Jedro

Tako kot mora organ oceniti, zakaj na podlagi navzven zaznavnih okoliščin sklepa, da je predlagatelj obnove vedel za izdajo gradbenega dovoljenja, mora ob oceni, da kljub navzven zaznavnim okoliščinam, iz katerih izhaja gradnja (v obravnavanem primeru je to postavitev gradbiščne table, postavitev gradbene ograje, obseg gradnje), ni vedel za izdajo dovoljenja, oceniti, zakaj tako meni.

Izrek

Tožbi se ugodi, odpravijo se 1. in 2. točka izreka odločbe Ministrstva za okolje in prostor št. 35108-45/2008-14-MP z dne 20. 8. 2010 ter 2. točka izreka sklepa Upravne enote Ljubljana, Izpostave Center, št. 351-1872/2008-45 z dne 5. 5. 2010 in se zadeva vrne v delu, ki se nanaša na odpravljeno 2. točko izreka sklepa Upravne enote Ljubljana, Izpostave Center št. 351-1872/2008-45 z dne 5. 5. 2010 upravnemu organu prve stopnje, v delu, ki se nanaša na 1. in 2. točko izreka odločbe Ministrstva za okolje in prostor št. 35108-45/2008-14-MP z dne 20. 8. 2010 pa upravnemu organu druge stopnje, v ponovni postopek.

Toženka je tožnici dolžna povrniti 350 EUR stroškov tega postopka v 15 dneh, od poteka tega roka dalje, do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijanim sklepom zavrgla predlog gospodarske družbe A. d.o.o., za obnovo postopka, končanega z gradbenim dovoljenjem Upravne enote Ljubljana, Izpostave Center, št. 351-1239/2007-7 z dne 20. 6. 2007 (1. točka izreka), predlogu gospodarskih družb B. d.o.o., C. d.o.o., D., d.o.o., E. d.o.o., F. d.o.o., G. d.d. in H.H. za obnovo postopka, končanega z gradbenim dovoljenjem Upravne enote Ljubljana, Izpostave Center št. 351-1239/2007-7 z dne 20. 6. 2007 pa ugodila v takem obsegu, da se postopka kot stranke udeležujejo tudi navedeni predlagatelji obnove postopke.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da je bila ta izdana v ponovljenem postopku, potem, ko je bil predlog navedenih predlagateljev obnove v prvem postopku zavržen, ker ni bil vložen pravočasno, in je v zvezi s tem sodišče odločalo v upravnem sporu pod opr. št. I U 819/2009 ter v izdani sodbi zavzelo stališče, da mora upravni organ v ponovnem postopku najprej preveriti njegovo dovoljenost (prvi odstavek 267. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, Uradni list RS, št. 80/99 in naslednji, v nadaljevanju ZUP), med drugim, ali so podane okoliščine, v katerih bi predlagatelji obnove postopka lahko vstopili vanj že pod pogoji iz drugega odstavka 229. člena ZUP. Če presodi, da takih okoliščin ni in je predlog dovoljen, pa preveri še njegovo pravočasnost. Če ne bo sprejel trditve tožnikov o času, ko so se seznanili, da je bilo gradbeno dovoljenje izdano in bo na ta čas sklepal na podlagi navzven zaznavnih okoliščin gradnje, pa mora ugotoviti ne le, ali je posamezni od predlagateljev to dejstvo zaznal, ampak tudi navesti razloge, zakaj seznanjenost s posamezno od ugotovljenih okoliščin pomeni tudi seznanjenost predlagatelja, da je bilo gradbeno dovoljenje izdano. Pri tem ni nujno, da bo dokazna ocena za posamezne predlagatelje, ki so sicer vsi lastniki istega objekta, enaka, saj se ta lahko razlikuje glede na njihove osebne okoliščine.

