tožena stranka pravilno opredelila do tožnikovega razloga, ki ga tokrat uveljavlja, in sicer strah pred osebo, ki naj bi mu grozila, ker naj mu tožnik ne bi dal svoje sestre za ženo. Kot izhaja iz že citirane zakonske določbe 64. člena ZMZ-1, mora oseba v primeru, ko uveljavlja nove dokaze ali dejstva, ki so obstajali že v času prvega postopka, izkazati, da jih brez svoje krivde takrat ni mogla uveljavljati. Grožnje s strani neimenovane osebe so sicer novo dejstvo, ki pa je obstajalo v času tožnikovega bivanja v izvorni državi. Tožnik je sam povedal, da je do slednjega prišlo že v letu 2012, ko se je vrnil iz Anglije, po tem, pa se je zaradi teh groženj zaposlil pri policiji, izvorno državo pa je zapustil šele leta 2015. Na izrecno vprašanje uradne osebe, zakaj tega razloga ni navedel že prej, je navedel, da se je bal, da se bosta razloga (ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito je navajal grožnje s strani talibanov, ko je bil zaposlen pri policiji) pomešala. Takšno pojasnilo je tožena stranka pravilno zavrnila kot neprepričljivo.

12. Pojasnilo v zvezi z zatajitvijo groženj s strani neimenovane osebe je tudi po presoji sodišča povsem neprepričljivo, saj tožnik s tako pavšalnim zatrjevanjem, „da se je bal, da bi se razloga pomešala“, ni izkazal, da jih ni mogel uveljavljati že v času prvega postopka (tretji odstavek 64. člena ZMZ-1). Tožnik je bil tako v postopku prve kot druge prošnje in zahtevka za uvedbo ponovnega postopka mednarodne zaščite in tam opravljenih razgovorih vsakokrat zastopan po svetovalcu za begunce ob sodelovanju tolmača. Prav tako je v spisu dokumentirano, da ga je organ opozoril in primerno poučil o njegovih pravicah in dolžnostih, med drugim, da so vsi podatki in izjave, ki bi jih dal, varovani v skladu z zakonom, ki ureja varstvo osebnih podatkov, še zlasti pred organi njegove izvorne države in predvsem, da je dolžan navesti vsa dejstva in okoliščine, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo za mednarodno zaščito. Poleg tega sodišče pripominja, da tako pavšalno opredeljene grožnje v postopku odločanja o zahtevku za ponovno uvedbo postopka ne morejo pomeniti utemeljenega strahu pred preganjanjem v smislu pomembno povečane verjetnosti za preganjanje v izvorni državi. Ob tem je sodišče upoštevalo tudi, da so se tožnikove trditve nanašale na dogodke iz leta 2012, tožnik pa je izvorno državo zapustil šele tri leta kasneje. Tožnik s takšnimi navedbami ne more izkazati pogoja iz drugega pododstavka člena 64(1) ZMZ-1. 13. Ker je odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 1 Direktiva 2013/32 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junij 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite.