Jedro

Pritožbeno sodišče se je pri presoji pravnega standarda velike nehvaležnosti oprlo na vzroke za razdedinjene iz 42. člena ZD, kar je v skladu z uveljavljeno sodno prakso (prim. zadeve II Ips 251/95 in II Ips 22/2006). Pravilno je zaključilo, da verbalne žalitve in nekorektnosti ter medsebojni spori pravdnih strank, katerih pobudnica je večkrat sama tožnica, ne pomenijo velike nehvaležnosti. Zaradi nesporazumov med pravdnimi strankami izročilna pogodba tudi ni nična.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala, da se razveže izročilna pogodba, sklenjena 30.9.1994 med njo kot izročevalko in toženko kot prevzemnico in da ji je toženka dolžna izstaviti ustrezno zemljiškoknjižni listino ter ji povrniti pravdne stroške. Odločilo je, da mora tožnica povrniti toženki odmerjene stroške pravdnega postopka.

Pritožbeno sodišče je zavrnilo tožničino pritožbo in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča ter odločilo, da tožnica sama nosi svoje pritožbene stroške.

Proti sodbi pritožbenega sodišča je tožnica iz razlogov napačne uporabe materialnega prava in kršitve določil postopka vložila revizijo. Predlaga, da revizijsko sodišče razveljavi sodbi nižjih sodišč in vrne zadevo prvostopenjskemu sodišču v ponovno obravnavo ter da revizijske stroške šteje kot nadaljnje stroške pravdnega postopka. Trdi, da sta sodišči pogodbena določila glede prepustitve gospodarjenja na kmetiji napačno razlagali. Pogodba je obstoj gospodarskih pravic vezala na željo tožnice in na njeno zmožnost gospodarjenja. V spisu pa ni dokaza, da je šlo za enostransko odločitev tožnice, čeprav je tožnica zatrjevala nasprotno. Pritožbeno sodišče ni izrecno navedlo, zakaj je štelo, da se je tožnica odpovedala gospodarjenju in ni zavzelo stališča o obliki odpovedi. Med pogodbenima strankama je bila izgovorjena pravica užitka po 60. členu ZTLR in po pravnih pravilih 509 do 520 ODZ. Ta lahko preneha le z izjavo o odpovedi, ki je tožnica ni podala, če je predmet užitka nepremičnina, pa z izbrisom iz zemljiške knjige. Trdi, da se pritožbeno sodišče ni opredelilo do pritožbenih trditev, da se davek vedno odmeri zemljiškoknjižnemu lastniku, kar je bila od 1994 dalje toženka in da je tudi subvencije lahko uveljavljal le zemljiškoknjižni lastnik. Pritožbeno sodišče tudi ni odgovorilo na pritožbene trditve v zvezi s toženkino nehvaležnostjo, čeprav je toženka tožnico fizično napadla v kopalnici, jo porivala iz nje, jo zmerjala in žalila, ji zaklepala prostore, ji omejevala gibanje na posestvu, vrgla meso pod okno, itd. Meni, da pri presoji nehvaležnosti ni mogoče uporabiti 42. člena ZD, ker so posledice razdedinjenja mnogo hujše, kot so posledice preklica izročitve. Napad na čast in dobro ime ter fizično nasilje, pa tudi če ne gre za hujše naklepno kaznivo dejanje, pomeni kršitev tistih moralnih norm, ki jih je imel v mislih zakonodajalec v 115. členu ZD, saj bi se sicer skliceval na 42. člen ZD, poleg tega pa tudi 103. člen ZOR med ničnostnimi razlogi navaja kršitev moralnih norm. Od pritožbenega sodišča nadalje ni prejela odgovora, na podlagi katerih dokazov je zaključilo, da tožnica odklanja preživnino in na kaj se odklonitev nanaša. Ugotovilo je le, da je tožnica odklonila hrano, ki jo je prinesla toženka. Pri presoji razlogov za preklic izročilne pogodbe ne bi smelo tako ozko razlagati pogodbeno voljo, saj gre pri teh pravicah za trajno razmerje. Sodišči tudi ne bi smeli izhajati iz sklenjene začasne poravnave, saj ta ne pomeni novacije izročilne pogodbe, poleg tega pa je s končanjem tega postopka izgubila svojo veljavo. Kršitve pogodbenih določil bi morali presojati glede na čas vložitve tožbe. Sodna praksa v primerih razveze pogodbe analogno uporablja tudi drugi odstavek 120. člena ZD, izpodbijana sodba pa o neznosnosti skupnega življenja pravdnih strank nima jasnih razlogov. Iz spisa izhaja, da je razmerje med strankama tako omajano, da tudi v bodoče pogodbe ne bo mogoče realizirati in jo izpolnjevati. Zato ni realno, da bi tožnica lahko pričakovala toženkino oskrbo z zdravniško nego. Trdi, da je zaradi porušenih medsebojnih odnosov odpadel pogodbeni razlog in kavza pogodbe, kar ima za posledico ničnost pravnega posla po 52. členu v zvezi s 51. in 53. ZOR in da pritožbeno sodišče tudi o tem ni zavzelo stališča. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Z revizijo ni mogoče izpodbijati pravilnosti in popolnosti dejanskega stanja, kot sta ga ugotovili nižji sodišči (tretji odstavek 370. člena ZPP - Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/99 in nasl.). Revizijsko sodišče je zato vezano na dejanske ugotovitve nižjih sodišč: - da sta se pravdni stranki v izročilni pogodbi, sklenjeni 30.9.1994, dogovorili:- da tožnica prepušča toženki v last nepremičnine v vl. št. ... k.o. ..., - da bo tožnica še naprej gospodarila na nepremičnini in uživala vse pritikline kmečkega gospodarstva brez obveznosti polaganja računa, in sicer tako dolgo, dokler bo to želela oziroma mogla in se bo s tem tudi preživljala, - da ima tožnica pravico do brezplačnega dosmrtnega stanovanja v izročeni hiši skupaj z osebami, ki si jih bo sama izbrala, pravico do prostega gibanja po izročenem premoženju in pravico do prostega sprejemanja obiskov, - da bo toženka, potem ko tožnica ne bo več mogla ali želela gospodariti na kmetiji, nastopila posest in uživanje in bo od tedaj dalje plačevala vse davke in prispevke ter od tega trenutka dalje nudila tožnici vso oskrbo, to je prehrano ob nezaprti hrani in pijači, v primeru bolezni ali onemoglosti pa vso nego in postrežbo, hrano,zdravniško pomoč, zdravila, skrb za čistočo in ogrevanje stanovanja ter plačevala porabljeno tokovino, - da je tožnica leta 1998 toženki prepustila gospodarjenje na kmetiji in da je toženka od tedaj na vzpodbudo tožnice gospodarila na kmetiji in prevzela posest in užitek nepremičnin, - da toženka tožnici ne omejuje gibanja in je ne ovira pri uživanju in koriščenju nepremičnine in da ima tožnica v kleti stanovanjske hiše brezplačno stanovanje ter dostop do vseh prostorov, razen do toženkine kuhinje in sobe ter da si je tožnica še sposobna sama pripravljati hrano, do katere ima prost dostop.

