Jedro

Res je, da kazenska odgovornost pomagača v razmerju do storjenega ali poskušanega kaznivega dejanja, ni odvisna od kazenskega pregona in kazenske odgovornosti storilcev teh dejanj in zanjo zadostuje obstoj kaznivega dejanja. Za kaznivost udeleženca Kazenski zakonik zahteva torej le storitev kaznivega dejanja v objektivnem pomenu (limitirana akcesornost). Pomoč torej postane kazniva že s tem, ko glavni storilec izvrši kaznivo dejanje in ni potrebno, da je tudi obsojen. Pritožbeno sodišče poudarja, da ni nobenega dvoma, da obdolženi R.M. kaznivega dejanja, katerega je bil obdolžen, sploh ni izvršil iz razlogov, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje. Navedeni obdolženci pa niso bili pomočniki, kot je opisano v izreku izpodbijane sodbe, ampak bi lahko bili sostorilci kaznivega dejanja zatajitve finančnih obveznosti in so obdolženega R.M. le uporabili kot "slamnatega direktorja", ki v bistvu, kot je že bilo obrazloženo, ni imel niti najmanjšega pojma o poslovanju družbe, katere direktor je bil in so bili ostali obdolženci tisti, ki so storili kaznivo dejanje, ki se je očitalo obdolženemu R.M..

Izrek

I. Pritožba okrožne državne tožilke se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stroški pritožbenega postopka bremenijo proračun.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim delom sodbe je sodišče prve stopnje obdolženega R.M. oprostilo obtožbe zaradi kaznivega dejanja zatajitve finančnih obveznosti po tretjem v zvezi z drugim odstavkom 254. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), obdolžene J.A., S.Č., L.K. in B.B. pa zaradi kaznivega dejanja pomoči h kaznivemu dejanju zatajitve finančnih obveznosti po tretjem v zvezi z drugim odstavkom 254. člena v zvezi s prvim odstavkom 27. člena KZ. Po prvem odstavku 96. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) bremenijo stroški tega kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolžencev in nagrade njihovih zagovornikov, proračun.

2. Proti tej sodbi se je pritožila okrožna državna tožilka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred popolnoma spremenjenim sodnim senatom.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje v obravnavani zadevi ugotovilo pravilno in popolno. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovore obdolžencev je pravilno ocenilo, na tej osnovi pa je zanesljivo ugotovilo, da ne razpolaga z dokazi, na podlagi katerih bi lahko z vso gotovostjo spoznalo obdolžence za krive storitve omenjenih kaznivih dejanj. V posledici tega jih je utemeljeno oprostilo obtožbe. Tako svojo odločitev je v napadeni sodbi tudi prepričljivo obrazložilo in pritožbena izvajanja okrožne državne tožilke ne morejo omajati pravilnosti razlogov napadene sodbe.

5. Po stališču pritožbe je bil obdolženi R.M. kot direktor družbe G.H. d.o.o. seznanjen z obveznostmi, ki so izhajale iz naslova uvoženih naftnih derivatov. Gre namreč za poslovno popolnoma sposobno osebo, ki je, kakor izhaja iz izpisa sodnega registra, za družbo G.H. d.o.o., slednjo v kritičnem obdobju zastopal samostojno in brez omejitev. Tekom predmetnega kazenskega postopka ni bilo uradno ugotovljeno, da bi imel R.M. kakršnekoli fizične ali psihične omejitve, ki bi mu preprečevale ali onemogočale opravljanje funkcije direktorja. Pritožba obrazlaga, da je R.M. dne 29. 12. 2004 postal edini družbenik in odgovorna oseba družbe G.H. d.o.o. Kot direktor je bil dolžan izpolnjevati trošarinske obveznosti iz naslova obračuna in plačila trošarine in ekološke takse, saj je bila družba trošarinski zavezanec. In v kolikor do vstopa v to družbo ni bil seznanjen z veljavnimi pravnimi predpisi iz navedenega področja, je bil dolžan to storiti ob prevzemu funkcije zastopnika družbe. Prav vsi pravni predpisi v Republiki Sloveniji so javno objavljeni in dostopni vsem in še vedno velja pravilo, da nepoznavanje prava škoduje. R.M. za predložitev mesečnih obračunov trošarine in plačilo prej navedenih obveznosti ni poskrbel in s tem se je družba izognila plačilu trošarine in ekološke takse v skupni vrednosti nekaj več kot 363.000,00 EUR. Motiv za tako ravnanje je nedvomno pridobitev velike premoženjske koristi, ki jo je zaradi takšnega ravnanja družba pridobila, R.M. pa je šlo za to, da družba takšno korist pridobi. Iz računov, ki jih je potrdil s svojimi podpisi in ki so bili zaseženi L.K. izhaja, da so v prodajno ceno všteti in obračunani tako trošarine kot tudi ekološka taksa.

