Jedro

Do odškodnine po FIP oziroma UVEG so bile upravičene osebe, ki jim je na ozemlju tedanje Jugoslavije nastala materialna škoda zaradi odvzema, izgube ali uničenja gospodinjske opreme ali predmetov, potrebnih za opravljanje poklica, ne pa tudi osebe, ki take škode niso utrpele in jim je bilo npr. podržavljeno drugo premoženje (npr. nepremičnine).

Pravica do odškodnine, kot je opredeljena v FIP in na njeni podlagi v UVEG, torej ni nujno pravica do odškodnine v smislu drugega odstavka 10. člena ZDen.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Ptuj št. D 351-738/00 (0) z dne 25. 7. 2016 se v delu točke 1 izreka, ki se nanaša na odločitev o zahtevi tožeče stranke za vrnitev podržavljenega nepremičnega premoženja A.A., odpravi in se zadeva v tem obsegu vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. V ostalem delu se tožba zavrne.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 285,00 EUR z DDV v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

IV. Zahteva prizadete stranke A. d.d., ..., za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Upravna enota Ptuj zavrnila zahtevo B.B. (v nadaljevanju tožnika) ter C.C. za vrnitev nepremičnega premoženja, navedenega v izreku odločbe, ki je bilo podržavljeno upravičencem Č.Č., A.A. in D.D. (točka 1 izreka). Odločila je, da postane po pravnomočnosti odločbe 1160 začasno zadržanih delnic serije H, ki jih je izdalo podjetje B., d.d., last C., d.o.o. iz Ljubljane (točka 2 izreka) ter ugotovila, da stroški postopka niso zaznamovani (točka 3 izreka).

2. V obrazložitvi odločbe upravni organ pojasnjuje, da sta zahtevo za denacionalizacijo premoženja vložila tožnik ter njegov brat, ki sta pravna naslednika razlaščencev (sinova A.A., vnuka Č.Č. in nečaka D.D.). V postopku je bilo pravnomočno ugotovljeno, da se razlaščenci niso šteli za jugoslovanske državljane, zaradi česar je upravni organ ugotavljal ali se za upravičenca do denacionalizacije po 12. členu Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) štejeta vlagatelja zahteve za denacionalizacijo, ki jima je bilo jugoslovansko državljanstvo priznano s predpisi iz prvega odstavka 9. člena ZDen.

3. Zahtevek za vračilo nepremičnin, ki so bile podržavljene Č.Č. in D.D., je upravni organ zavrnil, ker je ugotovil, da vlagatelja zahteve, na podlagi 12. člena ZDen, nimata statusa upravičencev do denacionalizacije, saj se po pokojnem dedu in teti, po predpisih o dedovanju, ne štejeta za dediča prvega dednega reda. Za dediče prvega dednega reda se na podlagi vstopne pravice štejejo vnuki le v primeru, ko je zapustnik preživel svojega otroka, torej starša svojega vnuka. Ker je Č.Č. umrl pred hčerko, A.A., vlagateljev zahteve ni mogoče šteti za nadomestna upravičenca po njunem dedu, saj se v konkretnem primeru na podlagi vstopne pravice po 12. členu Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) in po pred tem veljavnem Občem državljanskem zakoniku (v nadaljevanju ODZ), ki je veljal v času podržavljenja, ne štejeta za dediča prvega dednega reda.

4. Upravni organ je nato ugotavljal, ali se vlagatelja zahteve za denacionalizacijo za nadomestna upravičenca po 12. členu ZDen lahko štejeta po svoji materi A.A. Zato je bilo treba ugotoviti ali je razlaščenka v skladu z določbo drugega odstavka 10. člena ZDen za podržavljeno premoženje dobila oziroma ali je imela pravico dobiti odškodnino od tuje države. Če je imel prejšnji lastnik podržavljenega premoženja pravico dobiti odškodnino od tuje države, namreč po ZDen ni upravičenec do denacionalizacije, za upravičence pa se ne štejejo niti njegovi pravni nasledniki.

