Jedro

Okvir hitrega postopka je najkasneje z izdajo odločbe prekrškovnega organa zamejen po subjektivni in objektivni plati, zato ga v postopku odločanja o zahtevi za sodno varstvo ni dopustno širiti na druge pravne oziroma fizične osebe oziroma druge historične dogodke, ki jih izrek odločbe o prekršku ne zajema.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne Okrajnemu sodišču v novo odločanje.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ, Policijska postaja Velenje, je z odločbo o prekršku 555006523207 z dne 22. 3. 2012 samostojnega podjetnika J. H. spoznal za odgovornega storitve prekrška po tretjem odstavku 37. člena Zakona o javnih zbiranjih (v nadaljevanju ZJZ) ter mu izrekel globo v višini 2.500,00 EUR. Okrajno sodišče v Velenju je z izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti spremenilo izrek odločbe prekrškovnega organa, storilcu izreklo globo v enaki višini kot prekrškovni organ, sicer pa je storilčevo zahtevo za sodno varstvo zavrnilo kot neutemeljeno.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovni državni tožilec, kot navaja v uvodu zahteve, zaradi kršitve četrtega, petega in dvanajstega odstavka 65. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1), kršitve četrte alineje prvega odstavka 62. a člena ZP-1 ter kršitve 5., 7. in 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1, v zvezi s tretjim odstavkom 59. člena ZP-1. V obrazložitvi zahteve navaja, da je sodišče s spremembo opisa prekrška prekoračilo okvir prekrškovnega pregona v hitrem postopku, smiselno pa tudi obdolžilni predlog, da je sodišče kršilo načelo prepovedi reformatio in peius ter da je spremenjeni izrek nerazumljiv in v nasprotju s samim seboj. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču v vnovično odločanje.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo storilcu prekrška, ki se o njej ni izjavil. B.

4. Iz izreka odločbe o prekršku Policijske postaje Velenje izhaja, da je samostojni podjetnik J. H. dne 18. 2. 2012 ob 00.10 uri in dne 19. 2. 2012 ob 00.05 uri v poslovni enoti gostinskega lokala B. omogočil obratovanje gostinskega lokala, ki nudi mehansko ali živo glasbo za ples oziroma družabni program (obratovanje diskotek in nočnih klubov), lokal pa je obratoval brez vzdrževanja reda z varnostniki, kot ga določa 12. a člen ZJZ, s čimer je kršil določilo 2. točke prvega odstavka 37. člena ZJZ in s tem storil prekršek po tretjem odstavku 37. člena ZJZ. Tak opis, ki izvršitveno ravnanje opisuje praktično zgolj s prepisom zakonskega besedila, je sodišče spremenilo tako, da ga je konkretiziralo. Tega storilčeva zahteva za sodno varstvo in zahteva za varstvo zakonitosti ne kritizirata.

5. Okrajno sodišče v Velenju je torej ob odločanju o storilčevi zahtevi za sodno varstvo po uradni dolžnosti spremenilo izrek odločbe o prekršku ter storilca spoznalo za odgovornega, da je dne 18. 2. 2012 ob 00.10 uri in dne 19. 2. 2012 ob 00.05 uri v poslovni enoti gostinskega lokala B., kjer opravlja gostinsko dejavnost, organiziral javno prireditev, in sicer v petek dne 17. 2. 2012 „Moški striptease z M. M.“ ter v soboto dne 18. 2. 2012 „Pustovanje z nagradami“, pri tem pa ni poskrbel za vzdrževanje reda z varnostniki v skladu z 12. a členom ZJZ, s čimer je kršil določilo 2. točke prvega odstavka 37. člena ZJZ ter storil prekršek po tretjem odstavku 37. člena ZJZ.

6. Sestavine izreka pisne odločbe o prekršku so določene v tretjem odstavku 56. člena ZP-1. Med njimi je tudi kratek opis dejanja, s katerim je storjen prekršek, ki mora med drugim obsegati tudi čas storitve prekrška. Opis dogodka, ki naj bi predstavljal normativno konkretizacijo prekrška, določa predmet postopka o prekršku. Čas storitve prekrška je pomemben za presojo, ali so podane okoliščine, ki izključujejo pregon storilca (na primer zastaranje), zaradi opredelitve storilčevega statusa (na primer status voznika začetnika), v primerih spreminjanja zakonodaje glede vprašanja, kateri zakon je za storilca milejši, predvsem pa je opredelitev časa storitve prekrška pomembna zaradi zagotovitve storilčeve obrambe v postopku, ki bo mogoča le v primeru, če je očitek zoper njega dovolj jasen in določen.

