Jedro

Tožnica je na zapisnik ob ustnem sprejemu zahtevka za uvedbo ponovnega postopka dne 14. 3. 2024 zanikala, da bi sedaj v tem postopku razpolagala z novimi dejstvi in dokazi, ki bi jih želela navesti. Vendar pa je takrat ni zastopal pooblaščenec, poleg tega pa je tožnica pojasnila, da se sooča s psihičnimi težavami (po njenem mnenju z depresijo), kar vpliva na njeno vsakdanje življenje. Splošno znano dejstvo je, da vojna v Ukrajini, zaradi katere je bila tožnica deležna subsidiarne zaščite, še vedno traja. Ne le to. Splošno je znano tudi, da se bivanjske razmere v Ukrajini zaradi tega zlasti v zadnjem času zaostrujejo. Tega tožnica v upravnem postopku, v katerem ni imela pooblaščenca, ni zatrjevala, je pa to natančno obrazložila v tožbi in se v zvezi s tem sklicevala na številne internetne članke. Izrecno je navedla, da so se razmere poslabšale tudi v njenem rojstnem mestu Mykolaiv. Čeprav gre za splošno znana dejstva, ki jih skladno s petim odstavkom 214. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ni treba dokazovati, jih tožena stranka brez razloga ob izdaji izpodbijanega sklepa ni upoštevala. Po presoji sodišča bi se do njih morala opredeliti ter svojo dokazno oceno v zvezi s tem tudi obrazložiti. Še zlasti zato, ker je tožnici prav zaradi vojnih razmer v izvorni državi začasno že priznala status subsidiarne zaščite. V konkretnem primeru namreč ne gre za to, da vojna v Ukrajini še vedno traja (to bi lahko štelo kot nespremenjeno dejstvo glede na okoliščine, navedene v predhodnem postopku). Ključno je, da je splošno znano dejstvo, da je v Ukrajini prišlo do poslabšanja razmer zaradi vojne, ki še vedno traja.

Izrek

Tožbi se ugodi tako, da se sklep Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije številka 2142-4270/2022/14 (1222-12) z dne 15. 4. 2024, odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

_Izpodbijani sklep_

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi četrtega odstavka 65. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla tožničin zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji (1. točka izreka). O stroških bo odločila v ločenem postopku (2. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnica prepozno vložila prošnjo za podaljšanje statusa subsidiarne zaščite, zato jo je tožena stranka zavrgla. Odločitev o tem je 23. 1. 2024 postala pravnomočna. Tožnica je nato 14. 3. 2024 zahtevala uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju zahtevek za uvedbo ponovnega postopka), vendar je tožena stranka ugotovila, da ta zahteva ni upravičena, ker tožnica v zvezi s tem ni navedla nobenih novih dejstev. Sklicevala se je na vojno stanje v Ukrajini, kar je uveljavljala že v predhodnem postopku. Tožnica je pojasnila, da je rok za vložitev prošnje za podaljšanje subsidiarne zaščite zamudila, ker ima psihične težave (po njenem mnenju depresijo), zaradi tega ji je zdravnica izdala napotnico za psihiatra. Tožena stranka njenih trditev glede psihičnih težav ni sprejela, ker jih tožnica ob vložitvi prvotne prošnje za mednarodno zaščito ni omenila, ob vložitvi zahtevka za uvedbo ponovnega postopka pa je navedla, da nima nobenih novih dejstev ali dokazov.

