Jedro

Tožena stranka je dokazala, da sta obseg proizvodnje in prodaja v proizvodni enoti na začetku leta 2015 zaostajala za realiziranim obsegom v istem obdobju preteklega leta in s planiranim obsegom. Poleg tega so bili stroški poslovanja v istem obdobju višji, kot so bili predvideni. Zaradi upada prometa je tožena stranka znižala število zaposlenih na delovnem mestu obdelovalec kovinskih in drugih meritev, na katerem je bil zaposlen tudi tožnik. Tožena stranka je dokazala obstoj utemeljenega poslovnega razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alinei prvega odstavka 89. člena ZDR-1, zato je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 5. 2015 in da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 15. 5. 2015 ter še traja in da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo, mu zagotoviti delo po pogodbi o zaposlitvi z dne 29. 3. 2010 na delovnem mestu oblikovalec kovinskih in drugih materialov ter mu za ves čas, od izteka odpovednega roka do vrnitve na delo, zagotoviti vse pravice po pogodbi o zaposlitvi z dne 29. 3. 2010 in mu obračunati razliko v bruto plači za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, od tako izračunane razlike plače odvesti davke in prispevke, neto zneske pa plačati tožniku skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi in mu povrniti stroške postopka.

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter primarno izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovljen postopek, pritožbene stroške pa smatra za nadaljnje stroške postopka. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje odločitev sprejelo preuranjeno, predvsem pa brez materialnih dokazov o obstoju utemeljenega odpovednega razloga. Sodišče prve stopnje je pri presoji obstoja utemeljenega razloga vezano na obrazložitev odpovednega razloga v odpovedi, zato je sodišče nepravilno upoštevalo dodatne razloge, ki jih tožena stranka ni navedla v odpovedi. Tako je sodišče preseglo okvir znotraj katerega bi smelo najti odločilna dejstva in razloge za zavrnitev tožbenega zahtevka. V konkretnem primeru sodišče prve stopnje ni imelo niti dejanske, posledično pa tudi ne materialnopravne podlage za ugotovitev, da je izpodbijana odpoved zakonita, saj je dokazno breme obstoja odpovednega razloga na toženi stranki. Sodišče ni obrazložilo, zakaj verjame poslovnim podatkom tožene stranke, ki jih niti ni preverilo, pa tudi če bi jih hotelo, jih ne bi moglo, zato tudi sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Res sodišče prve stopnje ne presoja poslovne odločitve, ter ne posega v poslovno sfero delodajalca, mora pa presoditi, ali je tožena stranka imela podlago za sprejem poslovne odločitve, da odpove pogodbo o zaposlitvi. Sodišče je v konkretnem primeru verjelo toženi stranki, da je promet glede na planiran obseg za prve štiri meseca leta 2015 upadel. Tožnik je z lastnim pričanjem in člankom vodje PE A. dokazal, da je bil plan v prvih dveh mesecih 2015 presežen. Sodišče je, na podlagi izpovedi priče B.B. in rezultatov poslovanja, ki jih je predložila tožena stranka štelo, da se je poslovanje tožene stranke tretji in četrti mesec poslabšalo. Tožnik je ugovarjal listinam, ki jih je tožena stranka predložila tekom sodnega postopka in s katerimi je dokazovala znižanje prometa za prve štiri mesece leta 2015, zato bi posledično tožena stranka bila dolžna dokazovati svoj finančni položaj v času pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, na podlagi vsebinsko preverljivih podatkov. Tožnik je tekom postopka opozarjal na prirejenost listin za potrebe spora, s tem pa prerekal verodostojnost predloženih listin. S tem je procesno dokazno breme ponovno prešlo na toženo stranko, vendar sodišče prve stopnje postopka ni izpeljalo skladno z dokaznimi predlogi tožnika. Po oceni tožnika tožena stranka poslovnega razloga ni dokazala, čeprav je bilo na toženi stranki dokazno breme, zakaj je ravno tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi na delovnem mestu 4101 obdelovalec kovinskih in drugih materialov. Tožena stranka tudi ni dokazala, da je imela podlago za ugotavljanje odpovednega razloga na nivoju organizacijske enote PE A., saj je skladno s sklenjeno pogodbo morala delavcem zagotavljati delo na nivoju celotne družbe. Tožnik tudi poudarja, da mu ni bila poznana norma, ki je predstavljala podlago za odpoved in tako ne drži zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik potrdil, da je bil Pravilnik izobešen na oglasni deski. V kolikor bi Pravilnik bil izobešen, bi navedeno tožena stranka lahko dokazala, najmanj pa kar se od delodajalca te velikosti pričakuje, da delavce z vsebino pomembnih aktov seznani. Tožena stranka tako ni izkazala individualnih ocen delovnih uspešnosti za tožnikove sodelavce, niti predložila podatkov o delovni uspešnosti sodelavcev tožnika, z izjemo tabelarnih podatkov, ki ponovno niso preverljivi. Tožena stranka ni predložila nobenega dokaza, ki bi omogočal objektivno presojo doseženih norm sodelavcev, kar pomeni, da tudi to zadevno sodišče prve stopnje ni moglo in smelo ugotoviti, da je odpoved zakonita. Tožena stranka tožnika nikoli ni seznanila z oceno delovne uspešnosti. Sodišče pa je pomanjkljivo ugotovilo dejansko stanje ter posledično zmotno uporabilo materialno pravo hkrati pa sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Tožnik priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasled.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, prav tako ni storilo bistvene kršitve določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo tožniku očita sodišče v pritožbi. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana v primeru, če ima izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Izpodbijana sodba takšnih pomanjkljivosti nima. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do bistvenih navedb tožnika in njegove izpovedi ter izpovedi predlaganih prič. Izpodbijana sodba ima razloge o odločilnih dejstvih, ti razlogi niso nejasni ali med seboj v nasprotju.

5. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen po pogodbi o zaposlitvi z dne 29. 3. 2010 na delovnem mestu oblikovalec kovinskih in drugih materialov za nedoločen čas. Tožena stranka je dne 11. 5. 2015 tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga. V obrazložitvi odpovedi je tožena stranka med drugim navedla, da mu odpoveduje pogodbo o zaposlitvi iz ekonomskega razloga, ker je obseg proizvodnje in prodaje v proizvodni enoti A. v prvih štirih mesecih zaostajal za realiziranim obsegom v istem obdobju preteklega leta in s planiranim obsegom, ter ker so stroški poslovanja višji, kot bi v dani situaciji smeli biti. Prav tako je navedla organizacijski razlog, da tožena stranka zaradi omejenega obsega dela na nizkoproduktivnih strojih (izločitev starih stružnic in naprav) zmanjšuje število izvajalcev na posameznih delovnih mestih. Navedla je, da potrebna opravila na delovnih mestih, ki so med presežnimi v poslovni enoti A., lahko opravljajo ostali izvajalci na teh delovnih mestih oz. drugih delovnih mestih v tej organizacijski enoti. Tožena stranka je ugotovila, da je v enoti A., na delovnem mestu obdelovalec kovinskih drugih materialov, preveliko število zaposlenih, kar terja reorganizacijo in racionalizacijo poslovanja na način, da se število izvajalcev na tem delovnem mestu zmanjša. Na delovnem mestu je bilo zaposlenih šest delavcev in čeprav ni šlo za odpoved večjemu številu delavcev ter zato uporaba kriterijev za določitev presežnih delavcev ni obvezna, pa je delodajalec za izbiro med zaposlenimi in na delovnem mestu obdelovalec kovinskih drugih materialov uporabil kriterij delovne uspešnosti (doseganje norme pri delodajalcu).

6. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013) v 1. alineji prvega odstavka 89. člena določa, da je razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu s strani delodajalca, prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca (poslovni razlog). Pogodbo o zaposlitvi je mogoče odpovedi le, če je razlog za odpoved resen in utemeljen in če onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi (drugi odstavek 89. člena ZDR-1). Obstoj poslovnega razloga mora dokazati delodajalec, odpoved pogodbe o zaposlitvi pa mora biti podan v pisni obliki in mora biti pisno obrazložen dejanski odpovedni razlog. Bistveno za opredelitev poslovnega razloga je, da gre za razloge na strani delodajalca in so povezani z njegovim poslovanjem, organizacijo, tehnologijo, spremembami in težavami v zvezi s tem, s potrebo po racionalizaciji in modernizaciji dela, ne smejo pa biti povezani z osebo delavca ali v zvezi z ravnanjem ali s sposobnostim konkretnega delavca.