7. V obravnavanem primeru je potrebno pritrditi vložniku zahteve za varstvo zakonitosti, da je spremenjen izrek v izpodbijani sodbi nerazumljiv in v časovnem (kronološkem) nasprotju sam s seboj, zaradi česar je v izpodbijani pravnomočni sodbi podana kršitev po 8. točki prvega odstavka 156. člena ZP-1. Sodišče, ki je po uradni dolžnosti ob odločanju o storilčevi zahtevi za sodno varstvo spremenilo izrek odločbe o prekršku, je v spremenjenem izreku navedlo, da je nosilec dejavnosti samostojni podjetnik J. H. dne 18. 2. 2012 in 19. 2. 2012 v poslovni enoti gostinskega lokala organiziral javno prireditev, in sicer v petek dne 17. 2. 2012 „Moški striptease z M. M.“ ter v soboto dne 18. 2. 2012 „Pustovanje z nagradami“, pri tem pa ni poskrbel za vzdrževanje reda z varnostniki. Iz izreka sodbe torej izhaja, da je storilec dne 18. in 19. 2. 2012 storil prekršek s tem, da je organiziral javni prireditvi z družabnim programom, ki sta potekali dne 17. ter 18. 2. 2012. Takšen izrek sodbe je nerazumljiv, ker iz njega ni razvidno, kdaj je storilec izvršil posamezna ravnanja, ki pomenijo prekršek, to je, ali 17. in 18. 2. ali 18. in 19. 2. 2012. Prav tako to ni razvidno iz obrazložitve izpodbijane sodbe, v kateri sodišče opisuje dogajanje v lokalu dne 19. 2. 2012. 8. Odločanje o zahtevi za sodno varstvo predstavlja (praviloma) edino stopnjo sodnega varstva v hitrem postopku o prekršku, obenem pa gre za odločanje o pravnem sredstvu zoper odločbo prekrškovnega organa. Odločanje sodišča v tem postopku je omejeno zlasti na uveljavljane razloge zahteve za sodno varstvo in je po svoji naravi instančno (sodba Vrhovnega sodišča IV Ips 23/2007 z dne 18. 11. 2008). Okvir hitrega postopka je najkasneje z izdajo odločbe prekrškovnega organa zamejen po subjektivni in objektivni plati, zato ga v postopku odločanja o zahtevi za sodno varstvo ni dopustno širiti na druge pravne oziroma fizične osebe oziroma druge historične dogodke, ki jih izrek odločbe o prekršku ne zajema. To pomeni, da se sodba o zahtevi za sodno varstvo sme nanašati samo na pravno oziroma fizično osebo (subjektivna identiteta) in samo na prekršek (objektivna identiteta), zoper katero oziroma zaradi katerega je bila izdana odločba v hitrem postopku. Postopek z zahtevo za sodno varstvo predstavlja nadaljevanje hitrega postopka, ki se začne po uradni dolžnosti ali z vložitvijo pisnega predloga upravičenih predlagateljev (prvi odstavek 50. člena ZP-1). V fazi odločanja o pravnem sredstvu pa postopka o prekršku ni mogoče širiti na historični dogodek, ki v izreku odločbe o prekršku sploh ni bil zajet. 9. Utemeljena je trditev zahteve za varstvo zakonitosti, da je sodišče s spremembo opisa prekrška v izreku izpodbijane sodbe nedovoljeno razširilo prekrškovni očitek, vsebovan v izreku odločbe o prekršku. Izrek odločbe o prekršku je storilcu očital, da je dne 18. 2. 2012 in dne 19. 2. 2012 omogočil obratovanje gostinskega lokala brez vzdrževanja reda z varnostniki, sodišče pa je po uradni dolžnosti v spremenjeni izrek odločbe o prekršku dodalo še dogodek, ki naj bi se zgodil dne 17. 2. 2012, ko je storilec organiziral javno prireditev „Moški striptease z M. M.“, na kateri ni poskrbel za vzdrževanje reda z varnostniki. Očitek, da je storilec organiziral javno družbeno prireditev dne 17. 2. 2012, se je sicer pojavil že v razlogih odločbe o prekršku, ne pa tudi v njenem izreku. V izreku se je ta očitek pojavil prvič v izpodbijani pravnomočni sodbi, kar predstavlja nedopustno širitev kriminalne količine storilcu očitanega prekrška, ki je zamejen z opisom v izreku odločbe o prekršku. Sodišče je s spremembo opisa prekrška v izreku izpodbijane odločbe kršilo načelo prepovedi reformatio in peius, določeno v dvanajstem odstavku 65. člena ZP-1 ter dvanajstem odstavku 129. a člena v zvezi s 7. točko prvega odstavka 155. člena ZP-1. Zoper odločbo o prekršku je bila vložena zahteva za sodno varstvo v storilčevo korist, sodišče pa je z inkriminacijo dogodka dne 17. 2. 2012, ki ni bil vsebovan v izreku izpodbijane odločbe o prekršku, odločbo o prekršku po uradni dolžnosti spremenilo v storilčevo škodo.

10. Ker je izrek izpodbijane pravnomočne sodbe nerazumljiv (8. točka prvega odstavka 155. člena ZP-1), sodišče pa je s spremembo opisa prekrška v izreku odločbe o prekršku s tem kršilo načelo prepovedi reformatio in peius, je Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču v novo odločanje (prvi odstavek 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1).