Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Tožnik, ki je bil v času očetove smrti star 27 let in ki do tega časa ni postal nezmožen za samostojno življenje in delo niti invalid I. kategorije invalidnosti, ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do družinske pokojnine.
Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Tožnik sam nosi stroške pritožbe.
Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke številka ... z dne 9. 5. 2008 in številka ... z dne 17. 9. 2008, da se tožniku prizna pravica do družinske pokojnine in da mu je tožena stranka dolžna povrniti stroške postopka.
Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami do št. 45/08) pritožil tožnik in predlagal, da jo sodišče druge stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi in toženi stranki naloži povračilo stroškov postopka, podrejeno pa jo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da že od otroštva boleha za različnimi, tudi hujšimi boleznimi. Pri 12 letih je bil hospitaliziran zaradi seroznega meningitisa. Pri 14 letih so pri tožniku ugotovili avtonomni hepatitis, ki je nato napredoval do jetrne ciroze. Zaradi zdravljenja je bil pogosto odsoten od pouka, oproščen je bil telesne vzgoje in nato tudi služenja vojaškega roka. Tožnika je do svoje smrti 1. 11. 1999 preživljal pokojni oče V.B.. Ob očetovi smrti je dopolnil 27 let, zaradi zdravstvenih težav ni bil nikoli redno ali honorarno zaposlen. Sodišče je sodbo oprlo na izvedensko mnenje invalidske komisije II. stopnje, ki je enostransko in nepopolno. Komisija se ni opredelila do poteka razvoja bolezni in se ni prepričljivo izjasnila o delovni zmožnosti tožnika pred 13. 7. 2004. Zaslišani specialist internist ni zanesljivo potrdil, da je bil tožnik v času pred očetovo smrtjo za delo zmožen. Poudarja, da je iz odpustnega pisma bolnišnice ... z dne 27. 5. 2004 mogoče povzeti, da je bila sarkoidoza pljuč ugotovljena že pred 13. 7. 2004. Iz odpustnega pisma je moč ugotoviti, da so pri tožniku odkrili avtoimuni hepatitis, ki je napredoval do jetrne ciroze, ugotovljene že leta 1994. Ker je to poglavitni vzrok invalidnosti, je mogoče sklepati, da je bil tožnik že od leta 1994, torej pred očetovo smrtjo nezmožen za delo. Dejstvo, da se mu je bolezensko stanje močno poslabšalo v letu 2004, na to ne more vplivati. Vztraja, da od starosti 15 let dalje ni bil zmožen za delo, zaključki invalidske komisije druge stopnje in sodišča pa ne upoštevajo, da so se pri tožniku bolezni razvijale več let. Od 14 leta starosti se tožnikovo zdravje ni izboljšalo. Zakonski pogoj za pridobitev pravice ni dejanska ugotovitev nezmožnosti za delo pri pristojnem organu, pač pa obstoj takšne nezmožnosti pred smrtjo zavarovanca. Že iz sprememb v datumu nastanka popolne nezmožnosti, kot ga je ugotovila invalidska komisija druge stopnje izhaja, da njeno mnenje ni celovito in popolnoma utemeljeno. Tožniku je potrebno pravico priznati, tožena stranka pa mu je tudi dolžna povrniti stroške pritožbe.
Pritožba ni utemeljena.
Sodišče prve stopnje je dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno in pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožba ni podrobneje opredelila kršitev postopka, ki naj bi jih storilo prvostopenjsko sodišče, v okviru preizkusa po uradni dolžnosti pa sodišče druge stopnje ugotavlja, da v postopku ni bilo bistvenih kršitev, na katere je dolžno paziti na podlagi 2. odstavka 350. čl. ZPP.
Pravica do družinske pokojnine se po 4. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) zagotavlja kot pokojninski prejemek družinskim članom umrlega upokojenca ali zavarovanca, ki je dopolnil določeno pokojninsko dobo, če družinski člani izpolnjujejo pogoje, ki jih določa ZPIZ-1. Tožnik uveljavlja pravico do družinske pokojnine po pokojnem očetu, umrlem 1. 11. 1999, na podlagi 5. odst. 116. čl. ZPIZ-1, po katerem otrok, ki postane popolnoma nezmožen za delo po starosti, do katere mu je zagotovljena pravica do družinske pokojnine oz. po končanem šolanju, pridobi to pravico, če ga je zavarovanec oz. uživalec pravice do svoje smrti preživljal. Med strankama ni sporno, to pa izhaja tudi iz komentarja k omenjeni določbi v publikaciji Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju s komentarjem v izdaji Gospodarskega vestnika, Ljubljana 2000, da sta pogoja za priznanje pravice dva, in sicer dejansko preživljanje s strani umrlega zavarovanca ali uživalca pravice do njegove smrti in tudi nastanek otrokove oz. upravičenčeve popolne nezmožnosti za delo pred smrtjo zavarovanca ali uživalca pravic.
