Jedro

Ni v nasprotju s pravom EU od subjekta zahtevati, da ravna tako, kot se lahko od njega razumno zahteva, da se prepriča, da transakcija, ki jo bo opravil ni del davčne utaje. Iz sodbe SEU v združenih zadevah C-80/11 in C-142/11 Mahagében in Dávid izhaja, da bi se moral preudaren trgovec, kadar obstajajo indici, ki kažejo na nepravilnost ali goljufijo, ob upoštevanju okoliščin primera pozanimati o drugem trgovcu, od katerega namerava kupiti blago in storitve, da bi se prepričal o njegovi zanesljivosti (točka 60). Zahteva po razumnem ravnanju davčnih zavezancev, ki pri njihovem poslovanju predpostavlja potrebno skrbnost, ne more predstavljati prevelike zahteve na strani davčnih zavezancev. Le z razumnim ravnanjem (v smislu ravnanja dobrega gospodarstvenika) lahko davčni zavezanci zagotavljajo, da njihove transakcije ne bodo del goljufije. Tako ravnanje je tudi nujno potrebno za preprečevanje davčnih utaj.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Finančna uprava RS (v nadaljevanju: prvostopenjski organ) tožniku zaradi ugotovljenih nepravilnosti pri obračunavanju in plačevanju davka na dodano vrednost (v nadaljevanju: DDV) za obdobje od 1. 7. 2011 do 31. 7. 2011 odmerila DDV v znesku 70.854,20 EUR od osnove 354.271,00 EUR po splošni, 20 % stopnji in pripadajoče obresti v znesku 4.886,50 EUR, obračunane od poteka roka za plačilo 31. 8. 2011 do dneva izdaje te odločbe (točka I. izreka), z rokom plačila 30 dni od vročitve. Po preteku tega roka bodo zaračunane zamudne obresti in začet postopek davčne izvršbe (točka II. izreka). Zahtevi tožnika za povrnitev stroškov postopka se ne ugodi; stroški postopka, ki so nastali davčnemu organu, bremenijo slednjega (točka III. izreka). Pritožba ne zadrži izvršitve odločbe (točka IV. Izreka). Tožnik je od prodajalca, družbe A. d.o.o. prejel račun 113/11 z dne 7. 7. 2011 v znesku 425.125,50 EUR za nakup osnovnih sredstev (v nadaljevanju: OS). Ta OS je nato tožnik prodal družbi B. d.o.o. in ji 27. 7. 2011 izstavil račun 102/11 v znesku 425.125,20 EUR. Tožnik je nato od družbe B. d.o.o. prejel račun 1/11 z dne 27. 7. 2011 v znesku 426.000,00 EUR za dobavo lesa - ebenovine, ki jo je nato prodal družbi A. d.o.o. in ji 28. 7. 2011 izstavil račun 103/1 v znesku 434.520,00 EUR. Družba A. d.o.o. je 31. 7. 2011 tožniku izdala račun 126/11 v znesku 9.394,80 EUR za izvajanje storitev opremljanja in sestavljanja opreme za poslovni prostor. Gre za dva posla in sicer za nakup in prodajo OS ter za nakup in prodajo lesa - ebenovine, pri čemer se je prvi posel poplačal z drugim poslom, saj so se predhodno navedene družbe dogovorile za verižni pobot. Dejansko pa družbi A. d.o.o. in B. d.o.o. pobota nista izvedli. V septembru 2011 je družba A. d.o.o. posel nakupa lesa - ebenovine stornirala. Glede na to stornacijo posla, pobot terjatev iz naslova dobave OS in dobave lesa – ebenovine, ni bil izveden. Posledično OS, ki so bila predmet obravnavane dobave s strani tožnika, niso bila plačana, saj pogoji za pobot niso bili izpolnjeni. Stornacija posla po računu 103/11 v znesku 434.520,00 EUR za dobavo ebenovine pomeni, da račun 113/11 v znesku 425.125,00 EUR, ki ga je tožnik prejel od družbe A. d.o.o. za dobavo OS, ni bil plačan, saj bi bil poravnan šele z dobavo lesa - ebenovine (ta posel pa je bil storniran). Posledično davčni organ tožniku ni priznal pravice do odbitka vstopnega DDV.