V ponovnem postopku je upravni organ prve stopnje ugotovil, da je predlog za obnovo postopka dovoljen, saj okoliščin, iz katerih bi lahko sklepal, da bi predlagatelji obnove lahko vstopili v postopek že pod pogoji iz drugega odstavka 229. člena ZUP. Gradbeno dovoljenje Upravne enote Ljubljana, Izpostave Center št. 351-1239/2007-7 z dne 20. 6. 2007 je bilo namreč obema strankama v postopku, tožnici kot investitorki in gospodarski družbi I. d.o.o., vročeno dne 21. 6. 2007 ter je istega dne tudi postalo pravnomočno, ker sta se obe stranki v skladu z drugim odstavkom 70. člena Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 110/02 in naslednji, v nadaljevanju ZGO-1), odpovedali pravici do pritožbe. Ker lahko v skladu z drugim odstavkom 229. člena ZUP oseba, ki bi morala biti udeležena kot stranski udeleženec, pa ji ni bila vročena odločba, v roku, ki ga ima stranka za vložitev pritožbe, zahteva vročitev odločbe in nato vloži pritožbo v enakem roku, kot je določen za stranko, če iz vseh okoliščin izhaja, da za izdajo odločbe ta oseba ni vedela oziroma iz okoliščin ni mogla sklepati, da je bila odločba izdana, ni mogoče sklepati, da so predlagatelji obnove ravnali v nasprotju z navedenim členom. Zato je bil predlog za obnovo predmetnega postopka dovoljen. Vse okoliščine, iz katerih bi predlagatelji postopka lahko vedeli za izdano gradbeno dovoljenje, segajo v čas po pravnomočnosti gradbenega dovoljenja. Glede gospodarske družbe A. d.o.o., je toženka ugotovila, da je vedela za izdano dovoljenje že pred 3. 6. 2008, kar izhaja iz pooblastila za zastopanje, ki ga je navedena gospodarska družba dala svoji pooblaščenki dne 22. 5. 2008. Iz njega je namreč razvidno, da je bilo pooblastilo za zastopanje dano za obnovo postopka, pri tem pa je navedena tudi številka gradbenega dovoljenja. Toženka ne verjame pooblaščenki predlagateljev obnove postopka, ki je v zvezi s tem navedla, da so bila pooblastila v natipkanem delu že predizpolnjena in da je bila številka gradbenega dovoljenja vpisana naknadno, kar tudi podrobneje obrazloži. Ker navedena družba ni z gotovostjo izkazala, da je bil predmetni predlog za obnovo postopka vložen v zakonskem roku enega meseca od dneva, ko je zanj izvedela, je upravni organ glede nje odločil, kot izhaja iz prve točke izreka sklepa. Glede ostalih predlagateljev pa je organ ugotovil, da iz vseh podatkov, ki jih je toženka zbrala v ponovnem postopku izhaja, da navedeni predlagatelji obnove postopka niso vedeli za izdano gradbeno dovoljenje pred 3. 6. 2008 tudi če so na podlagi navzven zaznavnih okoliščin gradnje (postavitev gradbiščne table, postavitev gradbene ograje, obseg gradnje) vedeli za samo gradnjo. Zato je odločilo, da se postopek, končan z gradbenim dovoljenjem Upravne enote Ljubljana, Izpostave Center št. 351-1239/2007-7 z dne 20. 6. 2007, ki je bilo izdano tožnici, obnovi v taki meri, da se postopka kot stranke lahko udeležujejo tudi navedeni predlagatelji obnove postopka.

Upravni organ druge stopnje je s svojo odločbo odpravil prvo točko izreka sklepa tožene stranke, predlogu družbe A. d.o.o., za obnovo postopka, končanega z gradbenim dovoljenjem Upravne enote Ljubljana, Izpostave Center št. 351-1239/2007-7 z dne 20. 6. 2007 ugodil v obsegu, da se kot stranka v postopku udeleži tudi navedeni predlagatelj obnove postopka (2. točka izreka) ter zavrnil pritožbo tožnice zoper drugo točko sklepa upravnega organa prve stopnje (3. točka izreka). Iz obrazložitve izhaja, da zapis številke gradbenega dovoljenja na pooblastilu, ki ga je dala družba A. d.o.o svoji pooblaščenki, ki je sicer datirano z dnem 22. 5. 2008, sam po sebi ne izkazuje, da je tega dne navedena družba tudi že vedela za izdano dovoljenje, saj druge okoliščine pričajo drugače. Upoštevati je treba, da na omenjenem območju izvedba del iz gradbenega dovoljenja, ki je predmet obravnave, ni edini projekt, s katerim so se ukvarjali predlagatelji obnove postopka kot etažni lastniki objekta na naslovu ... pač so se predvsem ukvarjali z izgradnjo sosednje stolpnice. Tudi iz tega razloga je kasnejši zapis konkretne zadeve na predhodno danem pooblastilu možen.