Bistvene so ugotovitve nižjih sodišč, da sta pravdni stranki v izročilni pogodbi predvideli, da bo tožnica gospodarjenje prepustila toženki, ko bo to želela in da je tožnica to tudi storila. Iz njunih ugotovitev ne izhaja, da je bila v izročilni pogodbi v korist tožnice izgovorjena služnost užitka, ki je bila vpisana v zemljiško knjigo. Pogodbeni stranki tudi nista dogovorili posebne oblike, v kateri bi morala tožnica izraziti voljo, da gospodarjenje prepušča tožnici. Zato so neutemeljene revizijske trditve, da tožnica ni podala izjave, da se odpoveduje svoji pravici in da pritožbeno sodišče ni zavzelo stališča o obliki take odpovedi. Prav tako niso utemeljeni revizijski očitki, da pritožbeno sodišče ni pojasnilo, zakaj je štelo, da se je tožnica odpovedala gospodarjenju. Pritožbeno sodišče je sprejelo in povzelo obširne razloge, ki jih je glede prepustitve gospodarjenja s kmetijo in izpolnjevanjem toženkinih obveznosti navedlo prvostopenjsko sodišče. Kolikor pa revizija z očitki o bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka izpodbija pravilnost dokazne ocene nižjih sodišč, so ti revizijski očitki neupoštevni, saj z revizijo ni mogoče izpodbijati pravilnosti dokazne ocene in na njeni podlagi ugotovljenega dejanskega stanja. Iz enakih razlogov so neupoštevne revizijske trditve, ki izpodbijajo ugotovitev, da je davke plačevala in subvencije prejemala toženka. Sodišči namreč nista ugotovili, da je bila toženka le formalni plačnik davkov ter formalni prejemnik subvencij in da je davke dejansko plačevala ter subvencije prejemala tožnica. Nenazadnje tudi tožnica v reviziji trdi, da je subvencije kot zemljiškoknjižni lastnik prejemala toženka in da je zato toženka tudi plačevala dajatve.