2. Pritožbeni organ se z odločitvijo strinja.

3. Tožnik v tožbi ugovarja, da je bilo dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno, da so bile storjene bistvene kršitve določb postopka ter da je šlo za nepravilno uporabo predpisov. V ponovnem postopku je davčni organ ponovno zaključil, da gre v obravnavani zadevi za navidezen posel. Prvostopenjski organ je svojo odločitev utemeljil na zaključku, da bi tožnik moral vedeti, da obravnavana transakcija pomeni davčno goljufijo. Tožnik pa vztraja, da je bila dobava dejansko opravljena in da je bil dobroveren. S prodajalcem, družbo A. d.o.o. je 1. 7. 2013 sklenil pogodbo o prodaji OS, s katero se je zavezal, da bo poravnal kupnino v roku 60 dni od prevzema. Na podlagi 3. člena te pogodbe se prevzem opravi s prevzemnim zapisnikom. Kot način plačila je bila predvidena kompenzacija (5. člen pogodbe). V 7. členu pogodbe je bilo določeno, da mora prodajalec OS izročiti v posest kupca najkasneje do 7. 7. 2013. Iz navedenega izhaja, da že po pogodbi ni bila predvidena predaja OS v neposredno posest kupca in potrditev prevzema s pomočjo dobavnice, ampak je šlo za pridobitev lastninske pravice na podlagi drugega odstavka 60. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju: SPZ). Pogodbeni stranki sta se dogovorili, da OS, kljub prenosu lastninske pravice, še naprej ostane v posesti prenosnika (posestni konstitut po drugi alineji tretjega odstavka 60. člena SPZ). V relaciji tožnika do končnega kupca, družbe B. d.o.o., pa je šlo za izročitev posesti na dolgo roko po četrtem odstavku 60. člena SPZ.

4. Toženi stranki očita, da izhaja pri ugotavljanju fiktivnosti posla iz napačnega izhodišča. Dobava blaga v smislu prvega odstavka 33. člena Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju: ZDDV-1) ima širši pomen kot zgolj pridobitev neposredne posesti. Stališče, da bi lahko tožnik dobavo kupljenega blaga s strani družbe A. d.o.o. izkazal le s predložitvijo prevoznice ali skladiščnice, je materialno-pravno napačno. V okviru civilno-pravnih dogovorov se stranke lahko prosto dogovarjajo o načinu izročitve v posest oz. o prevzemu posesti. Posledično je povsem dopusten dogovor pogodbenih strank, da se OS, za katera je tožnik že ob nakupu vedel, komu jih bo prodal, hranijo v neposredni posesti prodajalca, vse dokler jih od njega neposredno ne prevzame končni kupec. Da je bilo tako dogovorjeno med pogodbenimi strankami že ob sklenitvi posla, pa je tožnik v postopku tudi že pojasnil. Na podlagi 51. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) se za sklenitev pogodb ne zahteva nikakršna oblika. Ne glede na navedeno, sta pogodbeni stranki že v sami pogodbi predvideli, da se bo prevzem posesti opravil zapisniško in ne z neposredno izročitvijo.

5. Res je, da sta se pogodbeni stranki v 7. členu prodajne pogodbe v kateri tožnik nastopa kot kupec dogovorili, da se OS izročijo kupcu z namenom, da kupec začne z rekonstrukcijo svojega poslovnega prostora. Vendar pa je interpretacija te določbe pogodbe, kot jo je navedla tožena stranka, vzeta iz konteksta celotnega posla. Tožnik je tudi pojasnil, v čem je bil pri obravnavanem poslu ekonomski interes tožnika in v čem je bila njegova provizija za opravljeno posredovanje. Tožnik je pri poslu prodaje lesa - ebenovine do dobavitelja A. d.o.o. imel višjo terjatev kot je znašala vrednost posla prodaje OS po pogodbi in sicer za 9.394,80EUR. S to terjatvijo se je zapirala obveznost za plačilo dobave OS po računu dobavitelja z dne 31. 7. 2011 za storitev opremljanja in sestavljanja opreme. V tem smislu je šlo dejansko za vezan posel, kar je bilo jasno že ob sklenitvi prve pogodbe. Ne drži ugotovitev davčnega organa, da je bil namenu tožnika davčna goljufija.

6. Tožnik soglaša z ugotovitvijo davčnega organa, da v prodajni pogodbi ni bilo izrecno navedeno, da OS do prodaje družbi B. d.o.o. ostanejo v skladišču dobavitelja, od koder naj bi jih B. d.o.o. neposredno prevzel. Vendar je že v postopku pojasnil, da je bil o tem sklenjen ustni dogovor, tako s prodajalcem, kot s končnim kupcem (tožnik je že v pripombah na zapisnik pojasnil, da sam ni imel ustreznega prevoznega sredstva za prevoz OS in tudi ni imel ustreznega skladiščnega prostora). Zato se je z dobaviteljem dogovoril, da ostanejo OS do prevzema po nadaljnji prodaji v skladišču dobavitelja, od koder jih bo končni kupec neposredno prevzel. Gre za ustni dogovor s prodajalcem in s končnim kupcem. Iz tega razloga je bil tudi v pogodbi predviden le simboličen prevzem posesti zapisniško in ne dejanska izročitev OS.

7. Številka dobavnice 113/11 z dne 1. 7. 2011 na računu 113/11 družbe A. d.o.o. z dne 7. 7. 2011 je (pisna) napaka na strani izdajatelja računa. Račun je bil izdan 7. 7. 2011, ko je dejansko prišlo do prenosa posesti. Navedena dobavnica ni merodajna v predmetnem postopku. Ne gre za neskladje med dejansko opravljeno dobavo in izdanim računom. Tožnik je v davčnem postopku predložil vse listine, ki so bile predvidene v pogodbi. Predložil je primopredajni zapisnik 01/11 z dne 7. 7. 2011, s katerim se potrjuje prevzem posesti nad OS s strani tožnika. Tukaj ni šlo za prevzem neposredne posesti nad OS, marveč za posredno posest. OS so dejansko ostala v skladišču družbe A. d.o.o. Zadoščalo je, da je tožnik s podpisom prevzemnega zapisnika potrdil dejstvo, da je tožniku dobavitelj OS izročil ter s tem izpolnil svojo obveznost po prodajni pogodbi. Pomanjkanje izrecne navedbe kraja izpolnitve v zapisniku pa je pomanjkljivost, ki ni bistvena. Neutemeljen je tudi očitek, da zapisnik ne vsebuje navedbe načina prevzema. Določba druge alineje 2. točke zapisnika določa, da kupec s podpisom zapisnika prevzema OS. Iz zapisnika je tudi razviden podpis in žig predstavnikov tožnika in dobavitelja. Enako velja glede nadaljnje prodaje OS, ki jih je nato tožnik prodal družbi B. d.o.o. Ne drži ugotovitev davčnega organa, da primopredajni zapisnik ni bil podpisan. Tožnik je predložil vse ustrezne pisne dokaze in tudi v postopku dal potrebna ustna pojasnila, ki se med seboj dopolnjujejo. Zahteva davčnega organa za predložitev skladiščnice oz. prevoznice pa je neutemeljena. Sklicuje se na 5. člen Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju: ZDavP-2).

8. V zadevi ni sporno, da tožnik razpolaga s formalno popolnimi računi. Bil pa je tudi dobroveren. Pred sklenitvijo posla je opravil poizvedbe o navedenih družbah, ki v času sklenitve poslov nista bili povezani družbi, kar v tožbi tudi obširno obrazloži. Kot dober gospodar je pred sklenitvijo posla z obema družbama skrbno preveril vse javno dostopne podatke o dobaviteljih. V zvezi s sodbo SEU C-439/04 navaja, da pravico do odbitka DDV zavezancu lahko odvzame le nacionalno sodišče in da je dokazno breme o obstoju nedobrovernosti tožnika na strani davčnega organa, česar pa tožena stranka v predmetnem postopku ni uspela dokazati. Glede obračunanega DDV pa navaja, da gre za situacijo, po kateri prvostopenjski organ v delu, ki se nanaša na razmerje med tožnikom in njegovim dobaviteljem, posel obravnava kot fiktivni. V delu, ki se nanaša na razmerje med tožnikom in njegovim kupcem, pa posel prav tako obravnava kot fiktivni, vendar pa tožniku kljub temu nalaga plačilo DDV, za kar pa ni podane nobene podlage. Tožena stranka sama ugotavlja, da ni prišlo do plačila spornega računa ampak, da je prišlo med strankami do pobota, pri čemer pa je bil pobot kasneje storniran. Z vpogledom v TRR tožnika in kupca, družbe B. d.o.o. pa je bilo ugotovljeno, da kljub stornaciji prodaje OS družbe B. d.o.o. in pobota tožniku navedena družba ni nikoli ničesar plačala in tako tožnik ni bil v ničemer obogaten. V zadevi tudi ni podano tveganje izgube davčnih prihodkov. Tožena stranka je tudi kršila načelo nevtralnosti DDV. Plačilo DDV, naloženo z izpodbijano odločbo, pa predstavlja obogatitev tožene stranke na račun tožnika in mu nalaga nesorazmerno breme. Tožena stranka kot podlago za odmero DDV tožniku tudi ni navedla določbe 76.b člena ZDDV-1 oz. solidarne odgovornosti tožnika. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo v celoti odpravi, toženi stranki pa tudi naloži plačilo stroškov postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

9. V odgovoru na tožbo tožena stranka v celoti prereka tožbene navedbe tožeče stranke in vztraja pri razlogih iz obrazložitve upravnih odločb. 10. Tožba ni utemeljena.

11. Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se z razlogi prvostopenjskega in pritožbenega organa strinja in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju: ZUS-1), glede tožbenih navedb pa dodaja:

12. Sodišče je v tem postopku presojalo ali sta v ponovljenem postopku davčna organa v skladu z napotki tega sodišča iz sodbe I U 1553/2013-9 z dne 1. 7. 2014 postopek dopolnila in pojasnila razloge in navedla objektivne okoliščine, zaradi katerih menita, da je šlo za navidezno dobavo (točki 13 in 14 obrazložitve citirane sodbe). Presojalo pa je tudi ali so pravilno in zakonito ugotovljene objektivne okoliščine oz. indici na strani tožnika, ki kažejo na to, da je tožnik lahko očitati, da je vedel oz. bi moral vedeti, da sodeluje pri transakcijah, ki so del utaje DDV (da je podan subjektivni element na strani tožnika).

13. Med strankama je v obravnavani zadevi sporno ali z izpodbijano odločbo, izdano v ponovljenem postopku, prvostopenjski organ tožniku pravilno in zakonito ni priznal pravice do odbitka vstopnega DDV. Ker gre za davčno zadevo, sta davčna organa obravnavala poslovna razmerja tožnika in jih pravilno presojal s stališča davčne zakonodaje. Naloga davčnega organa je presoditi poslovne dogodke po njihovi vsebini in skladno z davčno zakonodajo, pri čemer pa davčni organ ni vezan na formalno opredelitev poslovnega dogodka. V konkretnem primeru je davčni organ pravilno ugotavljal, ali ravnanje tožnika oz. način sklenitve predmetnih pravnih poslov in njihova vsebina kaže na verjetnost nedopustnega uveljavljanja davčnih ugodnosti oz. na utajo davkov. Davčna organa sta po presoji sodišča obravnavala vse posle tožnika kot celoto in sicer tako dobavo in prodajo OS, dobavo in prodajo lesa - ebenovine in izvedbo storitev opremljanja in sestavljanja opreme (za slednjega pa tožnik tudi sam priznava, da ni bil izveden), kot tudi stornacijo dobave lesa - ebenovine in vpliv te stornacije posla na verižni pobot terjatev iz teh poslov. Na podlagi pridobljenih podatkov in okoliščin posla je bilo potrebno v danem primeru ugotoviti, ali gre za dovoljeno davčno optimizacijo, kar je legitimen cilj vsakega gospodarskega subjekta ali pa gre za sklepanje poslov z namenom davčne goljufije.