Ker druge okoliščine, ki bi izkazovale, da so predlagatelji že pred 4. 6. 2008 vedeli za izdano gradbeno dovoljenje, niso izkazane, pritrjuje upravnemu organu prve stopnje, da so formalni pogoji predloga za obnovo postopka iz 267. člena ZUP izkazani. Listine, ki bi izkazovala drugače, v spisni dokumentaciji ni.

Tožnica v tožbi med drugim navaja, da je pravočasnost predloga za obnovo treba izkazati z gotovostjo, kar pomeni, da mora biti organ na podlagi vseh okoliščin primera prepričan, da je predlog vložen znotraj subjektivnega roka. V okviru preizkusa pravočasnosti predloga mora upravni organ prve stopnje ugotavljati tudi pravilno dejansko stanje. To po oceni tožnika v obravnavanem primeru ni bilo pravilno ugotovljeno. S tem, ko je upravni organ prve stopnje v ponovljenem postopku spremenil svoje videnje okoliščin, iz katerih sklepa, da so predlagatelji obnove postopka lahko vedeli za izdano gradbeno dovoljenje in se postavil na stališče, da ni nikakršnih dokazov, razen za družbo A. d.o.o., da le ti niso vedeli za izdano gradbeno dovoljenje pred datumom 3. 6. 2008, tudi če so na podlagi navzven zaznavnih okoliščin gradnje vedeli za samo gradnjo, je prezrl predložene dokaze s strani tožnice, to je zapisnike z dne 26. 6. 2007, 13. 9. 2007 in 25. 10. 2007, kakor tudi izpoved priče J.J. in K. d.d., kot predstavnika upravnika zgradbe ... Z upoštevanjem teh dokazov, o katerih se upravni organ prve stopnje v svoji obrazložitvi ni izrekel, bi bilo mogoče zaključiti, da ne drži ugotovitev, da ni nikakršnih dokazov, da bi ostali predlagatelji vedeli za izdano dovoljenje že pred 3. 6. 2008. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi moral upravni organ prve stopnje ugotoviti, da so predlagatelji obnove postopka, upoštevajoč vse okoliščine konkretnega primera, to je navzven zaznavne okoliščine gradnje, dejstva, da so bili solastniki stavbe ... s strani upravnika sproti obveščeni o nameravanem posegu in o pričetku del ter tudi glede na dejstvo, da med posameznimi solastniki stavbe na ... ni bilo tako imenovane časovne usklajenosti njihovih ravnanj, upoštevajoč različna pooblastila predlagateljev obnove postopka in ne glede na dejstvo, da okoliščine segajo v čas po pravnomočnosti gradbenega dovoljenja, ravnali v nasprotju z drugim odstavkom 229. člena ZUP, zato je njihov predlog za obnovo postopka nedovoljen. Prvostopni organ je zato napačno uporabil materialno pravo, saj bi moral dovoljenost in pravočasnost predloga za obnovo postopka presojati na podlagi drugega odstavka 229. člena ZUP in ne na podlagi devete točke 260. člena ZUP. Zaključek upravnega organa prve stopnje, da so podane procesne predpostavke za dovolitev obnove po prvem odstavku 267. člena ZUP, je po oceni tožnice napačen, saj prvostopni organ teh okoliščin ni ugotovil z zadostno stopnjo verjetnosti. Po mnenju tožnice sta tako