Jedro

Prvostopenjski organ je utemeljeno sklepal, da če je bil tožnik štirikrat obsojen za kazniva dejanja v matični državi in dvakrat pravnomočno kaznovan za prekršek zoper javni red in mir v Sloveniji, obstajajo razlogi za domnevo, da se ne bo podrejal pravnemu redu RS.

Tožena stranka je ravnala pravilno, ko je tožniku šele tokrat pravnomočne obsodbe upoštevala kot razlog za domnevo, da se ne bo podrejal pravnemu redu RS, saj je to nova okoliščina, ki je prej še ni bilo, in sicer sta obe odločitvi o prekršku postali pravnomočni po zadnjem podaljšanju dovoljenja za začasno prebivanje in pred vložitvijo prošnje za ponovno podaljšanje bivanja.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo zavrnil vlogo tožnika za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje iz razloga zaposlitve ali dela in odločil, da mora tožnik zapustiti Republiko Slovenijo v roku 15 dni od vročitve dokončne odločbe. V obrazložitvi odločbe navaja, da je tožnik dne 22. 3. 2010 zaprosil za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji iz razloga zaposlitve ali dela, navaja, kaj je k vlogi priložil ter citira določilo 27. člena Zakona o tujcih (Uradni list RS št. 64/09 – UPB, v nadaljevanju ZTuj-1), kjer je določeno, kaj mora imeti tujec, ki želi prebivati v Republiki Sloveniji. Nadalje še navaja, da za izdajo dovoljenja ne smejo biti podani razlogi za zavrnitev izdaje dovoljenja za začasno prebivanje, kot izhajajo iz 43. člena ZTuj-1. Prvostopenjski organ je ugotovil, da je tožnik zaveden v policijskih evidencah. V kazenski evidenci Ministrstva za pravosodje Republike Slovenije ni zaveden, pač pa se zoper njega vodi pri Okrajnem sodišču Črnomelj postopek o prekršku po členu 130/5 ZVCP-1. Pri Okrajnem sodišču Črnomelj se zoper njega ne vodi kazenski postopek. Pač pa je bil tožnik s strani policistov Policijske postaje Črnomelj obravnavan zaradi dveh kršitev javnega reda in miru in sicer mu je bil dne 15. 11. 2009 zaradi kršitve določil po 2. odstavku 6. člena Zakona o varstvu javnega reda in miru (Uradni list RS št. 70/06, dalje ZJRM-1) izdan plačilni nalog, zoper katerega je vložil ugovor, na podlagi katerega je bila izdana odločba o prekršku, ki je postala pravnomočna dne 30. 1. 2010. Dne 18. 2. 2010 pa je zaradi kršitve 1. odstavka 6. člena ZJRM-1 bil tožniku izdan plačilni nalog, ki je postal pravnomočen dne 10. 3. 2010. Prvostopenjski organ je tožnika seznanil z ugotovitvami postopka, da so podani razlogi za zavrnitev izdaje dovoljenja za začasno prebivanje iz 5. alineje 1. odstavka 43. člena ZTuj-1, ker je prvostopenjski organ ugotovil, da obstajajo razlogi za domnevo, da se ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. Prvostopenjski organ je tožnika opomnil tudi na njegovo obnašanje v preteklosti v njegovi matični državi, kjer je bil pravnomočno kaznovan za štiri različna kazniva dejanja, od katerih so bila tri z elementi nasilja, in sicer: zaradi povzročanja nevarnosti za življenje