Jedro

Ker tožeča stranka ni bila vpisana v evidenco jugoslovanskih državljanov zaradi razlogov iz 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ, in ker tudi ni dokazala, da je bila zaradi drugih razlogov internirana ali da bi se borila na strani protifašistične koalicije, ni upravičena do denacionalizacije.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1025/2000-7 z dne 19.9.2001.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje, na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 popr. in 70/2000, v nadaljevanju ZUS), zavrnilo tožničino tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 27.3.2000, s katero je bila zavrnjena njena pritožba proti sklepu Oddelka za okolje in prostor ter kmetijstvo in gozdarstvo Upravne enote S. G. z dne 27.9.1999. Z njim je bila zavrnjena tožničina zahteva za vrnitev premoženja, podržavljenega njej ter njenima pokojnima staršema E.S. in R.S.. Po presoji tožene stranke prejšnji lastniki podržavljenega premoženja niso upravičenci do denacionalizacije.

Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe med drugim navaja, da tožnica in njena starša v času, ko jim je bilo podržavljeno premoženje, niso bili vpisani v evidenco jugoslovanskih državljanov (državljansko knjigo), zaradi razlogov iz 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ (Uradni list DFJ, št. 64/45 in Uradni list FLRJ, št. 54/46 in 105/48, v nadaljevanju ZDrž). Po določbi 2. odstavka 9. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen), bi jim šel položaj upravičencev do denacionalizacije le v primeru, če bi bili zaradi verskih ali drugih razlogov internirani ali bi se borili na strani protifašistične koalicije. Z navedeno zakonsko določbo je sicer dopuščeno izpodbijanje domnevnega nelojalnega ravnanja do narodov in države FLRJ, vendar je stranka v dokazovanju lojalnosti uspešna le, če dokaže okoliščine, na katere napotuje navedena zakonska določba. Strinja se s presojo tožene stranke, da je bila tožnici v prvostopnem postopku dana možnost takšnega dokazovanja, ter sprejema njeno oceno o strokovnosti dokazne presoje prvostopnega organa, da tožnica niti zase niti za starša ni izkazala, da izpolnjujejo pogoje določene v navedeni zakonski določbi. Zgolj njene navedbe ter izjave prič, ki tedanjih dogodkov ne precizirajo (tožnica navaja, da je dogodke opisala po pripovedovanju matere, priča J.Č. za navedbe, da je bil R.S. v internaciji, njegova družina pa predvidena za izgnanstvo, razen izjave, da naj bi za te ukrepe izdal ustni ukaz F., ne navaja konkretnih podatkov, priči M. in I.Š. pa njegovih navedb ne potrjujeta) ne da bi bile podprte z drugimi dokazi, tudi po presoji sodišča prve stopnje, za drugačno sklepanje ne zadoščajo.

Tožnica vlaga pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da temelji odločitev upravnih organov na zmotno ugotovljeni dejanski okoliščini, da so tožnica in njena starša osebe nemške narodnosti. Zoper pravnomočno odločbo Upravne enote S.G. z dne 7.9.1994, s katero je bilo ugotovljeno, da tožnica in njena starša niso državljani Republike Slovenije in da se po predpisih o državljanstvu, ki so na območju Republike Slovenije veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu RS, niso šteli za državljane FLRJ in LR Slovenije, je predlagala obnovo postopka, saj je naknadno pridobila listinske dokumente, iz katerih izhaja, da v arhivskem gradivu ni podatkov, da bi bil R.S. član Kulturbunda, ter da ob popisu prebivalcev dne 31.7.1941 ni bil na seznamu oseb nemške narodnosti. Že v postopku na prvi stopnji je tožnica navajala, da njen oče zaradi bolezni ni mogel sodelovati z NOB, kot zavednemu Slovencu pa mu je nemški okupator začasno zaplenil premoženje ter omejil svobodo gibanja. Zato meni, da je sodišče prve stopnje zmotno pritrdilo stališču upravnih organov, da ni predložila prepričljivih dokazov o izpolnjevanju pogojev iz 2. odstavka 9. člena ZDen. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje o zadevi pravilno odločilo in za svojo odločitev navedlo pravilne razloge. S temi razlogi se pritožbeno sodišče strinja. Glede na dejstvo, da tožnica in njena starša, zaradi razlogov iz 2. odstavka 35. člena ZDrž, niso pridobili državljanstva povojne Jugoslavije, ter da tudi po presoji pritožbenega sodišča ni izkazano, da so bili zaradi verskih ali drugih razlogov internirani ali da so se borili na strani protifašistične koalicije, v obravnavanem primeru niso izpolnjeni z določbo 2. odstavka 9. člena ZDen predpisani pogoji za priznanje statusa upravičenca do denacionalizacije podržavljenega premoženja.

Na drugačno odločitev o zadevi ne vplivajo v pritožbi uveljavljani ugovori. Predlagana obnova postopka o ugotavljanju državljanstva za tožnico in njena starša, še ne dokazuje njenega jugoslovanskega državljanstva in s tem tudi ne njihove upravičenosti do denacionalizacije premoženja, ki jim je bilo podržavljeno. Dejanske okoliščine o preganjanju njenega očeta, ki jih je tožnica že navajala v upravnem postopku, ter v tožbi, s katero je začela upravni spor, sta že presodila upravna organa ter sodišče prve stopnje. S pravilnostjo njihove presoje se pritožbeno sodišče strinja.

Ker nista podana ne uveljavljana pritožbena razloga in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče, na podlagi 73. člena ZUS, pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.