Jedro

Na tožeči stranki je dokazno breme, da za obdobje po prenehanju veljavnosti pogodbe dokaže tako temelj (neupravičeno uporabo avtorskih del), kot tudi višino svojega zahtevka (okoriščenje in prikrajšanje).

Sodišču ni treba izvajati dokazov, ki so nepotrebni, ker je dejstvo že dokazano, nerelevantni, ker dejstvo, ki naj bi ga dokazovali ni pravno odločilno, ali pa gre za dokaz, ki je popolnoma neprimeren za ugotovitev določenega dejstva. Vendar pa mora biti v vsakem primeru odločitev sodišča o zavrnitvi dokazov sprejeta in obrazložena.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

: (1.) Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo pod točko 1 izreka odločilo, da sklep o izvršbi, ki ga je izdalo Okrajno sodišče v Kranju, pod opr. št. I 99/02018 z dne 8.7.1999 v 1. in 3. točki ostane v veljavi. Pod točko 2 je toženi stranki naložilo, da plača tožeči stranki stroške postopka v višini 237.998,00 SIT (sedaj 993,15 EUR) v petnajstih dneh, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodne odločbe dalje do plačila.

(2.) Proti takšni sodbi vlaga pritožbo tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno sojenje. V bistvenem navaja, da je v teku postopka dokazala, da je diskoteko G. zaprla konec leta 1996. Tožena stranka je zaslišana izpovedala, da je tožečo stranko o tem obvestila. Ponovno poudarja, da je terjatev, ki je nastala med leti 1996 in 1999, brez pravnega temelja. Zaključek sodišča, da je tožena stranka tudi po poteku pogodbe, to je po 31.12.1997, oziroma po zaprtju diskoteke konec leta 1996, dolžna plačevati tožeči stranki nespremenjeno višino mesečnega avtorskega honorarja, je napačen. Sodišče se je pri tem nepravilno oprlo na pogodbo, po kateri je bila tožena stranka dolžna v petnajstih dneh sporočiti vsako spremembo glede uporabe avtorskih del. Sodišče za obdobje po poteku časa, za katerega je bila sklenjena pogodba, ni navedlo materialno pravne podlage za obveznost tožene stranke. Sodba ima zato pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti in je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 339. člena ZPP. Sodišče se tudi ni ukvarjalo z dejanskim stanjem glede utemeljenosti višine terjatve, navedlo je zgolj to, da so bili honorarji odmerjeni v skladu s pravilnikom.

(3.) Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

(4.) Pritožba je utemeljena.

(5.) Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je bil postopek v tej pravdni zadevi na prvi stopnji zaključen 12.1.2006, torej pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP-D), zato se tudi v pritožbenem postopku, glede na 130. člen ZPP-D, uporabljajo določbe Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v nenovelirani obliki. Ob sklicevanju na posamezne določbe ZPP gre torej za določila ZPP z novelama ZPP-A (Ur. list RS, št. 96/2002), ZPP-B ( Ur. list RS, št. 2/2004) in ZPP-C (Ur. list RS, št. 52/2007).

(6.) Odločitev sodišča prve stopnje je pritožbeno sodišče preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, po uradni dolžnosti, pa je pazilo tudi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. 8., 11., 12. in 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava (2. odst. 350. člena ZPP).