in splošno premoženje, zaradi hude telesne poškodbe, zaradi preprečevanja uradne osebe pri opravljanju službene dolžnosti in zaradi priklopa na električno omrežje brez soglasja elektro-distributerja. Iz njegovega obnašanja v preteklem obdobju do danes je razvidno, da v Sloveniji nadaljuje z izvrševanjem kaznivih ravnanj in sicer prekrškov, saj je bil obravnavan zaradi kršitev določil po ZJRM-1. V enem primeru je večkrat s palico udaril drugo osebo, v drugem primeru pa je šlo za zasledovanje osebe in povzročanje ogroženosti in strahu. Zaradi njegovega obnašanja v preteklosti v matični državi in sedaj v Republiki Sloveniji prvostopenjski organ sklepa, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. Tožnik je v upravnem postopku povedal, da se s kaznijo v postopku o prekršku ni strinjal, da se je pritožil in da so ga napotili na sodišče. On pa je kazen rajši plačal, samo da ni šel na sodišče, ker bi imel z odvetnikom še višje stroške. Zaveda se svojih dejanj in posledic zavrnitve dovoljenja, ker ne bo imel sredstev za preživljanje. Če bi vedel, da bo njegovo ravnanje vplivalo na izdajo dovoljenja, bi svojo nedolžnost dokazoval na sodišču. Tožnik je prvostopenjskemu organu tudi predložil vse sodbe iz matične države s klavzulo pravnomočnosti. Prvostopenjski organ je na podlagi pridobljenih sodb pregledal vse podatke in okoliščine, iz katerih je razvidno tožnikovo obnašanje v preteklem obdobju in ponovno tehtal njegovo pravico do prebivanja v Republiki Sloveniji na eni strani in na dobrine, varovane s 5. alinejo 1. odstavka 43. člena ZTuj-1 na drugi strani ter ugotovil, da je bil tožnik doslej v matični državi pravnomočno kaznovan za različna kazniva dejanja ter v Republiki Sloveniji dvakrat zaradi prekrškov zaradi kršitve javnega reda in miru, sedaj je še vedno v postopku zaradi prekrška po čl. 130/5 ZVCP-1, s čimer je utemeljena bojazen, da ne bo spoštoval pravnega reda Republike Slovenije, ker je ogrozil varnost javnega reda tako, da je naprej izvrševal prekrške in zaradi izkazanega povratništva. Prvostopenjski organ ugotavlja, da namen kaznovanja ni bil dosežen, da je tožnik povratnik, da ne spoštuje pravnega reda in bi njegovo prebivanje v Republiki Sloveniji pomenilo nevarnost, da ne bi spoštoval pravnega reda Republike Slovenije. Prvostopenjski organ je tožniku prošnjo zavrnil na podlagi 5. alineje 1. odstavka 43. člena ZTuj-1. Okoliščine od zadnjega podaljšanja dovoljenja so se spremenile. Tožnik je bil v matični državi trikrat obsojen zaradi kaznivih dejanj z elementi nasilja, dvakrat pa je bil v Republiki Sloveniji obravnavan za prekršek, ko je šlo za kaznivo ravnanje z elementi nasilja. Vse to kaže na njegov odnos do pravno varovanih dobrin in vrednot. Kršenje javnega reda in miru sodi med tista dejanja, ki imajo splošno razvidno in priznano negativno vrednostno vsebino in ne gre za dejanje, katere negativnost bi bila odvisna od nekih trenutnih razmer v nekem prostoru ali času.

