Jedro

Kolektivne pogodbe opredeljujejo zneske izhodiščnih plač za posamezne tarifne razrede in s tem povezano najnižjo osnovno plačo delavca kot najnižje mesečne zneske in se eventualno višja izplačila iz naslova plače za pretekli mesec ne morejo poračunati pri izračunu najnižje plače po KP v naslednjem mesecu. Po izplačilu razlike OD za določeno obdobje na podlagi pisne izjave, ki ima značaj poravnave po členu 1089 ZOR delavec ne more zahtevati, da mu organizacija izplača še preostanek razlike OD za navedeno obdobje.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v zavrnilnem delu (2. odstavek izreka) tako spremeni, da glasi: "Tožena stranka je dolžna plačati tožniku 11.217,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 8.091,00 SIT od 20.2.1993 dalje in od zneska 3.126,00 SIT od 20.4.1993 dalje do plačila, vse v 8 dneh, da ne bo izvršbe. Kar tožnik zahteva več se zavrne." V ostalem se pritožba zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožnikovemu zahtevku in mu iz naslova razlike plače za čas od 1.3.1992 do 30.8.1993 ter od te razlike do 31.8.1994 natekle zamudne obresti dosodilo znesek 430.854,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.9.1994 dalje do plačila, iz naslova odpravnine ob prenehanju delovnega razmerja znesek 117.330,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 21.9.1993 dalje do plačila ter iz naslova stroškov postopka znesek 84.512,00 SIT. Ob tem pa je zahtevek za plačilo razlike plače za čas pred 1.3.1992 zavrnilo, češ da je tožnik soglašal z doplačili, ki mu jih je toženka za to obdobje izplačala v mesecu maju 1992 in se s tem višjemu zahtevku odpovedal, pri izračunu razlike plače do višine izhodiščne oz. najnižje plače po kolektivni pogodbi dejavnosti za VI. tarifni razred za obdobje po 1.3.1992 pa je višja izplačila za posamezne mesece preko višine izhodiščne plače za konkretni mesec pobotalo z razliko med nižjimi izplačili v prejšnjih mesecih in višino izhodiščne plače za VI. tarifni razred za te mesece, od tako ugotovljenih razlik po posameznih mesecih pa je potem zakonite zamudne obresti na novo izračunalo. Glede prvotno sporne jubilejne nagrade pa je tožnik med postopkom tožbo umaknil in je zato v tem delu sodišče postopek s sklepom ustavilo.

Zoper zavrnilni del gornje sodbe se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov ter predlaga v tem delu njeno spremembo, tako da se njegovemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa predlaga njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pri tem vztraja pri svojem zahtevku tudi za čas pred 1.3.1992, saj je bil v mesecu maju 1992 prisiljen k podpisu izjave, da se strinja z izplačilom razlike plače za nazaj, ker mu sicer toženka takrat ne bi izplačala niti razlike med sproti izplačevano zajamčeno plačo in plačo po V. tarifnem razredu, graja poračunavanje iz naslova nadur višje izplačane plače za mesec januar 1993 in mesec marec 1993 z nižjimi izplačili v prejšnjih mesecih in graja odločitev o zakonitih zamudnih obrestih, češ da bi moralo sodišče upoštevati tek zamudnih obresti od zapadlosti vsakomesečne razlike plače dalje.

Pritožba je delno utemeljena.