upravni organ prve stopnje kot upravni organ druge stopnje zagrešila bistvene kršitve pravil postopka, ki se kažejo v dejstvu, da se kljub izvedenim dokaznim predlogom (listinam, ki jih je tožnica predložila v spis in zaslišanjem določenih prič) ne upravni organ prve stopnje, ne upravni organ druge stopnje do teh dokazov v obrazložitvi svojih odločb nista določno opredelila oziroma sta jih prezrla. Takšna kršitev je nedvomno vplivala na pravilnost oziroma zakonitost sprejetih odločitev, saj bi v primeru njihovega upoštevanja le ta bila lahko povsem drugačna. Nepravilno in nepopolno pa je bilo ugotovljeno tudi dejansko stanje. Direktorica gospodarske družbe A. d.o.o. v svojem pričanju pred upravnim organom prve stopnje s svojo negotovostjo ni uspela prepričati organa, da s temi pooblastili ni bilo vse v redu, zato je upravni organ prve stopnje odločil tako, kot je. Poleg tega tudi ni res, da v spisu ni listine, ki bi izkazovala, da so predlagatelji vedeli za izdano gradbeno dovoljenje že pred 4. 6. 2008. Tožnica je predlagala trdne dokaze, vendar le ti niso bili upoštevani oziroma se tako upravni organ prve kot tudi upravni organ druge stopnje do njih nista določno opredelila. Najmanj, kar manjka za dodatno podkrepitev trdnosti dokazov tožnice je to, da je le ta predlagala upravnemu organu prve stopnje tudi zaslišanje drugih solastnikov poslovne stavbe na ..., česar pa upravni organ prve stopnje ni storil. Prav tako se ne opredelita določno glede dokazov, ki jih je tožnik predložil s strani upravnika K. d.d. in glede izvedenega dokaza z zaslišanjem J.J., saj iz zapisnika z dne 13. 9. 2010 nedvoumno izhaja, da sta predstavnika investitorjev ... lastnikom predstavila projekt izgradnje sosednje stolpnice ter dela v zvezi s prestavitvijo kolektorja, ki so trenutno v teku. Torej ni mogoče zaključevati, da ni nikakršnih dokazov, da bi ostali predlagatelji obnove ne vedeli za gradnjo in izdano gradbeno dovoljenje. Upravni organ prve stopnje kljub številnim izvedenim dokazom ni pravilno ugotovil dejstva seznanjenosti vseh predlagateljev obnove postopka še pred datumom 3. 6. 2008, svojo odločitev pa je oprl na verjetnost izkazanih dejstev. E. d.o.o. je za izdano gradbeno dovoljenje vedel, saj je investitorja celo prosil za soglasje za poseg pri gradnji njihovega kabelskega omrežja, kar izhaja iz zapisnika z obravnave z dne 11. 9. 2008, F. d.o.o. pa so strokovnjaki s področja gradbeništva in arhitekture in so tako kot prvi poklicani, da so seznanjeni s pravnimi podlagami za izvedbo posega v prostor, sploh večjih obsegov, kot je bila prestavitev kolektorja ob stavbi na ... Zato je evidentno, da se predlagatelji najkasneje 13. 9. 2007 vedeli za začetek del, ki so jih intenzivno spremljali. Dejansko stanje je bilo zato nepopolno ugotovljeno. Predlaga, da naslovni organ akta v izpodbijanem delu odpravi.