Tožnik se je zoper prvostopenjsko odločbo pritožil, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil. Tožnik v tožbi natančno povzema vsebino prvostopenjske odločbe in navaja, da mu je bilo enkrat že podaljšano dovoljenje za začasno prebivanje in da je že ob izdaji dosedanjih dovoljenj imel prvostopenjski organ vpogled v obsodilne sodbe sodišča v matični državi, pa je kljub temu tožniku izdal dovoljenje za bivanje ter ga tudi podaljševal. Sodbe, ki jih je tožnik dodatno dostavil, so bile izrečene v preteklosti leta 1996 in 1999 ter leta 2004 in so kazenske sankcije pri tožniku v matični državi tudi že izbrisane. Prejšnja kaznovanost pri izdaji prvega dovoljenja ni bila ovira, sedaj pa zaradi dveh postopkov, ki jih je obravnavala Policijska postaja Črnomelj, prvostopenjski organ zaključuje, da nima pravice prebivanja v Republiki Sloveniji iz razloga zaposlitve ali dela, ker je bil v preteklosti že večkrat kaznovan za kazniva dejanja z elementi nasilja v matični državi, v Republiki Sloveniji pa zaradi kršitve javnega reda in miru dvakrat. Tožnik je pojasnil, zakaj ni želel, da bi se o njegovi krivdi odločalo v postopku pred Okrajnim sodiščem v Črnomlju. Ker je prava neuka stranka, je menil, da je zanj bolj ugodno, če kazen, ki so mu jo naložili v plačilo, kljub nestrinjanju plača ter si s tem prihrani že dodatne sodne stroške, saj nima dovolj sredstev. Prav tako pa je zmotno menil, da bi v primeru, če bi se njegovo nedolžnost dokazovalo na sodišču, bil v postopku, kar bi lahko imelo posledice za njegovo nadaljnje bivanje v Republiki Sloveniji. Tožniku se očitajo kazniva dejanja, ki so v matični državi že izbrisana in jih je storil pred prihodom v Republiko Slovenijo. Ne drži očitek, da tožnik ne bi spoštoval pravnega reda. Vse izrečene denarne kazni s strani Policijske postaje Črnomelj je tudi plačal. Če ne bi spoštoval pravnega reda, jih ne bi plačal. S strani njegovega delodajalca v Republiki Sloveniji ni bil izrečen noben ukrep, gre za marljivega delavca, ki vestno izpolnjuje naložene mu dolžnosti. Razen tega je prava neuka stranka, slabo razume slovenski jezik in je brez izobrazbe. S prekrškom se ni strinjal, plačilnega naloga za prekršek ni podpisal, pa je kljub temu dobil odločbo o prekršku. Prav tako je zoper plačilni nalog ugovarjal. Zakon o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo in nadaljnji, ZUP) določa, da če ima vloga takšne pomanjkljivosti, da je ni mogoče obravnavati, če je nerazumljiva in nepopolna, mora organ, ki takšno vlogo prejme, zahtevati v petih dneh, da se pomanjkljivosti odpravijo. Še zlasti kadar gre za zahtevek neuke stranke, mora organ stranko pozvati, naj opredeli svoj zahtevek. Organ ne more sam presoditi ali predpostavljati smisla nejasnega zahtevka. Tako Policijska postaja Črnomelj glede ugovora, kakor tudi prvostopenjski organ glede vložene pritožbe od tožnika nista zahtevali, da odpravi pomanjkljivosti. Tožnik predlaga, naj se izpodbijana odločba odpravi in vrne zadeva v ponovni postopek prvostopenjskemu organu ter da naj sodišče naloži toženi stranki povrnitev stroškov postopka v 15 dneh.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je prvostopenjski organ odločitev o zavrnitvi prošnje podaljšanja dovoljenja za začasno prebivanje utemeljil s tem, da je bil tožnik v matični državi pravnomočno obsojen za štiri kazniva dejanja, po prihodu v Republiko Slovenijo in že po izdaji dovoljenja za prebivanje pa obravnavan za dve kršitvi javnega reda in miru, za kar mu je bila dvakrat izrečena globa. Poleg tega se zoper njega vodi tudi postopek o prekršku po 5. odstavku 130. člena ZVCP-1. Iz tega je prvostopenjski organ zaključil, da tožnik nadaljuje z izvrševanjem prekrškov, kar kaže na to, da se ne podreja in se tudi v bodoče ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. Ker je prekršek kršitev zakona, uredbe vlade ali odloka samoupravne lokalne skupnosti in ker je bil tožnik po izdaji in podaljšanju dovoljenja za začasno prebivanje pravnomočno kaznovan za prekršek po 6. členu ZJRM-1, kaže na to, da se ne podreja pravnemu redu Republike Slovenije, saj s svojimi ravnanji krši javni red in mir Republike Slovenije. Na tožnikove navedbe, da so bile obsodbe za kazniva dejanja v matični državi že izbrisane iz kazenske evidence, pa tožena stranka odgovarja, da je tožnik, kot je razvidno iz upravnega spisa, prošnji za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje priložil tudi potrdilo iz kazenske evidence Ministrstva za pravosodje Republike Hrvaške, ki je bilo izdano dne 19. 3. 2010 in iz katerega je razvidno, da je še vedno zabeležen v navedeni kazenski evidenci oziroma da so v njej še vedno zabeležene štiri pravnomočne obsodbe za štiri različna kazniva dejanja. Tožnikova pravnomočna obsojenost za štiri kazniva dejanja in dva prekrška je nesporno ugotovljena. Prvostopenjski organ je dejansko stanje glede tožnikove kaznovanosti ugotovil pravilno in popolno in je na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabil določbo 5. alineje 1. odstavka 43. člena ZTuj-1. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Peta alinea 1. odstavka 43. člena ZTuj-1 določa, da se dovoljenje za prebivanje v Republiki Sloveniji tujcu ne izda, če obstajajo razlogi za domnevo, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. Sodišče ugotavlja, da je prvostopenjski organ utemeljeno sklepal, da če je bil tožnik štirikrat obsojen za kazniva dejanja v matični državi in dvakrat pravnomočno kaznovan za prekršek zoper javni red in mir v Republiki Sloveniji, obstajajo razlogi za domnevo, da se ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije.