Za popolno nezmožnost za delo oz. pridobivanje, ki je pogoj za pridobitev pravice do družinske oz. vdovske pokojnine, po 121. čl. ZPIZ-1, velja pri otrocih nezmožnost za samostojno življenje in delo, pri drugih osebah pa I. kategorija invalidnosti.
Tožnik je v času očetove smrti dopolnil 27 let starosti, zanj zato velja, da na podlagi 1. in 3. odst. 261. čl. ZPIZ-1, ki opredeljuje izvedenske organe zavoda, mnenje o invalidnosti ter o nezmožnosti za delo poda invalidska komisija, kot izvedenski organ zavoda. Pripravljalni vlogi dne 11. 11. 2009 je priložil obširno medicinsko dokumentacijo, do katere se je invalidska komisija II. stopnje vsebinsko opredelila. Iz izvida in ugotovitev invalidske komisije izhaja, da je pregledala vse predložene izvide in tožnika tudi neposredno osebno pregledala. Iz obrazložitve mnenja in tudi izpovedi predsednika invalidske komisije, specialista internista, ko je odgovarjal na zahtevo tožeče stranke za dopolnitev mnenja, izhaja, da po letu 1992 tožnik ni imel izrazitih težav, bil je zdravljen z ustreznim zdravilom. V dveh izvidih iz leta 1994, ultrazvočne preiskave trebuha in izvida specialista gastroenterologa na Jesenicah, se ugotavlja zmerna jetrna prizadetost in v zaključku predlaga zmerna omejitev intenzivnejših fizičnih naporov. V nadaljnjem desetletnem obdobju posebnih ugotovitev o poslabšanju zdravja in izgubi delovne zmožnosti v tožnikovi zdravstveni dokumentaciji ni. Vse do leta 2004, ko se je tožnik sprva zdravil zaradi pljučne sarkoidoze in je bilo ob tem ugotovljeno poslabšanje bolezni jeter s posledičnimi komplikacijami zaradi portalne hipertenzije, v spisu ni medicinske dokumentacije, na podlagi katere bi lahko določili popolno nezmožnost za delo ali I. kategorijo invalidnosti pred 13. 7. 2004. Na osebnem pregledu dne 26. 1. 2010 je invalidska komisija ugotovila izboljšanje stanja po transplantaciji jeter v oktobru 2007. Tožnik je sam ob zaslišanju povedal, da je šolanje na gimnaziji opustil zaradi zdravstvenih težav. Ni zatrdil, da bi bil popolnoma nezmožen za delo, povedal je, da je približno 2 uri dnevno lahko delal, po presaditvi jeter se mu je stanje izboljšalo, še vedno pa ni zmožen delati polni delovni čas. Od leta 1992 do očetove smrti je bilo njegovo zdravje stabilno, poslabšalo pa se je v letu 2000. Od leta 1989 do 1999 ni potreboval posebne zdravniške pomoči, enkrat letno je opravljal redne kontrole.
Glede na takšno izpoved in ob upoštevanju, da je invalidska komisija celotno predloženo medicinsko dokumentacijo natančno preučila in se do nje opredelila, tudi sodišče II. stopnje nima razlogov dvomiti v njene ugotovitve in tudi niso utemeljene navedbe v pritožbi, da bi sodišče prve stopnje izvedene prepričljive in popolne dokaze moralo preverjati s pridobitvijo dodatnega izvedenskega mnenja. Predmet postopka ni ugotavljanje tožnikove delne ali popolne zmožnosti za delo v času očetove smrti, pač pa ugotavljanje, ali je tožnik do navedenega dne postal nezmožen za samostojno življenje in delo oz. invalid I. kategorije invalidnosti. Tega niti glede na izpoved tožnika niti glede na ugotovitve invalidske komisije, temelječe na medicinski dokumentaciji, zbrani v predsodnem in sodnem postopku, ni mogoče ugotoviti. Zato je neutemeljena in v nasprotju z vsemi izvedenimi dokazi trditev, da tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do družinske pokojnine po 5. odstavku 116. čl. ZPIZ-1. Neutemeljeno pritožbo je sodišče druge stopnje na podlagi 353. čl. ZPP zavrnilo.
Posledica zavrnitve pritožbe je sklep sodišča, sprejet na podlagi 1. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 154. čl. ZPP, da tožnik stroške, nastale v zvezi s pritožbo, nosi sam.