(7.) Pritožba neutemeljeno navaja, da za terjatev tožeče stranke ni pravne podlage. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da predstavljata podlago za uveljavljano terjatev pogodba (in sicer za obdobje od 1.6.1995 do 31.12.1997), od 1.1.1998 dalje pa zakon in sicer v obravnavanem času veljavni Zakon o avtorskih in sorodnih pravicah (Ur. l. RS, št. 21/95 - v nadaljevanju ZASP), predvsem določila 21. in 1. odst. 81. člena ter določbe o neupravičeni pridobitvi, zlasti 219. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Pravno podlago za odločanje je sodišče prve stopnje v večjem delu na strani 4 sodbe tudi navedlo. Podlaga za izdane račune, ki zajemajo obdobje od vključno septembra 1995 do vključno decembra 1997 (računi, ki so v prilogah označeni od A2 do vključno A10), je torej pogodba z dne 29.3.1996. Toženec se je z njo zavezal plačati tožnici avtorski honorar za stalno uporabo glasbenih del. Zato so za račune, ki so bili izdani za obdobje veljavnosti pogodbe, neupoštevni vsi ugovori tožene stranke, ki se nanašajo na pravilnost točkovanja po Pravilniku o javnem izvajanju in predstavljanju glasbenih del javnosti s tarifo (Ur. list RS, št. 65/93), saj je bila višina avtorskega honorarja pogodbeno dogovorjena in je tožena stranka na takšno višino pristala. Prav tako ne more uspeti s trditvami, da prijavnic ni izpolnila sama, da je bilo zlorabljeno njeno zaupanje, da je pogodbo podpisala v bistveni zmoti, saj sodišče takšnih ugovorov, ki kažejo na napake volje, brez postavitve posebnega zahtevka, ne more upoštevati. O izpodbojnosti (oziroma razveljavitvi pogodbe) tudi ni mogoče odločiti kot o predhodnem vprašanju. O tem je sodna praksa povsem enotna. Drugače pa velja seveda za obdobje po prenehanju veljavnosti pogodbe. Tožeča stranka ima za svojo terjatev sicer podlago v že citiranih določbah ZASP in ZOR, vendar pa je dolžna dokazati, da je do neupravičene uporabe prišlo in v kakšnem obsegu ter seveda tudi elemente, ki omogočajo sodišču odločiti o višini nadomestila v smislu okoriščenja oziroma prikrajšanja.

(8.) Pritožba je ravno v zvezi z višino avtorskega honorarja smiselno opozorila, da je sodba sodišča prve stopnje obremenjena s kršitvijo določb postopka po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP, na kar pritožbeno sodišče tudi sicer pazi po uradni dolžnosti, ob uradnem preizkusu pa je bila ugotovljena tudi kršitev po 8. točki istega določila.

(9.) V tem pravdnem postopku je tožeča stranka vtoževala plačilo računov iz naslova avtorskega honorarja za uporabo avtorskih del, pri čemer je obračun zajel obdobje od vključno septembra 1995 do vključno maja 1999 (in ne obdobje od 2.8.1996 do 7.6.1999 kot zmotno ugotavlja sodišče - primerjaj račune od A2 do A23). Tožena stranka je v postopku na prvi stopnji med drugim ugovarjala višini računov za celotno obdobje, torej tako za obdobje, ko je veljala pogodba o uporabi glasbenih neodrskih del v hotelih in gostinskih obratih, kot tudi za obdobje po tem. Ne glede na to, da je za del spornega obdobja bil avtorski honorar med pravdnima strankama dogovorjen, bi bilo sodišče, glede na trditve tožene stranke v teku postopka, dolžno svoj zaključek, da je tožeča stranka upravičena do celotnega zneska po računih, ki so bili za to obdobje izstavljeni, ustrezno obrazložiti v smislu določil takrat veljavne pogodbe, torej odgovoriti na to, ali je tožeča stranka pri izdaji računov upoštevala s pogodbo dogovorjeno višino nadomestila. Tega sodišče ni storilo. Sodba v zvezi s tem ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, kar pomeni takšno pomanjkljivost, zaradi katere sodbe v tem delu ni možno preizkusiti.

(10.) Enako velja tudi za obdobje po 31.12.1997, za katerega je sodišče v razlogih navedlo zgolj to, da je bil avtorski honorar pravilno obračunan v skladu s tarifno prilogo Pravilnika (tar. št. 10). Glede na ugovor tožene stranke, ki je poleg trditve, da diskoteka od konca leta 1996 ni obratovala in do česar se je sodišče sicer opredelilo, postavila tudi trditev, da je lokal obratoval le do 24. ure, da je imel kapaciteto 40 obiskovalcev in da se je v gostišču predvajala zgolj ambientalna glasba preko radia, takšna obrazložitev ne omogoča pritožbenega preizkusa glede višine dosojenega zneska v smislu pravilne uporabe materialnega prava.