Toženka vztraja pri izpodbijani odločbi in predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne, dodatnih razlogov pa ne navaja.

Prizadete stranke A. d.o.o., B. d.o.o., C. d.o.o., D. d.o.o., F. d.o.o., G. d.d. in H.H. v odgovoru na tožbo navajajo, da je po njihovem mnenju dejansko stanje pravilno in realno ocenjeno, zaradi česar je izpodbijana odločba pravilna. Navedbe strank izhajajo iz listinskih dokazov in izpovedb, kar vse dokazuje datum, ko so izvedeli in okoliščine ter način, na katerega so izvedeli, da je bila odločba izdana. Posredno je torej dokazano, da pred navedenim datumom z gradnjo oziroma odločbo niso bili seznanjeni, niti niso vedeli za izdano gradbeno dovoljenje. Stranke so dokazale, da so za odločbo zvedele z dnem, ko so se seznanile z vsebino dopisa, pri čemer so datumi seznanitve različni, predlog za obnovo pa je bil vložen v roku, ki je veljal za družbo C. d.o.o., ki je prva izvedela za odločbo. Predlagajo, da sodišče tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožnici pa v plačilo naloži tudi njihove stroške, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje, do plačila.

Prizadeta stranka E. d.o.o., v odgovoru na tožbo med drugim navaja, da se ne strinja s tožnikovo razlago člena 265. člena ZUP, da mora stranka v predlogu za obnovo postopka z gotovostjo izkazati okoliščine, na katere opira predlog in okoliščine, da je bil predlog podan v zakonskem roku. Po njenem mnenju tožnica navaja, da so se stranski udeleženci že pred 4. 6. 2008 seznanili z dejstvom, da je bil izdano gradbeno dovoljenje, ob tem pa za takšno zatrjevanje ne ponudi nobenih dokazov, niti ne postavi nasprotne trditve, kdaj so se po njenem mnenju stranski udeleženci dejansko seznanili z dejstvom, da je bila izdana odločba. Vse prizadete stranke v postopku so točno in skladno izpovedale, kdaj so se seznanile z dejstvom, da je bilo gradbeno dovoljenje izdano. Prizadeta stranke je prepričana, da je s stopnjo gotovosti dokazala, da se z dejstvom, da je bilo izdano gradbeno dovoljenje, ni seznanila pred 9. 6. 2008. Ker roka za pritožbo ni bilo, prizadete stranke niso mogle ravnati skladno z 2. odstavkom 229. člena ZUP. Predlaga, da sodišče zavrne tožbeni zahtevek tožnice in ji naloži plačilo stroškov postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila.

K 1. točki izreka: Sodišče uvodoma ugotavlja, da je pravilna ugotovitev toženke, da v obravnavanem primeru, ko je predmetno gradbeno dovoljenje z dne 20. 6. 2007 postalo pravnomočno isti dan, kot je bilo vročeno obema strankama v postopku (tožnici in gospodarski družbi I. d.o.o.), predlagatelji obnove niso imeli možnosti postopati po 2. odstavku 229. člena ZUP in zahtevati vročitve odločbe v roku, ki sta ga imeli stranki za vročitev odločbe, torej pred pravnomočnostjo izdanega gradbenega dovoljenja. Povedano drugače, s tem, ko sta se stranki z dnevom prejema izpodbijane odločbe odpovedali pravici do pritožbe zoper njo, sta onemogočili predlagateljem obnove kot stranskim udeležencem vstop v postopek v pritožbeni fazi po pogojih iz drugega odstavka 229. člena ZUP.

Zato je toženka ravnala pravilno, ko je predmetni predlog za obnovo postopka štela za dovoljen. Tožbeni ugovor, da bi bilo treba dovoljenost in pravočasnost predloga za obnovo postopka presojati na podlagi drugega odstavka 229. člena ZUP, zato ni utemeljen.

Že iz sodbe naslovnega sodišča, opr. št. I U 602/2009 z dne 18. 6. 2009 izhaja stališče, da se zahteva, da morajo biti okoliščine izkazane na stopnji verjetnosti nanaša le na tiste okoliščine iz 265. člena ZUP, na katere se predlog opira, ne pa tudi na tiste, ki se nanašajo na pravočasnost vloženega predloga za obnovo postopka. To potrjuje tudi določba 1. odstavka 267. člena ZUP, ki pristojnemu organu nalaga, da po prejemu predloga preizkusi (med drugim), ali je predlog pravočasen in ali je okoliščina, na katero se predlog opira, verjetno izkazan. Pravočasnost vložene vloge je zato treba izkazati z gotovostjo, kar pomeni, da mora biti organ na podlagi vseh okoliščin primera prepričan, da je bil predlog vložen znotraj subjektivnega roka.

Iz sodbe naslovnega sodišča, izdane v tej zadevi, opr. št. I U 819/2009 z dne 12. 11. 2009, izhaja stališče, da je začetek štetja subjektivnega roka vezan na čas, ko se je stranka seznanila (je izvedela) z dejstvom, da obstaja odločba (v tem primeru gradbeno dovoljenje), v zvezi s katero se predlaga obnova postopka. Na podlagi katerih okoliščin se stranka seznani s tem dejstvom (npr. ko jo seznani investitor, ko vidi gradbiščno tablo z navedbo gradbenega dovoljenja, ko ji to na podlagi poizvedb sporoči upravni organ ipd.), je dejansko vprašanje in kot tako del ugotavljanja relevantnega dejanskega stanja v upravnem postopku. Omenjena določba pa po mnenju sodišča niti tako, kot je zapisana, niti v povezavi z ostalimi določbami ZUP, ki se nanašajo na obnovo postopka, ne dopušča začetka štetja roka od trenutka, ko so se pojavile okoliščine, na podlagi katerih bi stranka mogla sklepati (lahko sklepala), da je bilo gradbeno dovoljenje izdano.