7. Tožnik je trdil, da tožena stranka tekom postopka ni dokazala obstoja poslovnega razloga, ki ga je navedla v odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 5. 2015 in da bi moralo sodišče izključno presojati razlog, ki ga je tožena stranka navedla v odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je v sodbi pravilno izpostavilo, da je bistvo tega spora presoja, ali je v konkretnem primeru v resnici bil podan poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku ali pa je bil razlog za odpoved dejstvo, ki ga je navajal tožnik in sicer, ker je tožnik želel višjo plačo zaradi uspešno zaključenega usposabljanja za delo na delovnem mestu CNC upravljavca. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev ustrezno in logično obrazložilo, da tožena stranka tožniku ni odpovedala pogodbe o zaposlitvi iz razloga navedenega v 6. členu ZDR-1. Neutemeljene so pritožbene trditve tožnika, da je sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in ker se sodišče ni opredelilo do odločilne okoliščine, ki jo je zatrjeval tožnik in sicer da poslovni razlog ni obstajal, ker je iz internega glasila mogoče razbrati, da v poslovni enoti A., torej v enoti, kjer delo opravlja tožnik, bil plan prodaje v prvih dveh mesecih presežen, planirana realizacija pa je bila za 12 % višja kot v preteklem letu.

8. Neutemeljene so pritožbene trditve tožnika, da zgolj upad prometa ali zmanjšanje dobička samo po sebi še ni zadosten razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, in da tožena stranka ni dokazala posledic upada prometa na delovni proces tožene stranke oz. na organizacijo dela in da je sodišče nepopolno ugotovilo dejansko stanje izključno zato, ker ni ugotavljalo nobenega relevantnega dejstva v to smer. Sodišče prve stopnje je na podlagi skladnih izpovedi prič C.C. in B.B. (direktorice ekonomike in financ) in predloženih poslovnih rezultatov v prvih štirih mesecih leta 2015 zaključilo, da je obseg proizvodnje in prodaja v proizvodni enoti A. zaostajal za realiziranim obsegom v istem obdobju preteklega leta in s planiranim obsegom in ker so bili stroški poslovanja v istem obdobju višji kot so bili predvideni, je naveden ekonomski razlog predstavljal utemeljen razlog po 1. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1. Tožena stranka je dokazala, da je zaradi upada prometa znižala število zaposlenih na delovnem mestu obdelovalec kovinskih in drugih meritev, na katerem je bil zaposlen tudi tožnik.

9. Pritožbeno sodišče poudarja, da tudi, če pri toženi stranki ne bi prišlo do zmanjšanja obsega poslovanja, se lahko delodajalec odloči za reorganizacijo delovnega procesa, ki je v izključni pristojnosti delodajalca, četudi le grozi izguba oz. zmanjšan obseg poslovanja, na kar se delodajalec lahko odzove na način, ki se mu zdi najbolj primeren, lahko tudi z odpuščanjem. Odločanje o organizaciji delovnega procesa je v pristojnosti delodajalca in delodajalcu utemeljenost organizacijskih sprememb ni potrebno posebej dokazovati. Za zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga se glede na sodno prakso (sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 86/2012 z dne 4. 2. 2013) tudi ne zahteva formalna sprememba sistemizacije in ukinitev delovnega mesta, ki ga je zasedel delavec, ki mu je bila odpovedana pogodba. Prav tako se v primeru reorganizacije delovnega procesa ne zahteva sprememba pogodbe o zaposlitvi delavcev, ki poleg svojih delovnih nalog prevzamejo še dela, ki mu je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana. Sicer pa je v obrazložitvi odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožena stranka navedla, da odpoveduje tožniku pogodbo o zaposlitvi iz ekonomskega razloga in organizacijskega razloga. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je tožena stranka dokazala utemeljen poslovni razlog organizacijske narave, saj je zmanjšala število zaposlenih na delovnem mestu obdelovalec kovinskih in drugih materialov, na katerem je bil zaposlen tudi tožnik. V skladu s sprejeto sodno prakso pomeni reorganizacija in racionalizacija poslovanja posledično ukinitev delovnega mesta oz. zmanjšanje števila zaposlenih na določenem delovnem mestu, glede na opredelitev poslovnega razloga iz 1. alineje prvega odstavka 88. člena ZDR, utemeljen poslovni razlog. Odločitev o statusnih spremembah, reorganizaciji delovnih procesov in posledično drugačni razporeditvi ali ukinitvi delovnih nalog oz. zmanjšanju števila zaposlenih na določenem delovnem mestu predstavlja poslovno odločitev delodajalca, katere utemeljeno sodišče ne more presojati (tako je odločilo Vrhovno sodišče RS v sodbi opr. št. VIII Ips 184/2014 z dne 24. 11. 2014 in VIII Ips 173/2014 z dne 3. 3. 2015). Pri tem ni pomembno, da so opravila, ki jih je tožnik opravljal, vsebinsko obstajala in da potreba po delu, ki ga je opravljal tožnik ni prenehala. Sodišče nima pooblastila ocenjevati ali je reorganizacija, to je razporeditev nalog drugim delavcem ter zmanjšanje števila zaposlenih na določenem delovnem mestu, smotrno. Organizacijske rešitve v zvezi z ekonomsko uspešnostjo poslovanja so namreč prepuščene avtonomni odločitvi delodajalca, sodišče pa lahko v zvezi s tem preverja le, ali ni bila reorganizacija morebiti navidezna. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da organizacijska sprememba pri toženi stranki ni bila navidezna.

10. Neutemeljene so obsežne pritožbene trditve, da pri toženi stranki ni obstajal poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku, ker tožena stranka ni poslovala z izgubo in da tožena stranka navedenega ni dokazala z verodostojnimi podatki, ker ni predložila revidirane podatke poslovanja. Tožena stranka bi po mnenju tožnika morala preko revizorja izkazati resničnost in pravilnost v sodnem postopku predstavljenih prodajnih rezultatov, upoštevaje pravila revidiranja pa bi navedene podatke moral pregledati in potrditi neodvisni strokovnjak, z nalogo preveriti verodostojne podatke. V skladu s sodno prakso se delodajalec lahko odloči za spremembo organizacije dela že, če so ekonomski kazalci samo slabši oz. da bi preprečil nastalo izgubo in ni potrebno, da že konkretno pride do slabših ekonomskih rezultatov oz. izgube. Zato so vse pritožbene navedbe v zvezi z dokazovanjem, da tožena stranka ni poslovala z izgubo, neutemeljene. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo dokazni predlog tožnika, da je tožena stranka dolžna predložiti revidirane podatke poslovanja.

11. Neutemeljen je pritožbeni očitek tožnika, da je sodišče prve stopnje storilo relativno bistveno kršitev določb postopka s tem, ko ni vestno in skrbno presodilo navedb in dokazov v spisu, ter zato posledično nepravilno ugotovilo odločilna dejstva. V skladu z načelom proste presoje dokazov (8. člen ZPP) o tem, katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka, kar pa je sodišče prve stopnje tudi storilo. Zato so neutemeljene pritožbene trditve, da sodišče postopka ni izpeljalo skladno z dokaznimi predlogi tožnika, katerih izvedba bi omogočala pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja v zvezi z okoliščino realnega prometa - prodaje, števila delavcev, ki jih je tožena stranka zaposlovala preko agencije D., glede potrebnega števila zaposlenih za delo, normativih, oceni doseganja norme. V zvezi s trditvijo tožnika, da naj bi tožena stranka zaposlovala delavce preko agencije D., je sodišče prve stopnje pravilno, na podlagi zaslišanja prič E.E. (delovodja v PE A.), zaključilo, da pri toženi stranki niso zaposlovali agencijskih delavcev. Sicer pa je tudi tožnik, ko je bil zaslišan kot stranka izpovedal, da mu ni znano, da bi tožena stranka zaposlovala agencijske delavce.

12. Tožena stranka določbe ZDR-1, ki se nanašajo na odpoved večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov, ni bila dolžna upoštevati, ker je šlo v konkretnem primeru za t.i. individualno odpoved pogodbe o zaposlitvi, pri katerih se določbe ZDR-1, ki veljajo za kolektivne odpuste, ne uporabljajo. Je pa tožena stranka pri izbiri presežnega delavca upoštevala kriterij uspešnosti. Tožnik je bil v primerjavi z drugimi delavci na primerljivem delovnem mestu najmanj uspešen. Priča E.E. je izpovedal, da je tožnik opravljal delo „poliranje“ in da je to delo enakovredno delom, ki so ga opravljali drugi primerljivi delavci in da je bil tožnik najmanj uspešen. Tožena stranka je tudi dokazala, da so bili delavci seznanjeni z oceno delovne uspešnosti, saj je bila le-ta navedena na plačilnih listih. Priča E.E. je tudi izpovedal, da je bilo delo, ki ga je opravljal tožnik „poliranje“ lažje delo kot delo struženja, zato bi tožnik moral biti pri delu celo uspešnejši od delavcev, ki so opravljali delo „struženje“. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožena stranka objektivno določila, glede na kriterij delovne uspešnosti, kot presežnega delavca.

13. V skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP, mora sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe oz. sklepa presoditi le tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena in navesti razloge, ki jih upošteva po uradni dolžnosti.

14. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

15. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu s 154. členom ZPP sam krije svoje pritožbene stroške.