Jedro

Četudi je po odločbi prodajalca z dne 12.5.1976 toženec imel stanovanjsko pravico tudi na podstrešju, pa to dejstvo ni pravno odločilno, saj iz prodajne pogodbe z dne 9.9.1993 jasno izhaja, da podstrešja ni odkupil. Ker toženec ni dokazal, da je pridobil lastninsko pravico na podstrešju na enega od v zakonu predpisanih načinov (20. čl. ZTLR), in ker način uporabe podstrešja do odkupa stanovanja ni pomemben, je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 42. in 43. čl. ZTLR in ob upoštevanju določbe 3. odst. 12. čl. SZ moralo tožbenemu zahtevku tožnice ugoditi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožena stranka mora tožeči povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 24.300,00 SIT v 15. dneh, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da mora odstraniti vrata v pritličju, na prvi stopnici, ki vodijo v I. nadstropje stanovanjske hiše T...jeva X, K... in vrata na vrhu stopnišča, ki vodijo na podstrešje iste hiše in tožeči stranki omogočiti nemoten dostop in uporabo podstrešja kot skupnih prostorov te hiše ter ji povrniti pravdne stroške v znesku 47.560,00 SIT. Proti sodbi se je tožena stranka pravočasno pritožila. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločitev oziroma spremembo sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka. V obrazložitvi pritožbe navaja, da je bilo tožencu z odločbo z dne 12.5.1976 dodeljeno tudi podstrešje. Vse do leta 1993 med strankama v hiši ni bilo spora o tem, čigavo je podstrešje. Leta 1993 je toženec postal lastnik stanovanja v obsegu, kot ga je uporabljal pred nakupom in kot je navedeno v odločbi prodajalca z dne 12.5.1976, na katero se prodajna pogodba sklicuje. Prodajna pogodba ne navaja podstrešja, ker je le-to obseženo v odločbi, na katero se prodajna pogodba sklicuje. Zapisnik o točkovanju stanovanja nima rubrike "podstrešje". Izrek tožbe in sodbe ne ustrezata dejanskemu stanju, ker vrata na vrhu stopnišča ne vodijo na podstrešje hiše, ampak v stanovanje toženca. Tožnica od toženca ni nikdar zahtevala, da pride na podstrešje počistit dimnik in glavno varovalko. Njene trditve so pavšalne brez datumov, zato jih ni bilo mogoče upoštevati. Tožnica ni bila vznemirjena s strani toženca, ker tudi ni solastnica podstrešja. Uporaba določb 42. in 43. čl. ZTLR ne pride v poštev. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Meni, da je sodišče prve st opnje dejansko stanje v celoti in pravilno raziskalo, na tej osnovi pa tudi vzpostavilo pravilne dokazne in zakonite pravne zaključke. Pritožba ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je dejstva, odločilna za pravilno in zakonito odločitev o zahtevku tožeče stranke ugotovilo popolno in pravilno. Na tako ugotovljeno dejansko stanje je pravilno uporabilo materialno pravo. Vsa svoja stališča, tako o dejanskih kot o materialnopravnih vprašanjih je v razlogih sodbe obširno, jasno in zelo natančno obrazložilo. Pritožbeno sodišče zato s sodbo sodišča prve stopnje v celoti soglaša. Glede na pritožbena izvajanja pa k njeni obrazložitvi samo še dodaja: Določbi 42. in 43. čl. Zakona o temeljih lastninskopravnih razmerij (ZTLR) sta bili uporabljeni pravilno. Izvedeni dokazi so tudi po prepričanju pritožbenega sodišča, prvostopenjskemu sodišču nudili zanesljivo podlago za ugotovitev, da toženec ni izključni lastnik podstrešja, pač pa sta s tožnico solastnika le-tega, kot to določa 3. odst. 12. čl. Stanovanjskega zakona (SZ). Predmet prodajne pogodbe z dne 9.9.1993 so bili samo prostori, ki so v pogodbi našteti v 1. alinei 1. točke. Pritožbena trditev, da so bili tožencu prodani vsi prostori, ki jih je pridobil v uporabo z odločbo z dne 12.5.1976 je brez dokazne opore. Ta odločba prodajalca, je v četrti alinei 1. tč. prodajne pogodbe, omenjena le v utemeljitev obstoja stanovanjske pravice, ki je, s 117. čl. SZ, določena kot pogoj za prodajo stanovanja. Četudi je, po odločbi prodajalca z dne 12.5.1976, toženec imel stanovanjsko pravico tudi na podstrešju pa to dejstvo ni pravno odločilno, saj iz prodajne pogodbe z dne 9.9.1993 jasno izhaja, da podstrešja ni odkupil. Ker toženec ni dokazal, da je pridobil lastninsko pravico na podstrešju, na enega od v zakonu predpisanih načinov (20. čl. ZTLR), in ker način uporabe podstrešja do odkupa stanovanja ni pomemben, je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 42. in 43. čl. ZTLR, in ob upoštevanju določbe 3. odst. 12. čl. SZ moralo tožbenemu zahtevku tožnice ugoditi. Pravdni stranki sta na glavni obravnavi dne 8.6.1999 (list.št. 37 spisa) pozicijo obeh vrat ugotovili kot nesporno dejstvo. Tožnica ima, kot solastnica podstrešja, pravico uporabljati podstrešje brez sodelovanja toženca. Sodišču prve stopnje zato ni bilo potrebno ugotavljati ali in kdaj je tožnica izrazila zahtevo, da pride na podstrešje. Pritožbeno sodišče po navedenem ugotavlja, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso izpolnjeni. Ker tudi ni bila storjena nobena od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 354. čl. ZPP je pritožbo tožene stranke na podlagi določbe 368. čl. ZPP zavrnilo, ker ni utemeljena in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Tožeča stranka se je odzvala pozivu sodišča in na pritožbo nasprotne stranke vložila odgovor. S tem so ji nastali stroški nagrade odvetniku, ki je bila odmerjena po Odvetniški tarifi in strošek sodne takse, ki je bila odmerjena po Zakonu o sodnih taksah. Te stroške bo morala tožena stranka tožneči povrniti. Svoje pritožbene stroške pa bo morala nositi sama, ker s pritožbo ni uspela (1. odst. 154. čl. ZPP). Odločitev o tem je obsežena v odločbi o zavrnitvi pritožbe.