(11.) Tožena stranka se v pritožbi povsem brez podlage v podatkih spisa sklicuje na svoje zaslišanje, saj dokaz z zaslišanjem strank sploh ni bil izveden. Je pa v zvezi s tem potrebno ugotoviti, da je tožena stranka tak dokazni predlog dala in je s tem med drugim dokazovala tudi svojo trditev, da diskoteka od leta 1996 ni obratovala in da je bila o tem obveščena tudi tožeča stranka (glej pripravljalno vlogo z dne 24.8.1999 in 13.9.2005). Sodišče prve stopnje ne tega, ne ostalih dokazov, ki jih po predlogu tožene stranke ni izvedlo, ni zavrnilo, niti ni kasneje v obrazložitvi sodbe navedlo razlogov, zakaj niso bili izvedeni. Po 2. odst. 287. člena ZPP sodišče sicer lahko zavrne predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločbo, vendar mora pri tem ravnati tako, da ne poseže v strankino pravico do izjave. Sodišču tako ni treba izvajati dokazov, ki so nepotrebni, ker je dejstvo že dokazano, nerelevantni, ker dejstvo, ki naj bi ga dokazovali ni pravno odločilno, ali pa gre za dokaz, ki je popolnoma neprimeren za ugotovitev določenega dejstva. Vendar pa mora biti v vsakem primeru odločitev sodišča o zavrnitvi dokazov sprejeta in obrazložena. V konkretni zadevi sodišče prve stopnje tega, zakaj ni zaslišalo strank, ob tem, da v sodbi nato ugotavlja, da toženec ni uspel dokazati, da je o zaprtju diskoteke tožečo stranko resnično obvestil, ne obrazloži. Po prepričanju pritožbenega sodišča pa bi bila prav izvedba tega dokaza, pa tudi dokaza z zaslišanjem priče J. F. v zvezi z delom zahtevka, ki se nanaša na obdobje po prenehanju veljavnosti sklenjene pogodbe, za razsojo v tej zadevi pomembna. Ker sodišče prve stopnje predlaganih dokazov ni izvedlo, razloga za to pa tudi ni obrazložilo, tožena stranka z vsebinskimi razlogi zavrnitve dokaznega predloga ni bila seznanjena, s tem pa ji je bila odvzeta tudi pravica do učinkovitega pravnega sredstva ter kršeno načelo kontradiktornosti, kar pomeni absolutno bistveno kršitev določb postopka po 8. točki 2. odst. 339. člena ZPP, na kar je pritožbeno sodišče dolžno glede na uporabljeni nenovelirani 2. odst. 350. člena ZPP paziti v tej zadevi po uradni dolžnosti. Obe navedeni kršitvi sta glede na 1. odst. 354. člena ZPP narekovali razveljavitev sodbe.

(12.) V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje obe navedeni kršitvi odpravi v že nakazanih smereh. Pri ponovnem odločanju (po ustrezno dopolnjenem dokaznem postopku ali pa ob ustrezni zavrnitvi dokaznih predlogov in obrazložitvi takšne odločitve) naj tudi upošteva: da sporno obdobje, za katero so bili izdani računi, ni obdobje od 2.8.1996 do 7.6.1999, ampak obdobje od vključno septembra 1995 do vključno maja 1999; da sta se pravdni stranki s pogodbo sicer dogovorili za avtorsko nadomestilo v višini 1.800 točk, s tem, da je bilo nadomestilo v tej višini obračunano šele od januarja 1996 dalje, za obdobje od septembra 1995 do vključno decembra 1995, pa v višini 700 točk, in sicer za picerijo 100 točk in za diskoteko 600 točk, kar je skladno s prijavnicami, ki jih je tožeča stranka vložila v spis. Prijavnici 2 in 4 sta namreč veljali v obdobju od 1.9.1995 do 1.6.1996, prijavnici 1 in 3, pa v obdobju od 1.1.1996 do 31. 12. 1997; da je na tožeči stranki dokazno breme, da za obdobje po prenehanju veljavnosti pogodbe dokaže tako temelj (neupravičeno uporabo avtorskih del), kot tudi višino svojega zahtevka (okoriščenje in prikrajšanje) in da je Pravilnik o javnem izvajanju in predstavljanju glasbenih del s tarifo veljal v času od 11.12.1993 do 24.4.1998 in da tožeča stranka torej avtorskega honorarja za obdobje od aprila 1998 do vključno maja 1999 ni mogla obračunavati upoštevajoč ta pravilnik, ampak kvečjemu Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del s tarifo (Ur. list RS, št. 29/98, ki je stopil v veljavo 25.4.1998).

(13.) Glede na to, da je pritožbeno sodišče razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, je odločitev o stroških postopka v zvezi s pritožbo pridržalo za končno odločbo (3. odst. 165. člena ZPP).