Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Rok iz 5. člena Pravilnika o načinu vračila trošarin za energente, ki se porabijo za pogon kmetijske in gozdarske mehanizacije, ki ureja pravico do vračila trošarine pravnim osebam za nabavo energentov, je materialni rok. Materialnega prekluzivnega roka ni mogoče podaljševati. Ne glede na to, da je rok za vložitev zahtevka določen šele v podzakonskem aktu, ki ga je sprejel minister na podlagi pooblastila iz zakona, je po presoji sodišča deseti odstavek 54. člena ZTro šteti kot blanketno normo, ki daje podlago ministru za določitev pogojev za vračilo in način vračila trošarine, seveda pa mora pri tem ostati v okviru napotitve, to je zakonske določbe. Po presoji sodišča je minister sledil pooblastilom iz zakona, zato tudi ni bistveno, kakšne narave je predpis, ki se uporablja na temelju blanketne dispozicije. Po presoji sodišča je bil tako zadnji dan za vložitev zahtevka za vračilo trošarine za mesec januar 2010 skupaj z ostalimi zahtevki za leto 2010 31. 1. 2011.
Tožba se zavrne.
Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.
1. Z izpodbijanim sklepom je Carinski urad Celje zavrgel zahtevek tožnice za vračilo trošarine za energente, ki se porabijo za pogon kmetijske in gozdarske mehanizacije za mesec januar 2010. Tožnica je v zahtevku uveljavljala vračilo trošarine za 2.233 litrov porabljenega goriva v januarju 2010 za pogon kmetijske mehanizacije. Na podlagi prvega in drugega odstavka 5. člena Pravilnika o načinu vračila trošarin za energente, ki se porabijo za pogon kmetijske in gozdarske mehanizacije (Pravilnik) vloži upravičenec zahtevek za vračilo trošarine pri pristojnem carinskem organu najpozneje do zadnjega delovnega dne tekočega meseca za pretekli mesec. Če upravičenec uveljavlja hkrati vračilo za več mesecev, predloži toliko obrazcev iz Priloge 2 tega Pravilnika, za kolikor mesecev vlaga zahtevek. Hkratno vlaganje zahtevkov za več mesecev omogoča uveljavljanje vračila trošarine v okviru normativne porabe, ki se skladno s tretjim odstavkom 2. člena Pravilnika določa na letnem nivoju. Tožena stranka je omenjeni zahtevek zavrgla, ker je po opravljenem preizkusu iz 3. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) ugotovila, da ni vložen v predpisanem roku. Tožnik je carinskemu organu poslal s priporočeno poštno pošiljko zahtevek 2. 3. 2011 za vračilo trošarine za mesec januar 2010 skupaj z ostalimi zahtevki za leto 2010. Zadnji dan za prejem zahtevkov oziroma za oddajo zahtevka s priporočeno pošiljko za mesec januar 2010 skupaj z ostalimi zahtevki za leto 2010 je bil 31. januar 2011. Glede na navedeno je tožena stranka zahtevek zavrgla.
2. Tudi pritožbeni organ se z izpodbijano odločitvijo strinja in pri tem navaja določbo devetega odstavka 54. člena Zakona o trošarinah (ZTro), medtem ko se glede pogojev in načinov vračila vključno z rokom za uveljavljanje pravice, sklicuje na Pravilnik, ki ga na podlagi desetega odstavka 54. člena ZTro sprejme minister za finance v soglasju z Ministrstvom za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Tudi pritožbeni organ se sklicuje na prvi in drugi odstavek 5. člena Pravilnika in sicer, da je imela tožeča stranka, ki ni fizična oseba, kot zadnji dan roka za vložitev zahtevka 31. 1. 2011. Zato je bilo stališče prvostopenjskega organa, da je bil zahtevek za vračilo trošarine vložen prepozno, pravilen.