_Tožbene navedbe_

3. Zoper navedeni sklep je tožnica vložila tožbo, s katero predlaga, da ga sodišče odpravi in ji dovoli vložitev ponovne prošnje za mednarodno zaščito, podredno, da naj po odpravi izpodbijanega sklepa zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek oziroma da ji prizna subsidiarno zaščito. Navaja, da so nova dejstva in dokazi obstajali že v predhodnem postopku, vendar jih takrat brez svoje krivde ni mogla uveljavljati. Na zapisnik ob vložitvi zahtevka za uvedbo ponovnega postopka je jasno povedala, da se je od novembra 2023 dalje njeno zdravstveno stanje poslabšalo. Dr. T. T. ji je 5. 12. 2023 zaradi povečane anksioznosti in nespečnosti izdala recept za začasno zdravilo Lexaurin, ter napotnici za kliničnega psihologa in psihiatra. Tožnica ni šla na pregled k psihiatru, saj je ostala brez statusa subsidiarne zaščite, s tem pa tudi brez zdravstvenega zavarovanja, denarja za samoplačniški pregled pa nima. Poslabšanje psihičnega stanja ji je med drugim onemogočilo, da bi pravočasno vložila prošnjo za podaljšanje statusa subsidiarne zaščite. Psihičnih težav, s katerimi se sooča od leta 2014, ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito ni omenila, ker se ji to takrat ni zdelo pomembno, uradna oseba pa je takrat o tem ni posebej povprašala. V tem upravnem postopku tožnica ni imela pooblaščenca, zato tudi ni mogla vedeti, kaj se šteje kot novo dejstvo, ki bi ga morala navesti ob vložitvi zahtevka za uvedbo ponovnega postopka. Uradna oseba ji tega ni pojasnila, v zvezi s tem ji ni zastavila nobenih natančnih vprašanj. Če bi vedela, da kot novo dejstvo štejejo poslabšane vojne razmere v Ukrajini, bi to zagotovo omenila. O tem govori več internetnih člankov, ki jih povzema v tožbi. Iz teh izhajajo nova dejstva v zvezi z dodatnim poslabšanjem vojnih razmer v Ukrajini v letu 2024, tudi v obmorskih pomembnih strateških mestih, kot je tožničino rojstno mesto Mykolaiv. To pomeni, da se je zanjo varnostna situacija glede na leto 2022, ko ji je bila tu priznana subsidiarna zaščita, le še poslabšala.

_Odgovor na tožbo_

4. Tožena stranka se sklicuje na razloge izpodbijanega sklepa in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne. Dodatno navaja, da tožnici pripadajo vse pravice prosilke, med drugim tudi zdravila na recept in psihiatrična oskrba. Poleg tega je psihiater prisoten tudi v azilnem domu, tožnica bi ga lahko obiskala kadarkoli od vložitve prošnje za mednarodno zaščito v letu 2022 dalje. Iz Ukrajine ni pribežala zaradi vojnega stanja, v Sloveniji je že od leta 2012. Sicer pa vojno stanje v Ukrajini ni novo dejstvo, saj traja že od 24. 2. 2022, zaradi tega je bila tožnici že podeljena subsidiarna zaščite. Tožena stranka se zato ne bo opredeljevala do informacij o vojnem stanju v Ukrajini. Te je tožnica predložila šele v tožbi, zato predstavljajo tožbeno novoto.

_Presoja sodišča_

5. V dokaznem postopku je sodišče pregledalo listine v sodnem spisu (priloge A2-A4) in listine v priloženem upravnem spisu. Prebralo je predlagane spletne članke, ni pa izvedlo dokazov z zaslišanjem tožnice, dr. T. T. in s postavitvijo izvedenca s področja psihiatrije in klinične psihologije, saj to, glede na ugotovitve v nadaljevanju, ni bilo potrebno.

6. Tožba je utemeljena.

7. Glede ponovne prošnje Zakon o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) določa, da lahko državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki ji je bila prošnja v Republiki Sloveniji že pravnomočno zavrnjena, vloži tako (ponovno) prošnjo le, če prej vloži zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, v katerem predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite (prvi odstavek 64. člena ZMZ-1). Novi dokazi ali dejstva iz prvega odstavka 64. člena ZMZ-1 morajo nastati po izdaji predhodne odločitve, lahko pa so obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba brez svoje krivde takrat ni mogla uveljavljati (tretji odstavek 64. člena ZMZ-1). Ta oseba vloži pri pristojnem organu zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, v katerem sama predloži dokaze oziroma navede nova dejstva, ki opravičujejo nov postopek (prvi odstavek 65. člena ZMZ-1).

8. Med strankama ni sporno, da (1) tožnica prihaja iz Ukrajine, (2) se v Sloveniji nahaja od leta 2012, (3) da ji je bila zaradi vojne v izvorni državi z odločbo z dne 2. 12. 2022 priznana subsidiarna zaščita za eno leto, (4) tožnica ni pravočasno zaprosila za podaljšanje subsidiarne zaščite in (5) se je ob vložitvi zahtevka za uvedbo ponovnega postopka sklicevala na isti razlog, ki ga je navedla že v predhodnem postopku - na vojno stanje v Ukrajini.