Res je, da je že uveljavljeno stališče, da navzven zaznavne okoliščine, iz katerih izhaja, da poteka gradnja, ne zadostujejo za ugotovitev, da je predlagatelj obnove vedel za izdajo gradbenega dovoljenja, pač pa je potrebna še dokazna ocena, zakaj je na podlagi tako ugotovljenih dejstev mogoče sklepati tudi o tem, da je predlagatelj obnove vedel za izdajo gradbenega dovoljenja. Navedeno pa ne pomeni, da so te okoliščine pravno nepomembne, kot napačno zaključuje toženka v izpodbijani odločbi. Tako, kot mora organ oceniti, zakaj na podlagi tako ugotovljenih dejstev sklepa, da je predlagatelj obnove vedel za izdajo gradbenega dovoljenja, mora ob oceni, da kljub navzven zaznavnim okoliščinam, iz katerih izhaja gradnja (v obravnavanem primeru je to postavitev gradbiščne table, postavitev gradbene ograje, obseg gradnje), ni vedel za izdajo dovoljenja, oceniti, zakaj tako meni. Za vsakega posameznega predlagatelja obnove je torej bistvena presoja, katere okoliščine je zaznal in ali se je iz njih lahko seznanil z izdanim gradbenim dovoljenjem.

Iz neprerekanih tožbenih navedb izhaja, da je v obravnavani zadevi toženka v zvezi z ugotavljanjem navedenega relevantnega dejanskega stanja izvedla več dokazov, na primer dokaz z vpogledom v določene listine, ki jih je predložil tožnik in ki jih je upravni organ pridobil po uradni dolžnosti (zapisniki zbora lastnikov z dne 26. 6. 2007, 13. 9. 2007 in 25. 10. 2007) in z zaslišanjem prič (... iz K d.d.).

Po presoji sodišča izpodbijani odločbi ne vsebujeta ocene izvedenih dokazov, pač pa temeljita zgolj na pavšalni ugotovitvi, da iz vseh zbranih podatkov (katerih, ni navedeno) izhaja, da predlagatelji obnove niso vedeli za izdano dovoljenje pred 3. 6. 2008, tudi če so na podlagi navzven zaznavnih okoliščin gradnje (postavitev gradbiščne table, postavitev gradbene ograje, obseg gradnje) vedeli za samo gradnjo. Takšna obrazložitev odločbe po presoji sodišča ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, zato tožnici ni omogočeno učinkovito sodno varstvo zoper njo, poleg tega tudi preizkus tožbenih trditev o nepravočasnosti predloga ni mogoč. Glede na navedeno je sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in naslednji, v nadaljevanju ZUS-1) akta v izpodbijanem delu odpravilo in zadevo vrnilo upravnima organoma v ponoven postopek.

V ponovnem postopku bo moral upravni organ izvesti dokazno oceno vseh izvedenih dokazov ter po potrebi dokazni postopek tudi dopolniti v skladu z načelom materialne resnice. Na podlagi tako izvedene dokazne ocene pa se bo moral za vsakega posameznega predlagatelja obnove opredeliti o tem, kdaj se je seznanil z dejstvom obstoja predmetnega gradbenega dovoljenja, pri tem pa upoštevati tudi njegove osebne okoliščine.

K 2. točki izreka: Ker je sodišče ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijani upravni akt, je tožnica v skladu z določbo 3. odstavka 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/2007; v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnico pa je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se ji priznajo stroški v višini 350 EUR (2. odstavek 3. člena Pravilnika). V skladu z določbo 5. člena Pravilnika se pri določitvi in povrnitvi stroškov tožnikom ne uporabljajo določbe drugih predpisov, razen v primeru, če bi v postopku nastali tudi stroški prič, izvedencev in tolmačev, ko se ti stroški povrnejo na podlagi zakona, ki ureja pravdni postopek in podzakonskih predpisov, izdanih na njegovi podlagi.

Plačane sodne takse za postopek bodo vrnjene po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c taksne tarife Zakona o sodnih taksah; ZST-1).