5. Po ugotovitvi upravnega organa je imela razlaščenka v obravnavani zadevi za odvzeto premoženje pravico dobiti odškodnino od Republike Avstrije, in sicer na podlagi Pogodbe med Zvezno Republiko Nemčijo in Republiko Avstrijo o poravnavi škod izgnancem, priseljencem in pregnancem, o ureditvi drugih finančnih vprašanj in vprašanj iz socialnega področja (v nadaljevanju FIP). Zato tudi njenima otrokoma, ki sta vložila zahtevo za denacionalizacijo, po 12. členu ZDen statusa nadomestnih upravičencev ni bilo mogoče priznati.

6. Glede odločitve v točki 2 izreka odločbe se upravni organ sklicuje na določbo 51. člena Zakona o zaključku lastninjenja in privatizaciji pravnih oseb v lasti Slovenske razvojne družbe, ki določa, da delnice, ki so bile v postopku lastninskega preoblikovanja zavarovane v korist upravičencev do denacionalizacije, pa je bila njihova izročitev denacionalizacijskim upravičencem pravnomočno zavrnjena, postanejo last C. d.o.o. 7. Tožnik je zoper odločbo, izdano na prvi stopnji, vložil pritožbo, ki je bila z odločbo Ministrstva za okolje in prostor št. 4904-4/2016-2-BO z dne 9. 5. 2017 kot neutemeljena zavrnjena. V obrazložitvi odločbe ministrstvo v celoti sledi ugotovitvam upravnega organa na prvi stopnji in zavrača očitek o storjenih procesnih kršitvah.

8. V tožbi tožnik nasprotuje zavrnitvi zahteve za vrnitev nepremičnega premoženja, ki je bilo podržavljeno Č.Č. in A.A. 9. Dodatno tožnik še zatrjuje, da bi ga kot vnuka pokojnega razlaščenca bilo treba po predpisih o dedovanju šteti za dediča prvega dednega reda. Dejstvo, da je njegova mati umrla pred razlaščencem, svojim očetom, na odločitev ne bi smelo imeti vpliva. Nasprotuje razlagi določb ZDen v povezavi z ZD, da se vnuki kot dediči prvega dednega reda za upravičence do denacionalizacije štejejo le, če se ugotovi, da bi v konkretnem primeru po vstopni pravici bili upravičeni dedovati. Takšna razlaga je po njegovem mnenju arbitrarna in pomeni kršitev 14., 22., 33. ter 67. člena Ustave RS. V podkrepitev svojih navedb se sklicuje na določbe Zakona o davku na dediščine in darila (ZDDD) ter na prakso v davčnih zadevah, v skladu s katero se v primeru odmere davka na dediščine in darila za dediče prvega dednega reda zmeraj štejejo tudi vnuki zapustnika. Očita, da drugostopni upravni organ na ta pritožbeni ugovor ni odgovoril, kar po njegovem mnenju predstavlja kršitev 22. člena Ustave RS.

10. Glede zavrnitve zahtevka za vrnitev nepremičnin, podržavljenih njegovi materi, tožnik zatrjuje, da FIP po drugem odstavku 10. člena ZDen ne more predstavljati podlage za odločitev. Poudarja, da v upravnem spisu ni najti podatkov za zaključek, da je imela njegova mati na dan 1. 1. 1960 stalno prebivališče v Republiki Avstriji, kar predstavlja enega od pogojev po FIP za priznanje pravice do odškodnine za podržavljeno premoženje. Uporaba FIP pomeni po njegovem mnenju kršitev načela enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic. Upravni organi in sodišča namreč vsaj do konca leta 2009 niso upoštevali FIP kot možne pravne podlage za izključitev denacionalizacije po drugem odstavku 10. člena ZDen. Ustavno načelo varstva pravic prepoveduje samovoljno spreminjanje ustaljene sodne prakse, še posebej zaradi števila do sedaj rešenih denacionalizacijskih zadev (98,5 %). Med drugim opozarja na namen FIP in izvedbenih predpisov ter na to, da se avstrijski predpisi, sprejeti na njegovi podlagi, nanašajo na materialno škodo zaradi odvzema, izgube ali uničenja predmetov gospodinjske opreme ali premičnih predmetov, medtem ko gre v obravnavanem denacionalizacijskem postopku za vračilo podržavljenih nepremičnin, torej premoženja, za katerega omenjeni predpisi niso določali odškodnine.