3. Tožnica vlaga tožbo v upravnem sporu zaradi napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršil določb upravnega postopka. Tožeča stranka se sklicuje na prvi odstavek 5. člena Pravilnika, ki ne določa, da je rok za uveljavljanje vračila prekluziven. Takšno določbo bi lahko vseboval le zakon, nikakor pa ne podzakonski akt, ki določa le pogoje, ki jih mora izpolnjevati kupec energentov, da pridobi pravico do vračila trošarine. ZTro nima nobene določbe, ki bi osebi v primeru zamude roka, ki je določen s Pravilnikom, odvzela pravico do vračila trošarine. Tožeča stranka vztraja, da v primeru uveljavljanja vračila za več mesecev hkrati ni roka oziroma ni določen rok, v katerem mora to storiti. Zato je zaključek tožene stranke, da je bil zahtevek vložen prepozno, neutemeljen. Poleg tega pa Pravilnik uveljavlja razlikovanje med fizičnimi in pravnimi osebami v postopku uveljavljanja vračila trošarine, kar je po mnenju tožeče stranke nedopustno. Gre za neenakost pred zakonom. Ni dopustno, da so fizične osebe v priviligiranem položaju glede na pravne osebe in podjetnike, zaradi česar mora sodišče pravne norme iz Pravilnika razlagati tako, da pri tem Ustava ni kršena. ZUP ureja postopek pred upravnimi organi, zaradi česar ti organi ne morejo določati prekluzivnih rokov. Te določajo le zakoni, ki urejajo materialno pravo. V konkretnem primeru rok za uveljavitev vračila trošarin po mnenju tožeče stranke ni določen, zaradi česar je sklicevanje tožene stranke na 139. člen ZUP neutemeljeno. Sodišču predlaga, naj tožbi ugodi in ji povrne stroške postopka.
4. Tožena stranka je na tožbo odgovorila in sodišču predlagala, da jo zavrne.
5. Tožba ni utemeljena.
6. V zadevi ni sporno dejansko stanje. Tožnica je vložila zahtevek za vračilo trošarine s priporočeno poštno pošiljko dne 2. 3. 2011 za mesec januar 2010 skupaj z ostalimi zahtevki za leto 2010. Sporno je, ali je rok za vložitev zahtevka materialni prekluzivni rok, ki ga ni mogoče podaljševati ter ali gre resnično za diskriminacijo med pravnimi in fizičnimi osebami glede časovnih terminov za vložitev zahtevka. Glede na uveljavljeno sodno prakso je rok iz 5. člena Pravilnika, ki ga je izdal minister za finance na podlagi desetega odstavka 54. člena ZTro, ki ureja pravico do vračila trošarine pravnim osebam za nabavo energentov, materialni rok (npr. sodba Upravnega sodišča U 1849/2008-13 z dne 12. 2. 2009). Materialnega prekluzivnega roka ni mogoče podaljševati. Ne glede na to, da je rok za vložitev zahtevka določen šele v podzakonskem aktu, ki ga je sprejel minister na podlagi pooblastila iz zakona, je po presoji sodišča deseti odstavek 54. člena ZTro šteti kot blanketno normo, ki daje podlago ministru za določitev pogojev za vračilo in način vračila trošarine, seveda pa mora pri tem ostati v okviru napotitve, to je zakonske določbe. Po presoji sodišča je minister sledil pooblastilom iz zakona, zato tudi ni bistveno, kakšne narave je predpis, ki se uporablja na temelju blanketne dispozicije. Po presoji sodišča je bil tako zadnji dan za vložitev zahtevka za vračilo trošarine za mesec januar 2010 skupaj z ostalimi zahtevki za leto 2010 31. 1. 2011. Prav tako pa omenjeno dejstvo ne pomeni diskriminatorne obravnave tožnika kot pravne osebe napram fizičnim osebam, saj se je tudi Ustavno sodišče RS že večkrat izreklo, da različno predpisovanje rokov za različne skupine oseb ne pomeni neenakosti pred zakonom.
7. Glede na povedano je sodišče potem, ko je ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.
8. Sodišče v zadevi ni opravilo glavne obravnave zaradi izvedbe predlaganih dokazov, saj so podatki iz spisa dali zanesljivo podlago za odločitev (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).
9. Odločitev sodišča o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po kateri, v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.