Jedro

Po ustaljeni sodni praksi ima stranka pravni interes za sodno varstvo v upravnem sporu zaradi odprave izpodbijanega akta, ki se po vsebini nanaša na dovolitev izvedbe javne prireditve, samo dokler javna prireditev ni končana.

Izrek

1. Tožba se zavrže. 2. Tožena stranka sama trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je župan Mestne občine Ptuj zavrgel tožnikovo pritožbo zoper dovoljenje za začasno obremenitev okolja s hrupom, št. 354-160/2010-3203 z dne 16. 8. 2010, ki ga je izdal Oddelek za gospodarske javne službe, investicije, kakovost in gospodarstvo Občinske uprave Mestne občine Ptuj. Dovoljenje je bilo izdano A.A. s.p. v zvezi s prireditvijo dne 20. 8. 2010 v času od 20.00 ure do 4.00 ure naslednjega dne. V obrazložitvi odločbe župan navaja, da v skladu z določbo 229. člena ZUP ima stranka zoper odločbo, izdano na prvi stopnji, pravico do pritožbe. Pritožbo lahko vloži tudi druga oseba, če odločba posega v njene pravice ali pravne koristi. Pritožnik B.B. ni bil stranka v postopku izdaje dovoljenja niti stranski udeleženec, ki bi imel pravico udeleževati se postopka, saj se v postopku izdaje dovoljenja ni odločalo o njegovih pravnih koristih in se v te koristi tudi ni posegalo. Samo dejstvo, da je pritožnik najbližji sosed, pa mu še ne daje statusa stranke. Sporno dovoljenje je bilo izdano v skladu z 8. členom Uredbe o načinu uporabe zvočnih naprav, ki na shodih in prireditvah povzročajo hrup. Iz dokumentacije pa je razvidno, da so bili zvočniki usmerjeni stran od stavbe, v kateri prebiva tožnik, zaradi česar raven hrupa naj ne bi presegala kritične ravni hrupa za III. stopnjo varstva pred hrupom. V danem primeru tako sodelovanje tožnika v postopku ni bilo potrebno. Ker torej pritožbe zoper dovoljenje ni vložila upravičena oseba, je pritožbeni organ pritožbo zavrgel. Tožnik v tožbi navaja, da je organ pri zavrnitvi njegove pritožbe uporabil napačno razlago, da ni stranka v postopku niti stranski udeleženec. Vplivno območje lokala namreč sega tudi do njegove hiše, kar je razvidno iz študije, ki jo je izdelalo podjetje C. Tožena stranka pa se je sklicevala na 7. člen Uredbe ter navedla, kako bodo usmerjeni zvočniki. Pri tem pa ne govori o načrtu prireditvenega prostora in njegove neposredne okolice kot določa priloga Uredbe. Razdalja od prireditvenega prostora do njegove hiše je tudi manj kot 50 m, zato bi moral imeti položaj stranskega udeleženca v postopku. Tožnik tudi izpodbija dovoljenje za začasno čezmerno obremenitev okolja s hrupom, ki je bilo izdano 16. 8. 2010, ker vloga ni bila vložena 30 dni pred prireditvijo, v izdanem dovoljenju je prekoračen čas uporabe zvočnih naprav v nočnem času in sicer za dve uri, v dovoljenju tudi ni določena odgovorna oseba organizatorja prireditve. Tožnik predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo in razveljavi dovoljenje ter zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek, kjer se mu naj prizna položaj stranskega udeleženca.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je v upravnem sporu uzakonjen subjektivni koncept upravnega spora. To pomeni, da lahko v postopku nastopajo le stranke, ki varujejo svoje pravice ali pravne koristi. Zaradi navedenega je predmet presoje omejen zgolj na kršitve subjektivnih pravic posameznikov. Sodišče bo zato moralo v postopku najprej ugotoviti, ali je določena kršitev pravnega položaja stranke z izpodbijanim aktom sploh mogoča. V konkretnem primeru je tožena stranka dne 16. 8. 2010 izdala dovoljenje za začasno čezmerno obremenitev okolja s hrupom za čas od 20. ure v petek dne 20. 8. 2010 do 4.00 ure v soboto dne 21. 8. 2010. Čeprav tožnik živi v bližini lokala, tožena stranka z izdajo takšnega dovoljenja prav gotovo ni posegla v njegove zakonite pravice oziroma pravne koristi, zato tožnik ni legitimiran za vložitev tožbe v upravnem sporu. Razen tega je bilo dovoljenje že izvršeno, zato bi bila razveljavitev tega dovoljenja in vrnitev zadeve v ponovno odločanje absolutno nesmiselna. Enako velja tudi v zvezi s tožnikovim zahtevkom za odpravo odločbe tožene stranke. Tožena stranka predlaga, da sodišče tožbo zavrže oziroma podrejeno kot neutemeljeno zavrne, prav tako zahteva povrnitev stroškov postopka.

Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov: Po določilih Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 62/10) je upravni spor dopusten, če tožnik uveljavlja, da je prizadet v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi dokončnega upravnega akta ali zaradi tega, ker upravni akt ni bil izdan in mu ni bil vročen v predpisanem roku. To pomeni, da sta za dopustnost upravnega spora po ZUS-1 določena dva pogoja, ki morata biti podana kumulativno, da je upravni spor sploh dopusten. Tako gre po eni strani za prizadetost tožnika v njegovih pravicah ali pravnih koristi, na drugi strani pa, da je razlog za tožnikovo prizadetost izpodbijani dokončni upravni akt. Če namreč upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali njegovo neposredno na zakon oprto korist, sodišče v skladu s 36. členom ZUS-1 s sklepom zavrže tožbo že ob njenem predhodnem preizkusu. Na navedeni razlog pa mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka. To pomeni, da mora ves čas postopka tožnik izkazovati svoj pravni interes, torej da bi ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči. Tožnik v tožbi zahteva presojo zakonitosti dovoljenja za začasno čezmerno obremenitev okolja s hrupom v zvezi s prireditvijo, ki je potekala dne 20. 8. 2010 v času od 20.00 ure do 4.00 ure naslednjega dne. Po ustaljeni sodni praksi Upravnega sodišča ter Vrhovnega sodišča RS (na primer v zadevah I Up 165/2010, I Up 157/2009, I Up 190/2009, I Up 257/2009, I Up 256/2009, I Up 247/2009) ima stranka pravni interes za sodno varstvo v upravnem sporu zaradi odprave izpodbijanega akta, ki se po vsebini nanaša na dovolitev izvedbe javne prireditve, samo dokler javna prireditev ni končana. Od dneva, ko je prireditev končana, pa si stranka svojega pravnega položaja v zvezi s postopkom priglasitve in odobritve javne prireditve oziroma v zvezi s tem dovoljene prekoračitve ravni hrupa na podlagi tožbe zaradi presoje zakonitosti oziroma odprave upravnega akta v upravnem sporu ne more več izboljšati. V konkretnem primeru se izpodbijani upravni akt nanaša na odločitev o izdaji dovoljenja za začasno čezmerno obremenitev okolja s hrupom za izvedbo prireditve dne 20. 8. 2010, tožnik pa s tožbo, ki jo je vložil po zaključku navedene prireditve, zahteva odpravo spornega dovoljenja in vrnitev zadeve v ponoven postopek. Sodišče je zato iz zgoraj navedenih razlogov tožnikovo tožbo zavrglo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, ker tožnik s predmetno tožbo ne more izboljšati svojega pravnega položaja v konkretni sporni zadevi.

Sodišče je tudi odločilo, da tožena stranka sama nosi stroške postopka. Navedenega odločitev temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbo zavrže, vsaka stranka sama trpi svoje stroške postopka.