11. Po mnenju tožnika je prišlo v postopku tudi do procesnih kršitev. V zadevi vračila podržavljenega premoženja Č.Č. namreč ustna obravnava v nasprotju z določbo prvega odstavka 154. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) ni bila opravljena, v postopku pa mu tudi nista bili vročeni vlogi zavezancev A. d.d. in C. d.d., kar predstavlja kršitev načela kontradiktornosti in poseg v pravico do izjave.

12. Tožnik zato sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo in odločbo, izdano v pritožbenem postopku odpravi ter vrne zadevo prvostopnemu organu v ponovno odločanje. Zahteva pa tudi povračilo stroškov postopka z DDV ter z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

13. Toženka na tožbo ni odgovorila.

14. Odgovore na tožbo so podali tudi A. d.d., Č. d.d. in Mestna občina Ptuj, ki bi jim bila odprava izpodbijanega akta lahko v škodo. V podanih odgovorih se strinjajo z izpodbijano odločitvijo. A. d.d. pa zahtevajo tudi povračilo stroškov postopka.

15. D. d.o.o. (pred tem B. d.d.) ter E. d.d. na tožbo nista odgovorili, družba C. d.o.o. pa je v odgovoru pojasnila, da zaradi poenostavljenega zmanjšanja osnovnega kapitala družbe D. d.o.o. ni več imetnica njenih vrednostnih papirjev, zato v upravnem sporu nima ne dejanskega niti pravnega interesa za sodelovanje.

K točki I izreka:

16. Zahtevo za vrnitev nepremičnega premoženja, ki je bilo podržavljeno materi tožnika, A.A., je upravni organ zavrnil na podlagi drugega odstavka 10. člena ZDen, ker je ugotovil, da je razlaščenka za odvzeto premoženje po določbah FIP imela pravico dobiti odškodnino od Republike Avstrije.

17. V tem delu je za odločitev pomembno vprašanje ali je, na podlagi določb FIP in na njegovi podlagi sprejetih predpisov, podana podlaga za uporabo drugega odstavka 10. člena ZDen, ki določa, da do denacionalizacije niso upravičene tiste osebe, ki so dobile ali so imele pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države. Ali je oseba imela pravico dobiti odškodnino od tuje države, ugotavlja pristojni organ po uradni dolžnosti na podlagi sklenjenih mirovnih pogodb in mednarodnih sporazumov.