Iz ugotovitev sodišč nadalje izhaja, da toženka izpolnjuje vse obveznosti, ki jih je prevzela z izročilno pogodbo. Ker tožnica ne zatrjuje bolezni ali onemoglosti in ker si je sposobna sama pripravljati hrano, je s prehodom gospodarjenja na toženko prešla le obveznost tožnici nuditi prehrano ob nezaprti hrani in pijači, ne pa tudi obveznost pripravljanja hrane. Po ugotovitvah sodišč pa je tožnici hrana in pijača zagotovljena in ima do nje prost dostop. Ne držijo revizijske trditve, da je pritožbeno sodišče v zvezi z izpolnjevanjem te obveznosti navedlo le, da je tožnica odklonila hrano, ki jo je prinesla toženka in da ni povedalo, na kaj se odklonitev nanaša. Povsem razumljivo je navedlo, da je tožnica odklonila s strani toženke pripravljeno hrano (in ne preživnine) ter pri tem tudi pravilno pojasnilo, da toženkina obveznost pripravljanja hrane zapade šele ob tožničini bolezni ali onemoglosti.

Sodišči glede prevzetih pravic in obveznosti nista izhajali iz začasne poravnave, ki sta jo pravdni stranki sklenili na naroku 25.2.2002, saj sta upoštevali, da je le začasnega značaja in da ne rešuje bistva spora. Ključne so njune ugotovitve, da je toženka izpolnjevala vse pogodbene obveznosti že od leta 1998, ko ji je tožnica prepustila gospodarjenje. Obstoj zatrjevanih kršitev pogodbenih določil sta sodišči torej presojali tudi v času pred sklenitvijo te poravnave oziroma v času vložitve tožbe.

Pritožbeno sodišče je ustrezno odgovorilo na pritožbene trditve v zvezi z nehvaležnostjo toženke. Pri presoji pravnega standarda velike nehvaležnosti se je oprlo na vzroke za razdedinjenje iz 42. člena ZD (Zakona o dedovanju, Uradni list SRS, št. 15/76 in nasl. v zvezi s 1060. členom Obligacijskega zakonika, Uradni list RS, št. 83/2001 in nasl.), kar je v skladu z uveljavljeno sodno prakso (prim. zadeve II Ips 251/95 in II Ips 22/2006). Pravilno je zaključilo, da je mogoče izročilno pogodbo razvezati zaradi velike nehvaležnosti samo v primeru hujše kršitve moralnih obveznosti in da ravnanje toženke - verbalne žalitve in nekorektnosti ter medsebojni spori pravdnih strank, katerih pobudnica je večkrat sama tožnica, ne pomenijo velike nehvaležnosti. Zaradi nesporazumov med pravdnimi strankami izročilna pogodba tudi ni nična. Revizijske trditve v tej smeri so zgrešene, saj je lahko po 103. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl., ki se v tej zadevi uporablja glede na 1060. člen OZ) nična tista pogodba, katere določila nasprotujejo morali, ne pa siceršnje ravnanje pogodbenih strank. Pravdni stranki izročilno pogodbo izvršujeta, zato niso utemeljene revizijske trditve, da je zaradi njunih nesoglasij odpadla njena kavza oziroma pogodbeni razlog. Po zaključkih nižjih sodišč nesoglasja med pravdnimi strankami ne ovirajo izpolnjevanja pogodbenih obveznosti, niti ne dajejo podlage za oceno, da pogodbe ne bo mogoče realizirati v bodoče in da je zaradi tega skupno življenje pravdnih strank neznosno. O tem imata sodbi nižjih sodišč vse potrebne razloge. Sicer pa tožnica zaradi predvidevanj, da toženka ne bo izpolnjevala obveznosti, ki bodo zapadle v prihodnje ob njeni morebitni bolezni ali onemoglosti, ne more zahtevati razveze izročilne pogodbe že sedaj. Ker toženka izpolnjuje vse zapadle pogodbene obveznosti in ker tudi njeno siceršnje ravnanje ne pomeni velike nehvaležnosti do tožnice, ni podan noben razlog iz 115. člena ZD, ki bi utemeljeval preklic izročilne pogodbe. Odločitev nižjih sodišč, ki sta tožbeni zahtevek zavrnili, je zato pravilna.

Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP tožničino neutemeljeno revizijo zavrnilo in z njo tudi priglašene revizijske stroške.