Jedro

Iz trditvene podlage tožbe izhaja, da je bila sporna oporoka napravljena pod vplivom groženj toženca, ki se ga je oporočiteljica zelo bala. Zato je pravilno sklepanje, da iz navedene dejanske podlage izhaja pravno upoštevna napaka volje za ugotovitev, da je sporna oporoka neveljavna.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z zamudno sodbo v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku in razsodilo, da je lastnoročna oporoka, ki jo je 25. 1. 2004 napravila oporočiteljica L. P., pravno neveljavna. Odločilo je, da mora toženec povrniti tožnici odmerjene pravdne stroške.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo toženca zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Odločilo je, da pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

3. Toženec v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Navaja, da s tožbeno navedbo „naprava oporoke pod vplivom toženca, ki se ga je pokojna zelo bala“ še ni izpolnjen dejanski stan prvega odstavka 60. člena Zakona o dedovanju – ZD. Omenjeni člen ne zahteva samo vpliva na oporočitelja, pač pa prisilitev k napravi oporoke z grožnjo ali s silo. Tožnica bi morala zatrjevati, da je toženec pri oporočiteljici z dejansko in konkretno grožnjo ali silo povzročil strah, zaradi katerega je bila prisiljena k napravi oporoke. Ob tem se sklicuje tudi na določbo drugega odstavka 45. člena Obligacijskega zakonika – OZ in trdi, da tožnica navedenega v tožbi ni zatrjevala. Navedbe o njegovem domnevnem psihičnem nasilju nad oporočiteljico in njenem strahu pred njim so zgolj pavšalne. V tožbenih navedbah tudi ni podlage za uporabo drugega odstavka 59. člena ZD. Njegovi pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje priloženo zdravniško mnenje (ki predstavlja sestavni del oporoke, ker se je hranilo pri notarju skupaj z oporoko) predstavlja neločljivo celoto, zato bi ga pritožbeno sodišče moralo presojati. Tožnica je s predložitvijo le oporoke brez zdravniškega mnenja zlorabila pravice, zato bi sodišče moralo pri presoji upoštevati tudi zdravniško mnenje, iz katerega izhaja, da so dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, v nasprotju s predloženimi dokazi. Poudarja, da iz tožbenih navedb ne izhaja, da je bila oporočiteljica nesposobna za razsojanje v trenutku, ko je napravila oporoko. Bistvena kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena in prvega odstavka 360. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP je podana, ker drugostopenjsko sodišče ni presojalo pritožbenih navedb, da so v obrazložitvi prvostopenjske sodbe nepravilno povzete (v reviziji citirane) tožbene navedbe. Pritožbeno sodišče je v nasprotju z določbo 355. člena ZPP samo dopolnjevalo s strani prvostopenjskega sodišča ugotovljeno dejansko stanje. Trdi, da je bila kršena tudi njegova pravica do pravnega sredstva iz 25. člena URS. Predlaga, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne.

4. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Tožnica v pravdi zahteva razveljavitev oporoke zaradi oporočiteljičine napake volje in zaradi oporočiteljičine nerazsodnosti.

7. Revizijski poskus prikazati, da je tožba nesklepčna, ker je tožbeni opis življenjskega primera premalo konkretiziran glede toženčeve grožnje oporočiteljici, je neutemeljen. V obravnavanem primeru iz trditvene podlage tožbe jasno izhaja, da je bila sporna oporoka napravljena pod vplivom groženj toženca, ki se ga je oporočiteljica zelo bala. Zato je pravilno pravno sklepanje obeh sodišč, da iz navedene dejanske podlage izhaja pravno upoštevna napaka volje za ugotovitev, da je sporna oporoka neveljavna (primerjaj prvi odstavek 60. člena ZD).

8. Glede zatrjevanega nasprotja med navedbami in predloženimi dokazi revizijsko sodišče pojasnjuje, da v zamudnem postopku sodišče ne izvaja dokazov, temveč samo preverja, ali navedbe o dejstvih ne nasprotujejo priloženim dokazom. Bistveno je torej, da zatrjevano dejstvo ni v nasprotju z dokazom, pri čemer je nepomembno, kakšne narave je predloženi dokaz. Tudi če gre za kakorkoli pomanjkljiv dokaz (na kar meri revident v reviziji s sklicevanjem na zdravniško mnenje, hranjeno skupaj z oporoko), ki morda v kontradiktornem postopku ne bi zadostoval za utemeljenost zahtevka, ki pa v tožbi zatrjevanim dejstvom ne nasprotuje, to ni razlog, zaradi katerega bi bilo mogoče šteti, da ni izpolnjen pogoj iz 4. točke prvega odstavka 318. člena ZPP.(1)

9. Ker za zavrnitev revizije zadostuje presoja, da volja, izjavljena v oporoki, ne ustreza pravi in resnični volji zapustnika, na nadaljnje revizijske trditve o oporočiteljičini oporočni (ne)sposobnosti ni potrebno odgovarjati.

10. Neutemeljen je revizijski očitek, da pritožbeno sodišče ni presojalo pritožbenih navedb, da so v sodbi sodišča prve stopnje nepravilno povzete posamezne tožbene navedbe. Razlogi so namreč razvidni v prvem odstavku na četrti strani drugostopenjske sodbe.

11. Neutemeljen je tudi revizijski očitek, da je bila v postopku kršena toženčeva pravica do pritožbe (25. člen URS). Sodišče prve stopnje je namreč v obrazložitvi zamudne sodbe pojasnilo, katere pravne norme je uporabilo, kako je pod njih subsumiralo dejanske navedbe tožnice iz tožbe in katere so bile tiste tožbene navedbe, ki jih je subsumiralo. Ker je toženec v obravnavanem primeru lahko uresničil svojo pravico do pritožbe, zatrjevana kršitev ustavne pravice ni podana.

12. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, niti razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba neutemeljeno revizijo toženca na podlagi določbe 378. člena ZPP zavrniti in z njo tudi njegov zahtevek za povrnitev stroškov revizije (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Zobec J., Pravdni postopek, zakon s komentarjem, tretja knjiga, GV Založba, Ljubljana 2009, str. 121 in 122.