18. Ustavno sodišče RS je v svoji odločbi št. Up-282/15-30 z dne 5. 10. 2017 glede izključitvenega razloga iz drugega odstavka 10. člena ZDen navedlo, da je presoja v takšnem primeru odvisna predvsem od ocene, ali posamezna mirovna pogodba oziroma mednarodni sporazum ter predpisi, ki jih je za izvršitev takega akta sprejela tuja država, urejajo pravico do odškodnine za odvzeto premoženje, ki je predmet vračanja na podlagi določb ZDen. Ko gre za mirovne pogodbe oziroma mednarodne sporazume, ki jih je sklenila ali k njim pristopila nekdanja Jugoslavija, tako oceno utemeljuje že njihova vsebina, saj praviloma izrecno urejajo tudi vprašanja odškodovanja tujih državljanov ali tujih pravnih oseb zaradi odvzema njihovega premoženja. Drugače pa je v primerih, kakršen je tudi obravnavani, ko mirovne ali mednarodne pogodbe ni sklenila Jugoslavija ali ta k njej ni pristopila. V teh primerih mora pristojni organ pri presoji, ali je podan izključitveni razlog iz drugega odstavka 10. člena ZDen, v skladu z 12. členom Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP) in upoštevajoč pravila o pravu mednarodnih pogodb ugotavljati, ali so tuje države s sklenitvijo mednarodne pogodbe želele urediti (tudi) odškodnino oziroma drugo ustrezno nadomestilo za premoženje, ki ga je podržavila nekdanja Jugoslavija oziroma ali je bil tak namen ureditve, ki jo je na podlagi take pogodbe sprejel zakonodajalec posamezne tuje države. Le na podlagi take ugotovitve je namreč mogoč zaključek, da je pogodbo, sklenjeno med dvema ali več tujimi državami ter predpise, ki jih je posamezna od teh držav sprejela za izvršitev take pogodbe, mogoče šteti za pravno podlago v smislu drugega odstavka 10. člena ZDen. Zato mora v teh primerih organ, ki odloča v konkretnem denacionalizacijskem postopku, ob upoštevanju pravil o razlagi mednarodnih pogodb in tujega prava, najprej odgovoriti na vprašanje, ali je bil namen držav pogodbenic z mednarodno pogodbo urediti tudi odškodovanje za premoženje, ki je bilo podržavljeno na območju nekdanje Jugoslavije, in ali je tuja država s predpisi, ki jih je sprejela na podlagi take pogodbe, uredila pravico v njej opredeljenih oseb do odškodnine za tako izgubljeno premoženje.

19. Zakonodajalec je z ureditvijo prvega stavka drugega odstavka 10. člena ZDen želel nekdanjim lastnikom podržavljenega premoženja, ki so bili do odškodovanja za odvzeto premoženje upravičeni že po pravu tuje države, preprečiti, da vrnitev tega premoženja dosežejo tudi na podlagi določb ZDen. Zato je uveljavljanje upravičenj iz naslova denacionalizacije preprečil ne le osebam, ki so od tuje države prejele odškodnino za odvzeto premoženje, temveč tudi osebam, ki so tako odškodnino od tuje države imele pravico dobiti. Po naravi stvari je pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države lahko imela le oseba, ki je za pridobitev odškodnine od tuje države izpolnjevala vse predpisane pogoje: poleg formalnih pogojev, ki jih je tuja država določila za uveljavljanje zahtevkov iz tega naslova, tudi vse materialne pogoje, ki jih je za priznanje te odškodnine v svoji notranji zakonodaji določila tuja država. Zato je v primerih, kakršen je obravnavni, v katerih okoliščine kažejo na to, da je oseba, ki ji je bilo premoženje podržavljeno, spadala v krog oseb, ki jim je pravo tuje države na podlagi mednarodne pogodbe omogočalo pridobitev odškodnine za odvzeto premoženje, mogoče presojo, ali je ta oseba imela pravico dobiti tako odškodnino in ali je zato podan izključitveni razlog iz drugega odstavka 10. člena ZDen, utemeljiti le na oceni, da bi odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države (če bi jo uveljavljala) tudi dobila, ker bi za to izpolnjevala vse pogoje.