6. Pritožba poudarja, da je obdolženec zanikal, da bi poznal B.B. ali J.A., T. in K. pa bi naj videl le enkrat, saj je pred tem prejel pravni pouk, da ni dolžan izpovedovati zoper sebe, kar pa je lahko interpretirati tudi v smislu, da ni dolžan govoriti resnice oziroma da lahko pove tudi kaj neresničnega. Pritožba še navaja, da so o poslovnem sodelovanju med družbo G.H. d.o.o. in družbo I. d.o.o., pa tudi samostojno podjetnico L.K., zaslišane priče, bodisi v fazi preiskave ali na glavni obravnavi izpovedale, da so se naftni derivati iz Avstrije dostavljali v skladišča družbe I. d.o.o. Te priče so bili ali direktorji družb ali njihovi vozniki, ki so opravljali prevoze za G.H. d.o.o. Po mnenju pritožbe izhaja predvsem iz dokumentacije v spisu, da je šlo za sodelovanje med R.M. in J.A., S.Č., L.K. ter B.B.. Obveznosti do avstrijske družbe L. so bile za dobavljene derivate v imenu plačnika, to pa je bila družba G.H. d.o.o., poravnane na račun družbe B.I. V obdobju od januarja do marca 2005 je bilo na račun te družbe vplačanih dobrih 410.000,00 EUR. Iz dokumentacije v sodnem spisu izhaja, da je polog v štirih primerih opravila neugotovljena oseba, štiri pologe gotovine v skupnem znesku dobrih 152.000,00 EUR je opravil J.A., ki je bil kot tak tudi identificiran ob vsakokratnem pologu. Zadnji polog v znesku 40.000,00 EUR pa je opravil obdolženi R.M. 7. Pritožba je mnenja, da ni nobenega dvoma, da so obdolženi J.a., S.Č., L.K. in B.B. naklepoma pomagali obdolženemu R.M. pri storitvi kaznivega dejanja zatajitve finančnih obveznosti. Pri tem se sklicuje na materialne, listinske dokaze, ki podpirajo zatrjevanje tožilstva, saj je L.K. dala na razpolago obrt, preko katere je bilo mogoče prodajo naftnih derivatov listinsko prikazati in poskrbeti za poravnavo plačil dobavitelju. Tudi zatrjevanje tožilstva, da je B.B. večino naftnih derivatov preko voznikov družbe I. d.o.o. iz M. vozil za družbo G.H. d.o.o. in jih spravil v promet, izhaja iz poslovne dokumentacije. Iz obdolženemu B.B. zaseženih osebnih zapiskov pa izhaja, da je vodil osebno evidenco o posameznih zneskih nakazil in o terjatvah, prav tako je vodil evidenco o stanju dolga in posebej izpostavil dolg do "Srbina".