Glede tožbenih navedb, da je doslej tožniku bilo podaljšano dovoljenje za začasno prebivanje kljub temu, da je upravni organ vedel za pravnomočne sodbe za kazniva dejanja v matični državi, sodišče meni, da je tožena stranka ravnala pravilno, ko je tožniku tokrat te pravnomočne obsodbe upoštevala kot razlog za domnevo, da se ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije, saj je pri tokratni prošnji za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje nastopila nova okoliščina, ki je prej še ni bilo. Prvostopenjski organ je nazadnje tožniku podaljšal dovoljenje dne 27. 3. 2009, obe odločitvi o prekršku pa sta postali pravnomočni v letu 2010 in sicer 30. 1. 2010 in 10. 3. 2010. To pa je bilo po zadnjem podaljšanju dovoljenja za začasno prebivanje in pred vložitvijo prošnje za ponovno podaljšanje bivanja. Torej sta nastopili dve novi okoliščini – tožnik je bil pravnomočno kaznovan zaradi dveh prekrškov po ZJRM-1, pri čemer je tokrat upravni organ upravičeno upošteval še njegovo kaznovanost v matični državi in tako upravičeno sklepal, da vsa njegova kazniva ravnanja kažejo na domnevo, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. Pri tem sodišče meni, da je za ta postopek nerelevantno, zakaj tožnik v prekrškovnem postopku ni vložil pravnega sredstva pred Okrajnim sodiščem v Črnomlju. Bistveno je, da sta obe odločitvi pravnomočni, zato sodišče ne more presojati razlogov o tem, zakaj ni bilo vloženo pravno sredstvo in ali je prekrškovni organ postopek vodil pravilno, ker to ne more biti stvar tega upravnega spora, kjer je sodišče vezano na pravnomočne odločitve drugih organov. Tožeča stranka tudi navaja, da prvostopenjski organ glede vložene pritožbe od tožnika ni zahteval, da odpravi pomanjkljivosti, ni pa v tožbi navedeno, v čem naj bi bile te pomanjkljivosti, zato se sodišče do te navedbe ne more opredeliti. Sodišče tudi ne more slediti tožbenim navedbam o tem, da so bile sodbe iz kazenske evidence Ministrstva za pravosodje Republike Hrvaške že izbrisane, saj iz potrdila navedenega organa, ki je datiran z dne 19. 3. 2010, torej tri dni pred tem, preden je tožnik dal vlogo za podaljšanje dovoljenja, izhaja, da so te sodbe še vedno navedene v kazenski evidenci. Iz tega potrdila ne izhaja, da bi bile te sodbe izbrisane.

Nadalje tožnik navaja, da je izrečene denarne kazni za prekrška tudi plačal in da zato ne drži očitek, da ne bi spoštoval pravnega reda Republike Slovenije. Sodišče glede tega meni, da četudi je denarne kazni plačal, pa razlog za domnevo, da ne bo spoštoval pravnega reda obstaja že s tem, da je je bil pravnomočno kaznovan za prekrška.

Ker je iz zgoraj navedenih razlogov izpodbijana odločba pravilna, je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS št. 105/06 in nadaljnji, v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo.

Zavrnitev tožbe se nanaša tudi glede zahtevka za povrnitev stroškov postopka, saj tožnik do povrnitve stroškov ni upravičen. Četrti odstavek 25. člena ZUS-1 namreč določa, da če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali se postopek ustavi, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.