20. Glede navedenega vprašanja je v podobni zadevi stališče zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS (sodba opr. št. X Ips 106/2016 z dne 6. 12. 2017), ki je navedlo, da ob upoštevanju stališča Ustavnega sodišča v odločbi št. Up-282/15 pravice do denacionalizacije ni mogoče odreči osebi, če na podlagi predpisov, ki jih je za izvedbo pogodbe sprejela tuja država, odškodnine ne bi mogla dobiti, tudi če bi jo uveljavljala. Zato je treba ugotoviti ali bi po FIP in na njeni podlagi sprejetih izvedbenih predpisov prejšnji lastnik sploh mogel uveljavljati odškodnino za podržavljeno premoženje, katerega denacionalizacijo uveljavlja. Pravica do denacionalizacije namreč pomeni pravico uveljavljati vračilo točno določenega premoženja, ki je bilo podržavljeno. Na podlagi izključitvenega razloga iz drugega odstavka 10. člena ZDen je tako mogoče vračilo odreči le osebi, ki je od tuje države imela pravico dobiti odškodnino za premoženje, katerega vračilo ta oseba uveljavlja. Iz tega razloga je glede na določbe FIP in njenih izvedbenih predpisov pomembno, za katere vrste premoženja se je Republika Avstrija odločila izplačati odškodnino. FIP in na njeni podlagi izdani Zakon o vojnih in pregnanskih škodah (KVSG), Zakon o izgnanskih in priseljenskih odškodninah (UVEG) in Zakon o prijavi škode se nanašajo na povračilo premoženjske škode, ki je nastala pregnanim ali preseljenim osebam iz FLRJ (prvi odstavek točka C 6. Priloge 1 k FIP). Glede opredelitve obsega oziroma predmeta odškodovanja se FIP v 2. členu glede pravic oškodovancev sklicuje na pravice, priznane z razširitvijo vsebine že obstoječega KVSG, vendar se ta zakon nanaša le na povračilo škode na avstrijskem ozemlju. Za izvedbo FIP pa je bil sprejet še UVEG, s katerim je Republika Avstrija uredila še plačilo odškodnine za materialno škodo, ki je v zvezi z drugo svetovno vojno nastala pregnancem in priseljencem z območij izven Republike Avstrije. Namen UVEG, kot je opredeljen v paragrafu 1, je zagotavljanje pravic za dejanske škode v smislu paragrafa 2 Zakona o prijavi škode, in sicer prav tako kot odškodnina za gospodinjske predmete, odškodnina za premičnine, ki so potrebne za opravljanje poklica in kot pravica do izravnave krivic, to je do dodatne pomoči oškodovancem, ki so se zaradi izgube predmetov, potrebnih za opravljanje poklica, znašli v socialni stiski.

21. Do odškodnine po FIP oziroma UVEG so bile torej upravičene osebe, ki jim je na ozemlju tedanje Jugoslavije nastala materialna škoda zaradi odvzema, izgube ali uničenja gospodinjske opreme ali predmetov, potrebnih za opravljanje poklica, ne pa tudi osebe, ki take škode niso utrpele in jim je bilo npr. podržavljeno drugo premoženje (npr. nepremičnine).

22. Glede na obrazloženo bi torej stališče, po katerem bi že možnost uveljavljanja odškodnine, npr. za gospodinjske predmete, pomenila izključitveni razlog za uveljavljanje denacionalizacije podržavljenih nepremičnin, pomenilo tudi različno obravnavanje prejšnjih lastnikov podržavljenih nepremičnin glede na to ali so jim bili podržavljeni gospodinjski predmeti ali ne. To pa ni namen obravnavanega izključitvenega razloga iz drugega odstavka 10. člena ZDen (preprečiti dvakratno odškodovanje za odvzeto premoženje). Zato po presoji sodišča pravice do denacionalizacije nepremičnin ni mogoče odkloniti na podlagi ugotovitve, da bi prejšnji lastnik teh nepremičnin bil upravičen do odškodnine za podržavljene, izgubljene ali uničene gospodinjske predmete ali predmete, potrebne za opravljanje poklica.

23. Pravica do odškodnine, kot je opredeljena v FIP in na njeni podlagi v UVEG, torej ni nujno pravica do odškodnine v smislu drugega odstavka 10. člena ZDen. Zato je stališče, na katerem temelji izpodbijana odločba, napačno, in sicer zaradi napačne uporabe materialnega prava, saj že upravni organ, ki je sledil dotedanji sodni praksi, ni ugotavljal vseh, za odločitev o zahtevi za denacionalizacijo odločilnih dejstev.

24. Zato je sodišče izpodbijano odločbo v delu točke 1 izreka, ki se nanaša na odločitev o zahtevi tožeče stranke za vrnitev podržavljenega nepremičnega premoženja A.A., na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo in v skladu s tretjim odstavkom citiranega člena zadevo v tem obsegu vrnilo organu, ki je izpodbijani akt izdal, v ponoven postopek. V ponovnem postopku bo treba dopolniti ugotovitveni postopek, kot je zgoraj obrazloženo in ponovno odločiti o zadevi. Pri tem pa bo moral upravni organ dati stranki možnost, da v zvezi s tem dokazuje vsa dejstva in okoliščine, ki so odločilne za presojo.

K točki II izreka:

25. Zahtevo tožnika za vrnitev nepremičnega premoženja, ki je bilo podržavljeno njegovemu dedu, Č.Č., je upravni organ zavrnil, ker je ugotovil, da pokojni razlaščenec ne izpolnjuje pogoja jugoslovanskega državljanstva, določenega v 9. členu ZDen. Tožnik, ki je vnuk razlaščenca, pa zaradi neizkazane vstopne pravice po mnenju upravnega organa ne predstavlja dediča prvega dednega reda, ki bi ga bilo po 12. členu ZDen mogoče šteti za nadomestnega upravičenca do denacionalizacije.

26. V zadevi ni sporno, da je tožnikov ded, za katerega je bilo v predhodnem postopku pravnomočno ugotovljeno, da se ni štel za jugoslovanskega državljana, umrl 14. 9. 1960. Prav tako ni sporno, da je njegova hčerka, A.A., umrla 15. 2. 1974, torej po smrti svojega očeta. Sporno pa je, ali je glede na navedeno po določbi 12. člena ZDen tožnika mogoče šteti za nadomestnega upravičenca do vrnitve dedu podržavljenega premoženja.

27. Člen 12 ZDen določa, da je v primeru, če fizična oseba iz 9. člena tega zakona ni upravičenec, upravičenec njegov zakonec ali dedič iz prvega dednega reda, če mu je bilo jugoslovansko državljanstvo priznano s predpisi iz prvega odstavka 9. člena tega zakona. Dediče prvega dednega reda določa Zakon o dedovanju (v nadaljevanju ZD), po katerem pokojnikovo zapuščino dedujejo pred vsemi njegovi otroci in njegov zakonec (prvi odstavek 11. člena). V 12. členu ZD pa je določeno, da del zapuščine, ki bi šel prej umrlemu, če bi preživel zapustnika, dedujejo njegovi otroci, zapustnikovi vnuki, po enakih delih; če pa umre kateri od vnukov pred zapustnikom, dedujejo delež, ki bi šel njemu, če bi bil še živ, njegovi otroci, zapustnikovi pravnuki, po enakih delih in tako naprej po vrsti, dokler je kaj zapustnikovih potomcev. To pomeni, da pride po predpisih o dedovanju do vstopne pravice vnukov v dedovanje po zapustniku le, če zapustnik preživi svojega otroka. To pa v povezavi z 12. členom ZDen pomeni, da je vnuk bivšega lastnika podržavljenega premoženja lahko nadomestni upravičenec do denacionalizacije le v primeru, če se ugotovi, da je razlaščenec preživel svojega otroka - očeta ali mater vnuka.

28. Ker je bilo v obravnavani zadevi ugotovljeno, da je hči razlaščenca umrla za očetom, tožnik ne izkazuje vstopne pravice in ga zato ni mogoče šteti za dediča prvega dednega reda, kar pomeni, da posledično tudi niso izpolnjeni pogoji, da bi se tožnik kot vnuk bivšega lastnika na podlagi 12. člena ZDen lahko štel za nadomestna upravičenca do denacionalizacije. Takšno razlago omenjene zakonske določbe potrjuje tudi ustaljena upravno sodna praksa na področju denacionalizacije (npr. Vrhovnega sodišča RS v zadevah opr. št. I Up 538/2005 in I Up 52/2004 ter Upravnega sodišča v zadevi opr. št. I U 1350/2017). Morebitna drugačna razlaga in uporaba predpisov o dedovanju v postopkih odmere davka na dediščine in darila ne more imeti vpliva na sodno prakso, ki se je razvila v postopkih denacionalizacije. Zaradi navedenega razloga je po presoji sodišča tudi neutemeljen očitek o arbitrarnosti odločitve in o kršitvah ustavnih pravic, ki jih tožnik navaja v tožbi.