Tako v spornem času veljavna splošna kolektivna pogodba za gospodarstvo (Ur. l. RS, št. 31/90), kot za toženko veljavna kolektivna pogodba za črno in barvasto metalurgijo in livarne ter kovinsko in elektroindustrijo Slovenije (Ur. l. RS, št. 12/91) opredeljujeta zneske izhodiščnih plač za posamezne tarifne razrede in s tem povezano najnižjo osnovno plačo delavca kot najnižje mesečne zneske. Do plače na podlagi zneska izhodiščne plače za tarifni razred svojega delovnega mesta je tako delavec upravičen vsak mesec posebej in se eventualno višja izplačila iz naslova plače za pretekli mesec ne morejo poračunati pri izračunu najnižje plače po kolektivni pogodbi v naslednjem mesecu. Zato ima pritožba prav, ko izpodbija delni poračun za 10.207,00 SIT prenizko izplačane plače za mesec december 1992 z zneskom 8.091,00 SIT, kolikor je tožnik prejel več od najnižje plače po kolektivni pogodbi za mesec januar 1993 in delni poračun za 8.766,00 SIT prenizko izplačane plače za februar 1993 z zneskom 3.126,00 SIT, kolikor je tožnik iz naslova dela v mesecu marcu 1993 prejel več od najnižjega mesečnega zneska plač, ki mu je šla po kolektivni pogodbi. Zato je v tem delu pritožbeno sodišče v skladu z določili člena 373, točka 4 ZPP pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo delno spremenilo tako, da je tožniku še dodatno dosodilo zneska 8.091,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 20.2.1993 in 3.126,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 20.4.1993 dalje (obresti od 20.1. do 19.2.1993 in od 20.3. do 19.4.1993 od drugega zneska je v svoj izračun vključilo že sodišče prve stopnje) ter za toliko zmanjšalo pred sodiščem prve stopnje zavrnjeni del zahtevka.

Pritožbeno sodišče soglaša z zaključki sodišča prve stopnje, da se je tožnik s podpisom izjave z dne 7.5.1992, s katero se je strinjal z obračunom razlike OD za čas pred 1.3.1992 in mu je bila takrat dogovorjena razlika tudi izplačana, povedal oz. izgubil možnost uveljavljanja dodatne razlike plače za navedeno obdobje. Pritožbene navedbe pravilnosti tega zaključka ne spreminjajo. Bistvo poravnave je, da stranke z vzajemnim popuščanjem uredijo sporno razmerje (1089. člen ZOR) in ravno to je bilo storjeno tudi v tem primeru. Ker je tožena stranka pristala na izplačilo razlike plače do V. tarifnega razreda in se je tožnik s tem strinjal, se je za nazaj veljavno odpovedal plačilu dodatne razlike do VI. tarifnega razreda.

Poravnalna ponudba, ki upniku ponuja delno izpolnitev spornih terjatev, ne predstavlja pravno upoštevne prisile v smislu napake volje, zaradi katere bi bil podpis poravnalne izjave neveljaven, oz. izpodbojen. Zato je sodišče prve stopnje tožnikov zahtevek, ki se je nanašal na čas pred 1.3.1992, utemeljeno zavrnilo.

Pritožba neutemeljeno graja odločitev sodišča prve stopnje glede zakonitih zamudnih obresti, saj iz spisu priloženega izračuna zamudnih obresti izhaja, da jih je sodišče dejansko izračunalo od zapadlosti vsakomesečne razlike plače dalje, kot to predlaga pritožba. Tako predstavlja dosojeni znesek 430.854,00 SIT poleg glavnice mesečnih razlik plače v času od 1.3.1992 do 30.8.1993 tudi zakonite zamudne obresti, obračunane od zapadlosti posameznih mesečnih razlik pa do 1.9.1994. Glede na sedaj veljaven način obrestovanja zakonitih zamudnih obresti (konformna metoda z mesečnim pripisom) je tudi tako oblikovan izrek glede zakonitih zamudnih obresti zakonit. Tako tudi v tem delu pritožba ni bila utemeljena.

Glede na povedano je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje na pritožbo tožnika v zavrnilnem delu spremenilo tako, da je tožniku dodatno priznalo neutemeljeno pobotane razlike plače za mesec december 1992 in februar 1993, glede zavrnitve zahtevka za izplačilo razlike plače za obdobje pred 1.3.1992 pa je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo, prav tako pa je zavrnilo pritožbo tudi glede prisojenih zakonitih zamudnih obresti, ki jih je sodišče pravilno obračunalo od zapadlosti vsakomesečno prisojene razlike plače dalje.