9. Nosilno stališče izpodbijanega sklepa je ugotovitev tožene stranke, da tožnica v zahtevku za uvedbo ponovnega postopka ni navajala novih dejstev, ki bi pomembno povečevala verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite (prvi odstavek 64. člena ZMZ-1).

10. Sodišče v zvezi s tem ugotavlja, da je tožnica na zapisnik ob ustnem sprejemu zahtevka za uvedbo ponovnega postopka dne 14. 3. 2024 zanikala, da bi sedaj v tem postopku razpolagala z novimi dejstvi in dokazi, ki bi jih želela navesti. Vendar pa je takrat ni zastopal pooblaščenec, poleg tega pa je tožnica pojasnila, da se sooča s psihičnimi težavami (po njenem mnenju z depresijo), kar vpliva na njeno vsakdanje življenje.

11. Splošno znano dejstvo je, da vojna v Ukrajini, zaradi katere je bila tožnica deležna subsidiarne zaščite, še vedno traja. Ne le to. Splošno je znano tudi, da se bivanjske razmere v Ukrajini zaradi tega zlasti v zadnjem času zaostrujejo. Tega tožnica v upravnem postopku, v katerem ni imela pooblaščenca, ni zatrjevala, je pa to natančno obrazložila v tožbi in se v zvezi s tem sklicevala na številne internetne članke. Izrecno je navedla, da so se razmere poslabšale tudi v njenem rojstnem mestu Mykolaiv. Čeprav gre za splošno znana dejstva, ki jih skladno s petim odstavkom 214. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ni treba dokazovati, jih tožena stranka brez razloga ob izdaji izpodbijanega sklepa ni upoštevala. Po presoji sodišča bi se do njih morala opredeliti ter svojo dokazno oceno v zvezi s tem tudi obrazložiti. Še zlasti zato, ker je tožnici prav zaradi vojnih razmer v izvorni državi začasno že priznala status subsidiarne zaščite. V konkretnem primeru namreč ne gre za to, da vojna v Ukrajini še vedno traja (to bi lahko štelo kot nespremenjeno dejstvo glede na okoliščine, navedene v predhodnem postopku). Ključno je, da je splošno znano dejstvo, da je v Ukrajini prišlo do poslabšanja razmer zaradi vojne, ki še vedno traja. Glede na to tožbenih navedb v zvezi s tem ni mogoče šteti kot tožbene novote, ki jih skladno z določbo 52. člena ZUS-11, ni dopustno upoštevati.

12. Sodišče pritrjuje tožnici, da zato izpodbijane odločitve ni mogoče preizkusiti, saj se tožena stranka do ključnih okoliščin, ki bi lahko upravičevale uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite, ni opredelila. O poslabšanju vojnih razmer v Ukrajini, ki so pravno pomembne okoliščine za predmetno odločitev, je dokazna ocena tožene stranke izostala, dejansko stanje pa je ostalo nepopolno ugotovljeno.

13. Izpodbijani sklep je brez razlogov o odločilnih dejstvih in ga ni mogoče preizkusiti. Glede na navedeno je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1. 14. Ugotovljene okoliščine so narekovale odločitev, da se tožbi ugodi, izpodbijani sklep zaradi kršitev pravil postopka in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja odpravi in se zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek (2. in 3. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1).

15. V ponovljenem postopku se bo morala tožena stranka opredeliti do vseh pravno odločilnih dejstev in jih dokazno oceniti, v zvezi s tem pa se bo morala opredeliti do vseh dokazov, ki jih predlaga tožnica. Šele nato bo lahko ob upoštevanju načela proste presoje dokazov ugotovila, ali je tožničin zahtevek za uvedbo ponovnega postopka res neutemeljen.

16. Ker je sodišče izpodbijani sklep odpravilo iz zgoraj navedenih razlogov, se do ostalih navedb strank ni opredeljevalo.

17. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj je že iz tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, pa v upravnem sporu ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom.

1 V tožbi lahko tožnik navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta.