Jedro

Pravnomočna sodba v sporu med drugimi strankami o podobnem pravnem vprašanju, ne da bi obstajala dejanska povezava med strankami v tem in drugem sporu, ne more predstavljati novega dejstva oziroma novega dokaza, na podlagi katerega bi bila lahko za stranko izdana ugodnejša odločba, če bi bilo to dejstvo oziroma ta dokaz uporabljen v prejšnjem postopku. Obnovitveni razlog po določbi 10. točke 394. člena ZPP so lahko le takšna dejstva oziroma dokazi, ki so obstajali že takrat, ko je tekel prejšnji postopek, pa stranka zanje ni vedela do trenutka, ko je še lahko navajala nova dejstva in predlagala nove dokaze. Dejstva, ki so nastala pozneje, ne morejo biti razlog za obnovo postopka. Zahteva po spoštovanju razumnih rokov pri uveljavljanju pravic iz delovnega razmerja izhaja iz Konvencije št. 158 Mednarodne organizacije dela o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca, ki v 3. odstavku 8. člena določa, da se šteje, da delavec ne bo uveljavljal svoje pravice do pritožbe zoper prenehanje delovnega razmerja, če je ni uveljavil v določenem roku. Ker ta rok v naših predpisih ni povsem natančno določen, saj ga ZTPDR določa kot prekluzivnega, ZDR pa ga pušča odprtega, ga mora kot pravni standard, v odvisnosti od okoliščin primera, določiti sodišče. Iz večjega števila sodnih odločb s podobno problematiko je razvidno, da o razumnem roku za sodno varstvo nikakor ni mogoče govoriti v primeru, ko je poteklo skoraj 11 let od prenehanja delovnega razmerja do vložitve podrejenega zahtevka, ki sta ga tožnika postavila neposredno pred sodiščem.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za dovolitev obnove postopka prenehanja delovnega razmerja na podlagi sklepov tožene stranke z dne 7.7.1992, 5.8.1992 in 8.9.1992, ki so bili potrjeni s sklepom tožene stranke po vloženi zahtevi za varstvo pravic (pravilno ugovoru) in za razveljavitev teh sklepov. Nadalje je zavrnilo zahtevek za ugotovitev, da tožnikom (prvotno je šlo za tri tožnike) ni prenehalo delovno razmerje, in sicer F.H. 7.6.1992, S.H. 31.7.1992 in M.S. 1.7.1992, temveč jim je trajalo vse do vročitve sklepov pravni službi Svobodnih sindikatov po vložitvi zahteve za varstvo pravic z dne 24.9.1992, zaradi česar je tožena stranka dolžna izplačati tožnikom vse denarne obveznosti iz dela in po delu z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče je zavrnilo tudi podrejeni zahtevek, da sklep Delavskega sveta tožene stranke z dne 19.10.1992 ni bil izdelan v pisnem odpravku in vročen tožnikom in zato ni postal dokončen niti pravnomočen (podrejeno - da so sklepi o prenehanju delovnega razmerja pravno nični, ker je prvostopenjske sklepe sprejela nepooblaščena oseba) ter za ugotovitev, da tožnikom ni prenehalo delovno razmerje, da jih je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo, omogočiti opravljanje dela, priskrbeti ustrezno delovno dovoljenje in izplačati vse denarne obveznosti iz delovnega razmerja.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnikov zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je s stališčem sodišča prve stopnje, da pravnomočno sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Pd 2553/94 z dne 5.3.1997, v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, št. Pdp 622/97 z dne 29.1.1999 in sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. VIII Ips 263/99 z dne 16.5.2001, na katero so se tožniki sklicevali v zahtevi za obnovo postopka pri delodajalcu (zahteva z dne 12.6.2001), ne predstavlja obnovitvenega razloga po 10. točki 394. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj). Tožniki so bili neaktivni od leta 1992 do 2001, kar je daleč po poteku razumnih rokov za vložitev tožbe pred delovnim sodiščem.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje sta vložila revizijo tožnika S.H. in M.S.. Revizijo je vložil tudi F.H. oziroma dediči po njem, vendar je to revizijo sodišče prve stopnje zavrglo s sklepom z dne 26.1.2006, takšno odločitev pa je v pritožbenem postopku potrdilo tudi Višje delovno in socialno sodišče s sklepom, opr. št. Pdp 265/2006-2 z dne 9.3.2006. Tožnika v reviziji uveljavljata revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, kar naj bi bil rezultat zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navajata, da tožena stranka v postopku ni mogla dokazati, kdaj in ali je sploh izdala sklepe o ugovorih tožnikov zoper prvostopenjske sklepe o prenehanju delovnega razmerja. Zato se je postavilo vprašanje, ali so sklepi o prenehanju postali pravnomočni. Pooblaščenec tožnikov je predlagal izvedbo dokazov, ali so bili drugostopenjski sklepi izdani in vročeni takratnemu pooblaščencu tožnikov, vendar je sodišče tak dokazni predlog zavrnilo in si ni prizadevalo, da bi ugotovilo vsa pravno relevantna dejstva, od katerih je odvisna uporaba materialnega prava. Obnovo postopka sta tožnika utemeljila z določbo 10. točke 394. člena ZPP, in sicer na podlagi pravnomočne sodbe o primerljivi zadevi drugih delavcev - tožnikov, kar je pravno veljaven razlog za obnovo postopka. Zato ni bilo pogojev za zavrnitev tožbenega zahtevka. Zlasti ni bilo pogojev za zavrnitev podrejenega zahtevka. V kolikor tožena stranka ni sprejela sklepov o vloženih ugovorih tožnikov oziroma jih vročila tožnikom (tekom postopka tožena stranka tega ni dokazala), sama nosi riziko za čakanje na sodno varstvo. Tožniki niso vešči prava in so bili od leta 1992 zaradi vojne na območju Bosne in Hercegovine praktično nedosegljivi. Takoj, ko je bilo to mogoče (2001), so prišli v Ljubljano in izvedeli, da ni sklepov o vloženih ugovorih. Razumni rok za sodno varstvo (ki sicer ni nikjer predpisan) "ne more bremeniti tožnikov v smislu zavrnitve zahtevka", temveč bi jih tak rok lahko bremenil le, če bi bilo dokazano, da so iz šikanoznih ali drugih nagibov čakali na potek časa in šele po tem vložili tožbo.

Revizija je bila v skladu s 375. členom ZPP vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

Revizija uveljavlja le revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, zaradi česar je revizijsko sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo le v tem okviru. Glede na to ni moglo upoštevati revizijskih navedb o tem, da sodišče prve stopnje ni izvedlo vseh potrebnih dokazov zaradi ugotovitve relevantnih dejstev, saj to ne predstavlja uveljavljanje navedenega revizijskega razloga.

Čeprav se sodišči druge in prve stopnje nista ukvarjali natančneje z subjektivnim in objektivnim rokom za obnovo postopka (396. člen ZPP), kljub temu, da mora sodišče najprej preveriti, ali je predlog za obnovo postopka sploh pravočasen, popoln in dovoljen (398. člen ZPP) oziroma ali je bil tak že predlog za obnovo postopka pri delodajalcu, se revizijsko sodišče strinja z zaključkom sodišč druge in prve stopnje, da sklicevanje na citirano pravnomočno sodbo drugih tožnikov v drugem sporu, ne more predstavljati utemeljenega razloga za obnovo postopka po 10. točki 394. člena ZPP. Brez potrebe po širši obrazložitvi, saj sta to podali že sodišči druge in prve stopnje, je potrebno poudariti, da pravnomočna sodba sodišča v sporu med drugimi strankami o podobnem pravnem vprašanju, ne da bi obstajala dejanska povezava med strankami v tem in drugem sporu, ne more predstavljati novega dejstva oziroma novega dokaza, na podlagi katerega bi bila lahko za stranko izdana ugodnejša odločba, če bi bilo to dejstvo, oziroma če bi bil ta dokaz uporabljen v prejšnjem postopku. Nova dejstva in novi dokazi, ki so lahko obnovitveni razlog po določbi 10. točke 394. člena ZPP, so lahko le takšna dejstva oziroma dokazi, ki so obstajali že takrat, ko je tekel prejšnji postopek, pa stranka zanje ni vedela do trenutka, ko je še lahko navajala nova dejstva in predlagala nove dokaze. Dejstva, ki so nastala pozneje (s sklicevanjem na pravnomočno sodbo sodišča v drugi zadevi, do katere je prišlo mnogo kasneje, leta 1999), ne morejo biti razlog za obnovo postopka.

Tožnika v zvezi s primarnim in podrejenim zahtevkom prihajata sama s sabo v nasprotje. Predlog za obnovo postopka, kot izredno pravno sredstvo, namreč pravilno temelji na predpostavki, da je prišlo do predhodno pravnomočno končanega postopka (v tem primeru le pri delodajalcu), medtem ko pri podrejenem tožbenem zahtevku izhajata iz povsem druge predpostavke - da sklepa o prenehanju delovnega razmerja iz leta 1992 nikoli nista postala dokončna in pravnomočna. Ne glede na navedeno je potrebno tudi v primeru, če dokončni sklep tožene stranke tožnikoma oziroma njunemu pooblaščencu ni bil vročen (kar po toliko letih ni bilo več mogoče ugotoviti), opozoriti na rok za sodno varstvo. Ta rok je bil opredeljen v prvem odstavku 83. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89, 42/90, ki se v Republiki Sloveniji smiselno uporablja kot republiški predpis) in predstavlja materialni prekluzivni rok, na katerega sodišče pazi po uradni dolžnosti. Pravno naravo tega roka je spremenil 105. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Uradni list RS, št. 14/90 in nadalj.), ki je podaljšal rok za uveljavitev pravice do sodnega varstva v primeru molka organa - torej če delodajalec v predpisanem roku ni odločil o zahtevi ali ugovorov delavca. Vendar to ne pomeni, da je imel delavec v vsakem primeru pravico tudi do nerazumno dolgega in neupravičenega podaljševanja rokov, pa čeprav so bile morda podane postopkovne nepravilnosti na strani delodajalca. Zahteva po spoštovanju razumnih rokov pri uveljavljanju pravic iz delovnega razmerja izhaja iz Konvencije mednarodne organizacije dela, št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca (Uradni list SFRJ, Mednarodne pogodbe, št. 4/84 in Akt o notifikaciji nasledstva - Uradni list RS, št. 15/92), ki v tretjem odstavku 8. člena določa, da se šteje, da delavec ne bo uveljavljal svoje pravice do pritožbe zoper prenehanje delovnega razmerja, če jo ni uveljavil v določenem roku. Ta rok sicer v naših predpisih ni povsem natančno določen, saj ga ZTPDR določa kot prekluzivnega, ZDR pa ga pušča odprtega. To pomeni, da ga mora kot pravni standard, v odvisnosti od okoliščin primera, določiti sodišče. Iz večjega števila sodnih odločb s podobno problematiko je razvidno, da o razumnem roku za sodno varstvo nikakor ni mogoče govoriti v primeru, če je poteklo skoraj 11 let od prenehanja delovnega razmerja tožnikoma, do vložitve podrejenega zahtevka, ki sta ga tožnika (oziroma prvotno trije tožniki) postavila neposredno pred sodiščem (na obravnavi dne 16.4.2003).

Revizijsko sodišče (podobno kot v zvezi s primarnim zahtevkom) ugotavlja, da bi moralo sodišče sicer tožbo v zvezi s podrejenim zahtevkom zaradi poteka razumnega roka za sodno varstvo zavreči in ne zavrniti, vendar te kršitve (kot bistvene kršitve določb postopka) revizija ne uveljavlja, revizijsko sodišče pa nanjo ne pazi po uradni dolžnosti.

Glede na navedeno v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.