29. Glede tožbenega očitka, da v upravnem postopku glede zahtevanega vračila premoženja po pokojnem Č.Č., v nasprotju z določbo prvega odstavka 154. člena ZUP, ustna obravnava ni bila izvedena, sodišče ugotavlja, da iz podatkov upravnega spisa res ni razvidno, da bi se na ustni obravnavi dne 25. 8. 2015 po vsebini obravnaval tudi zahtevek za vračilo premoženja, ki je bilo podržavljeno Č.Č. Ker pa iz zapisnika izhaja, da se je omenjene obravnave udeležila tudi pooblaščenka tožnika, ki je odvetnica in torej prava vešča oseba, ki je imela možnost vplivati na vsebino obravnave, očitek o kršitvi pravice do izjave v postopku po presoji sodišča ni utemeljen, saj je šlo za denacionalizacijski zahtevek, v katerem je sicer res več upravičencev oziroma njihovih pravnih naslednikov, vendar njihove pravice izvirajo iz po vsebini istega denacionalizacijskega zahtevka in premoženja, ki je povezano s tem zahtevkom.

30. Na izpodbijano odločitev tudi ni imelo vpliva to, da tožniku v nasprotju s procesnimi predpisi nista bili vročeni vlogi, ki sta jih A. d.d. in C. d.o.o. upravnemu organu poslali v odgovor na poročilo o dejanskem in pravnem stanju zadeve.

31. Ker je bil zahtevek tožnika za vračilo nepremičnin, ki so bile podržavljene Č.Č., pravilno zavrnjen, ugotovljene kršitve pravil postopka pa tudi niso vplivale na pravilnost odločitve, je sodišče tožbo v ostalem delu (tudi v delu točke 2, ki se, kot izhaja iz podatkov upravnega spisa, nanaša na zavarovanje zahtevka za vračilo premoženja, podržavljenega Č.Č.) na podlagi 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

32. Sodišče je o tožbi odločilo na seji, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi v delu, ki se nanaša na vračilo premoženja, ki je bilo podržavljeno A.A., upoštevaje stališče Ustavnega sodišča v zadevi št. Up-282/15-30 z dne 5. 10. 2017, zaradi nepravilne uporabe materialnega prava ugoditi in upravni akt v tem delu odpraviti. Za odločitev v delu, ki se nanaša na zahtevo za denacionalizacijo premoženja Č.Č., pa je bilo pomembno predvsem vprašanje pravilne uporabe materialnega prava (razlage določbe 12. člena ZDen v povezavi z 12. členom ZD), dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, pa med strankami ni bilo sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

K točki III izreka:

33. Zahtevku za povrnitev stroškov postopka tožnika, ki je v postopku deloma uspel, je sodišče ugodilo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1. Stroške je odmerilo na podlagi drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu v višini 285,00 EUR in jih skupaj z DDV ter z zakonskimi zamudnimi obrestmi naložilo v plačilo toženki.

K točki IV izreka:

34. Odločitev o zahtevku za vračilo stroškov postopka družbe A. d,d., ki je nastopala kot prizadeta stranka na strani toženke, je sodišče sprejelo na podlagi določb Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki urejajo povrnitev stroškov stranskemu intervenientu in se na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 v upravnem sporu uporabljajo za vprašanja postopka, kolikor ZUS-1 ne ureja drugače. ZPP določa, da mora stranka, ki v pravdi ne uspe (načelo uspeha), povrniti nasprotni stranki in njenemu intervenientu stroške postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Povrnejo se samo potrebni stroški, o čemer odloči sodišče po presoji vseh okoliščin (prvi odstavek 155. člena ZPP).

35. Prizadeta stranka je v postopku posredovala odgovor na tožbo, vendar sodišče ocenjuje, da ta glede na vsebino (v njem se je v celoti strinjala z izpodbijano odločitvijo) ni bil pomemben za razjasnitev zadeve in ni vplival na odločitev sodišča. Zahtevek prizadete stranke za povrnitev stroškov postopka je zato sodišče zavrnilo na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.