14. Ni v nasprotju s pravom EU od subjekta zahtevati, da ravna tako, kot se lahko od njega razumno zahteva, da se prepriča, da transakcija, ki jo bo opravil ni del davčne utaje (sodba SEU C-409/04, Teleos in drugi). Iz sodbe SEU v združenih zadevah C-80/11 in C-142/11 Mahagében in Dávid izhaja, da bi se moral preudaren trgovec, kadar obstajajo indici, ki kažejo na nepravilnost ali goljufijo, ob upoštevanju okoliščin primera pozanimati o drugem trgovcu, od katerega namerava kupiti blago in storitve, da bi se prepričal o njegovi zanesljivosti (točka 60). Sodišče meni, da zahteva po razumnem ravnanju davčnih zavezancev, ki pri njihovem poslovanju predpostavlja potrebno skrbnost, ne more predstavljati prevelike zahteve na strani davčnih zavezancev. Le z razumnim ravnanjem (v smislu ravnanja dobrega gospodarstvenika) lahko davčni zavezanci zagotavljajo, da njihove transakcije ne bodo del goljufije. Tako ravnanje je tudi nujno potrebno za preprečevanje davčnih utaj.

15. Po presoji sodišča je utemeljen ugovor tožnika, da je napačno stališče davčnega organa, da bi lahko tožnik dobavo kupljenega blaga s strani družbe A. d.o.o. izkazal le s predložitvijo prevoznice ali skladiščnice. Po mnenju sodišča v obravnavani zadevi ni bila ključnega pomena okoliščina, da tožnik ni razpolagal s konkretno prevoznico oz. skladiščnico oz. dobavnico za predmetna OS in da so ta OS ostala ves čas v skladišču prodajalca, vse do prevzema končnega kupca. Oba davčna organa sta v obrazložitvi svojih odločb obsežno pojasnila vse objektivne okoliščine obeh poslov kot celote in razloge, zaradi katerih menita, da je v danem tožnik vedel oz. bi moral vedeti, da s takšnimi transakcijami sodeluje pri utaji davkov. Tudi po mnenju sodišča tožnik pri sklepanju predmetnih poslov ni bil dobroveren. Sodišče se z dokazno oceno davčnih organov v celoti strinja. Tožnik v postopku ni pojasnil dejanske ekonomske vsebine posla, saj z obravnavanim poslom (nakupom in prodajo OS) ni izkazal nobenega pozitivnega učinka. Tudi po presoji sodišča je neobičajno, da s poslom tožnik ni ničesar zaslužil. V postopku je sicer navajal, da ni šlo za nakup in prodajo (kljub sklenjeni prodajni pogodbi), marveč, da je šlo za zastopniški posel, vendar svojih trditev ni dokazal. Tožnik se je pogodbeno dogovoril za nakup OS z „namenom rekonstrukcije poslovnega prostora“ (7. člen pogodbe o prodaji OS). OS, ki jih je 1. 7. 2011 kupil z namenom rekonstrukcije poslovnega prostora, je po nespremenjeni ceni v zelo kratkem času po nakupu (18. 7. 2011) prodal družbi B. d.o.o. Iz ugotovljenega dejanskega stanja tudi izhaja, da tožnik ni opravil nobenega dejanja oz. zastopniških storitev, ki so običajni za zastopniške posle. Les - ebenovino je najprej nabavil pri družni B. d.o.o. in ga takoj naslednji dan prodal družbi A. d.o.o. Razlika v ceni pa je bila enaka znesku, ki je bil zaračunan za storitev opremljanja in sestavljanja opreme (9.394,80 EUR), česar tožnik tudi ne zanika. Vsi predhodno navedeni posli so bili tudi po mnenju sodišča dogovorjeni v naprej in usklajeni med navedenimi družbami ter načrtno vodeni brez likvidnih denarnih sredstev, s katerimi tožnik tudi sicer ni razpolagal, saj je šlo za posle v višini 425.125,00 EUR. Obe prodajni pogodbi za OS se razlikujeta le v navedbi strank in datumu sklenitve pogodbe in izročitve OS. Identična sta tudi primopredajna zapisnika, pri čemer v primopredajnem zapisniku z dne 7. 7. 2011 niso navedene osebe, ki so pri prevzemu sodelovale, prav tako pa tudi ni razviden način in kraj prevzema. Na spornem računu 113/11 z dne 7. 7. 2011 je bila navedena tudi dobavnica 113/11 z dne 1. 7. 2011, pri čemer pa je bil zapisnik sestavljen 7. 7. 2011, kar vse priča, da se datumi izročitve OS ne ujemajo. Te dobavnice v postopku tožnik ni predložil, marveč je zgolj navedel, da je šlo za napako.