8. Takim obširnim pritožbenim izvajanjem pa pritožbeno sodišče ne more pritrditi. Sodišče prve stopnje je z vso gotovostjo ugotovilo, da obdolženci očitanih kaznivih dejanj niso storili. To je z natančnimi in obširnimi razlogi tudi obrazložilo. S temi razlogi se pritožbeno sodišče strinja, se nanje sklicuje in jim v izogib ponavljanju dodaja le še: Nobenega razloga ni imelo sodišče prve stopnje, da ne bi verjelo zagovoru obdolženca R.M., da je od obdolženega S.Č. prejel nagrado za prenos poslovnega deleža družbe, kar potrjuje, da je bil nastavljen za "slamnatega direktorja", ki je v gostilni od Č. prejel del poslovne dokumentacije družbe in štampiljko družbe. Vendar pa iz nadaljnjih izvedenih dokazov ni moč zaključiti oziroma pritrditi pritožbi, da bi obdolženi M. sploh vedel s čim se družba ukvarja, še manj pa, da bi imel sposobnosti za organizacijo in izvedbo teh poslov. Pri obdolženi L.K. je bilo zaseženih več bianco listin s podpisom obdolženega R.M., zasežena pa je bila tudi štampiljka družbe G.H. d.o.o. Obdolženčev zagovor, da mu je bilo izročenih več listin, ki jih je bianco podpisal, je zato s temi okoliščinami potrjen. Kot naivnega in nesposobnega za vodenje gospodarske družbe pa je obdolženca opisala priča A.J., kateremu je bil zasežen del dokumentacije družbe G.H. d.o.o., ki mu jo je M. izročil, ko se je k njemu zatekel po pomoč, saj je hotel vedeti kaj je na CD-ju, ki mu je bil izročen. Ugotovil je, da se na njem nahaja ogromno računov. Potem pa je obdolženca peljal na banko NLB, kjer so M. povedali, da je identifikacijska kartica ponarejena. Uslužbenka na banki pa je celo podvomila v identiteto R.M., saj bi naj oseba s tem imenom že dvigala denar s TRR družbe, pa ni šlo za isto osebo. V pisarni družbe, ki je nasproti poslovne stavbe časopisa V. in ki si jo je kot priča zaslišani J. ogledal, pa sta od opreme bila en stol in mizo in ničesar drugega.

Nadalje pritožba spregleda oziroma ne upošteva, da so bili na podlagi odredb preiskovalnega sodnika pridobljeni podatki o izvedenih transakcijah na bančnih računih G.H. d.o.o. V točki 27 izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje zapisalo ugotovitve na podlagi vpogleda v dokumentacijo o izvedenih transakcijah na bančnih računih družbe G.H. d.o.o. Iz njih je razvidno, da je TRR pri Banki Koper odprl obdolženi S.Č. dne 20. 12. 2004 in je bil do 4. 4. 2005 tudi edini pooblaščen za razpolaganje z denarnimi sredstvi. V obdobju od 30. 12. 2004 do 17. 5. 2005 je dvignil z računa takratnih 21,600.000,00 SIT. Ko je obdolženi M. Č. preklical pooblastilo 4. 4. 2005, se je ugotovilo, da od tega dne dalje na računu ni bilo več nobenega prometa. Zadnje transakcije na računu so bile opravljene 26. 1. 2005, obdolženi S.Č. pa je od 30. 12. 2004 do navedenega datuma dvignil skupno 25,800.000,00 SIT. Ko je bil na banki za dvig denarja pooblaščen še obdolženi R.M. in ki bi naj od 21. 1. 2005 do 26. 1. 2005 opravil štiri dvige gotovine, pa ni bilo potrjeno, da je denar dvignil prav obdolženi M., en dvig gotovine pa je dne 24. 1. 2005 opravil obdolženi J.A., ki sploh ni bil pooblaščen. Sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotavlja, da v spisu ni nobenega podatka, ki bi potrdil, da je bil R.M. v stiku s P.V., ki je avstrijski družbi L. posredoval naročila za dobavo mineralnih olj slovenskim družbam, niti ni bil nikoli v kontaktu s katerim od prevoznikov mineralnih olj. So pa po podatkih spisa imeli kontakte s P.V. obdolženi S.Č. 6 krat, I.T. 28 krat in J.A. en kontakt. Največ kontaktov pa je imel S.K., ki je bil dejanski poslovodja družbe P. & CO d.o.o., in sicer 230. Obdolženi M. pa je imel telefonske kontakte le z A.J. in R.K.. Pritožba pa nadalje ne upošteva izpovedbe priče R.K. o telefonskih kontaktih z R.M., saj je povedal, da z njim telefonskih kontaktov ni imel oziroma se za njih ne spomni, v zvezi s pooblastilom za dvig denarja s TRR družbe G.H. d.o.o. pa je povedal, da sta se o tem dogovorila s S.Č., kateremu je posodil denar.

Spregledati tudi ni moč, kar je sodišče prve stopnje opisalo v točkah 32 in 33 izpodbijane sodbe, da obdolženemu R.M. ni bila zasežena nobena dokumentacija, ki bi kazala na to, da je bil seznanjen z uvozom mineralnih olj, kot tudi ne z računi, ki so bili izstavljeni v obdobju, ko je bil formalno direktor. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je z vso gotovostjo ugotovljeno, da obdolženi R.M. pač ni mogel obvladovati poslovanja družbe, kot je bila G.H. d.o.o., saj tudi ni poznal niti B.B. niti C.B. niti J.A., medtem ko je L.K. in I.T. videl le takrat, ko je v njuni pisarni podpisoval dokumentacijo, tudi bianco. Ni moč spregledati tudi dejstva, da je obtoženi J.A., ki je v času od 18. 2. 2005 do 9. 3. 2005 na račun družbe B.I.L. pri madžarski banki opravil štiri pologe gotovine v skupni višini 182.450,00 EUR, da je bil v številnih telefonskih kontaktih z B.B., skladiščnikom družbe I. d.o.o. I.D. ter z vozniki te družbe. Obdolženi J.A. je imel 15 kontaktov tudi z M.P., ki je po izpovedi I.D. tudi dvigal dokumentacijo družbe G.H. d.o.o. na bencinskem servisu BB, trikrat pa je obdolženi A. I.T. tudi klical, ta pa je imel številne kontakte z obtoženim S.Č., še več pa z M.P. 9. Glede na zgoraj obrazloženo je sodišče prve stopnje povsem utemeljeno oprostilo obtožbe tudi obdolžene J.A., S.Č., L.K. in B.B. zaradi kaznivega dejanja pomoči h kaznivemu dejanju zatajitve finančnih obveznosti, saj tem obdolžencem ni bilo dokazano, da so očitana kazniva dejanja storili. Res je, da kazenska odgovornost pomagača v razmerju do storjenega ali poskušanega kaznivega dejanja, ni odvisna od kazenskega pregona in kazenske odgovornosti storilcev teh dejanj in zanjo zadostuje obstoj kaznivega dejanja. Za kaznivost udeleženca Kazenski zakonik zahteva torej le storitev kaznivega dejanja v objektivnem pomenu (limitirana akcesornost). Pomoč torej postane kazniva že s tem, ko glavni storilec izvrši kaznivo dejanje in ni potrebno, da je tudi obsojen.1 Pritožbeno sodišče poudarja, da ni nobenega dvoma, da obdolženi R.M. kaznivega dejanja, katerega je bil obdolžen, sploh ni izvršil iz razlogov, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje. Navedeni obdolženci pa niso bili pomočniki, kot je opisano v izreku izpodbijane sodbe, ampak bi lahko bili sostorilci kaznivega dejanja zatajitve finančnih obveznosti in so obdolženega R.M. le uporabili kot "slamnatega direktorja", ki v bistvu, kot je že bilo obrazloženo, ni imel niti najmanjšega pojma o poslovanju družbe, katere direktor je bil in so bili ostali obdolženci tisti, ki so storili kaznivo dejanje, ki se je očitalo obdolženemu R.M. Sodišče prve stopnje je torej obdolžence utemeljeno oprostilo obtožbe.

10. Tako pritožbena graja razlogov napadene sodbe ni utemeljena, saj jim ni mogoče oporekati, upoštevaje zadostno podlago za tovrstno odločitev sodišča prve stopnje v zbranem dokaznem gradivu.

11. Ker je po obrazloženem sodišče prve stopnje dejansko stanje o odločilnih dejstvih pravilno ugotovilo, in ker pritožbeno sodišče pri preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo kršitev zakona iz 383. člena ZKP, ki bi jih moralo upoštevati po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo okrožne državne tožilke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje - 391. člen ZKP.

12. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu prvega odstavka 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 96. člena ZKP.

1 Primerjaj s sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 317/2001 z dne 5. 6. 2003.