16. Neobičajno glede na potek obeh poslov kot celote ter verižnih kompenzacij ter stornacije posla nakupa lesa - ebenovine v mesecu septembru 2011, je tudi ravnanje družbe A. d.o.o., ki se je brez ugovorov strinjala s stornacijo, pri čemer je bila storitev opremljanja in sestavljanja opreme za poslovni prostor že izvedena in je bil zanjo že 31. 7. 2011 izdan račun. V zvezi s predlogom medsebojne kompenzacije za znesek 425.125,00 SIT davčni organ pravilno ugotavlja, da v njem niso navedeni dokumenti, ki opredeljujejo medsebojne terjatve med strankami. Tožnik kljub neplačanemu računu s strani družbe B. d.o.o. v svojih poslovnih knjigah ne izkazuje terjatev do te družbe in tudi ni opravil nobenega dejanja v smeri izterjanja te neplačane terjatve, kot je to pravilno ugotovil davčni organ. Po drugi strani pa tudi račun, ki ga je tožnik prejel od družbe A. d.o.o. za dobavo OS v višini 425.125,00 EUR ni bil plačan ali kako drugače poravnan (pobot). Tožnik je v svojih poslovnih knjigah knjižil le stornacijo posla dobave lesa - ebenovine, ni pa izvedel tudi stornacije posla dobave OS in tako posledično ni bila zavedena obveznost do družbe A. d.o.o., čeprav tožnik dobave OS tej družbi ni plačal. Pri tožniku tudi ni zaveden noben opomin za plačilo, pri čemer gre kar za znesek 425.125,00 EUR. Tožnik in družbi, ki sta pri poslu sodelovali tudi niso izdali dokumentov, ki bi izkazovali popravek obračunov DDV, kljub temu, da je bil posel dobave lesa – ebenovine storniran in da do celovite realizacije posla ni prišlo. Navedene objektivne okoliščine tudi po presoji sodišča kažejo na to, da je v zadevi podan subjektivni element na strani tožnika. Tudi po mnenju sodišča predstavljata oba posla: nakup in prodaja OS ter nakup in prodaja lesa - ebenovine kot celota, verižni pobot in stornacija posla prodaje lesa - ebenovine navidezne posle na podlagi tretjega odstavka 74. člena ZDavP-2. Utemeljene so navedbe tožnika v postopku in v tožbi, da se lahko tovrstni posli sklepajo tudi ustno, da se lahko izročitev blaga opravi zapisniško tudi tako, da blago v skladišču prodajalca prevzame končni kupec in da se plačilo povsem legitimno lahko opravi tudi s pobotom. Vendar pa glede na vse predhodno navedene objektivne okoliščine, ki so tudi po mnenju sodišča izkazane v zadevi kažejo na to, da je tožnik vedel oz. bi moral vedeti da sodeluje pri transakcijah, ki predstavljajo utajo davkov. Glede na ugotovljen tožnikov subjektivni element v zadevi tudi po presoji sodišča niso podani zakonsko predpisani pogoji iz prvega odstavka 63. člena Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1) za priznanje pravice do odbitka vstopnega DDV, ki jo je tožnik uveljavljal na podlagi računa 113/11 z dne 7. 7. 2011 za nakup OS, prejetega od prodajalca, družbe A. d.o.o. 17. Po presoji sodišča je iz podatkov in okoliščin, ki sta jih navedla oba davčna organa v predmetni zadevi tožniku mogoče očitati, da je vedel oz. bi moral vedeti, da gre za transakcije, katerih namen davčna goljufija. Okoliščine so v zadostni meri razjasnjene, tožnik pa tudi v tožbi ni navedel ničesar, kar bi lahko vplivalo na drugačno odločitev. Objektivne okoliščine je prvostopenjski organ povezal v smiselno celoto, ki po mnenju sodišča s potrebno stopnjo prepričanja kažejo, da tožnik v zadevi ni bil dobroveren. Iz predhodno opisanega načina poteka predmetnih poslov kot celote in iz samega načina poslovanjem tožnika z družbama A. d.o.o. in B. d.o.o. tudi po mnenju sodišča izhaja, da gre za navidezne posle v skladu s tretjim odstavkom 74. člena ZDavP-2. Po presoji sodišča tako poslovanje tožnika ne more biti razumno (niti ni takšna poslovna praksa v gospodarskih poslih).

18. Sodišče se strinja z razlogi davčnega organa, s katerimi je ta zavrnil ugovor tožnika glede kršitve načela nevtralnosti DDV, kakor tudi navedb tožnika, da v predmetni zadevi ni podano tveganje izgube davčnih prihodkov. Tožnik je tudi po presoji sodišča dolžan plačati DDV, ki ga je izkazal na računu 102/11 z dne 27. 7. 2011 v vrednosti 425.125,20 EUR (DDV v višini 70.854,20 EUR), izdanem družbi B. d.o.o., s katerim je zaračunal dobavo OS. Na podlagi 9. točke prvega odstavka 76. člena ZDDV-1 mora DDV plačati oseba, ki ga na računu izkaže. Navedeno je tudi skladno z novejšo prakso SEU C-642/11 v zadevi Stroj trans EOOD (točka 42), v kateri je SEU zavzelo stališče, da je davčni zavezanec dolžan plačati DDV izkazan na računu, tudi, če obdavčljiva transakcija ne obstaja. V danem primeru tudi ne gre za solidarno odgovornost tožnika na podlagi 76b. člena ZDDV-1, kot to zmotno meni tožnik.

19. Sodišče ni našlo kršitev pravil postopka. Iz listin upravnega spisa izhaja, da je tožnik v postopku ves čas sodeloval. Prejel je zapisnik o DIN in nanj podajal pripombe, na katere je prvostopenjski organ tudi v celoti odgovoril. Pozvan je bil tudi, da dostavi vso dokumentacijo in je tudi imel vse možnost predložiti verodostojne listine v okviru predmetnega DIN. Prvostopenjski organ je glede vseh predloženih listin opravil pravilno dokazno oceno. Izpodbijana odločba ima po presoji sodišča tudi vse sestavine, kot jih določa 214. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) in jo je tudi možno preizkusiti. Oba upravna organa sta svojo odločitev obsežno obrazložila, za odločitev navedla tudi pravilne razloge in pravilno pravno podlago. Sodišče se z dokazno oceno obeh davčnih organov v celoti strinja.

20. Po povedanem je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

21. Sodišče je odločalo na nejavni seji na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1. 22. Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.