Jedro

Terjatve za povzročeno škodo zastarajo v 3 letih, odkar je oškodovanec izvedel za škodo in za tistega, ki jo je napravil, v vsakem primeru pa v 5 letih, odkar je škoda nastala.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

III. Tožene stranke nosijo same stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo skupaj 1,169.146,53 EUR, in sicer v višini kot sledi iz izreka izpodbijane sodbe, ter v nadaljevanju tožeče stranke nerazdelno zavezalo k plačilu pravdnih stroškov toženih strank v skupnem znesku 28.498,39 EUR, in sicer prvotoženi stranki 9.104,74 EUR, drugotoženi stranki 5.846,74 EUR, tretjetoženi stranki 8.812,78 EUR in četrtotoženi stranki 4.734,13 EUR.

2. Zoper citirano sodbo se pritožuje tožeča stranka z izjemo 26 navedenega I.M. in 27 navedene R.M., zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka; s pritožbenim predlogom, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, oziroma da jo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi ter naloži tožencem plačilo pravdnih stroškov. Priglaša pritožbene stroške.

Glede ugovora pasivne legitimacije drugo, tretje in četrtotožene stranke, tožeča stranka graja zaključek sodišča prve stopnje, in sicer, da so v konkretnem primeru tako država, kot tudi lokalne skupnosti tekom celotnega obratovanja odlagališča nevarnih odpadkov, to je od 1. 7. 1984 dalje, s svojim pasivnim ravnanjem dopustila obratovanje odlagališča, pri čemer je bilo obratovanje nezakonito, kar izhaja iz dopisa Inšpektorata za okolje in prostor z dne 24. 2. 2004. Nadalje so zatrjevali, da je k temu pripomogla tako država, kot lokalne skupnosti, saj je bilo izdano okoljevarstveno dovoljenje nepravilno, ker niso bili upoštevati takrat veljavni predpisi Zakona o varstvu okolja in Zakona o varstvu okolja-1. Odlagališče ni imelo dovoljenja za odlaganje odpadkov, kar je zahteval Pravilnik o odlaganju odpadkov in tako inšpektor ni izvedel vseh ukrepov za zaprtje oziroma saniranje odlagališča. Okoljevarstveno dovoljenje je bilo izdano šele 27. 6. 2006, odločba o spremembi le-tega pa 11. 9. 2006, soglasje k sanacijskemu programu pa 1. 12. 2006. Odlagališče je tako obratovalo brez dovoljenja, kar je nepravilno in zato je po prepričanju tožeče stranke vsekakor podana pasivna legitimacija države. Glede ugovora zastaranja se tožeča stranka ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje ter navaja, da dejansko tožniki v pasu 300m in 600m od odlagališča sploh ne bi smeli živeti, zato so mnenja, da tožbeni zahtevek pred izdajo okoljevarstvenega dovoljenja 27. 2. 2006 ni mogel zastarati, saj zastaralni rok teče šele od tega datuma dalje, tožba pa je bila vložena leta 2008, torej manj kot tri leta od izdanega okoljevarstvenega dovoljenja. Navaja še, da je Mestna občina med pravdnim postopkom nekaterim prebivalcem okrog odlagališča izplačala odškodnine zaradi razvrednotenega okolja, kar prav tako kaže na odškodninsko odgovornost drugotožene stranke. Odgovorna pa je tudi Občina D.–tretjetožena stranka kot solastnik prvotožene stranke. Sodišču prve stopnje očita, da je napačno zaključilo, da so morebitne terjatve za nepremoženjsko škodo nastalo pred 10. 3. 2005, torej v času treh let pred vložitvijo tožbe, zastarale. Izpostavlja, da je odlagališče nevarnih odpadkov obratovalo neprekinjeno od 1. 7. 1984 dalje pa do njegovega zaprtja 31. 10. 2007, in da je škoda tožnikom nastajala ob vsakokratnih vselej novih imisijah in zato ni mogoče govoriti o zastaranju odškodninske obveznosti. Navaja še, da je dejavnost vsekakor vplivala na poslabšanje okolja tožnikov in zato bi lahko govorili o začetku zastaralnega roka šele z dnem, ko bi bilo odlagališče nevarnih odpadkov zaprto in ustrezno sanirano tako, da odpadki ne bi več kvarno vplivali na okolje. Navaja še, da je tožeča stranka pravočasno podala trditve v zvezi s temeljem odškodninske odgovornosti; da so tožniki že v pripravljalni vlogi z dne 8. 10. 2008 predlagali, da sodišče pribavi monitoring izcednih vod za celotno okolje, kar pa sodišče ni storilo, ter si, da je nepravilen zaključek sodišča prve stopnje, da so vse trditve in predlagani dokazi, ki so jih tožniki predložili po prvem naroku, podani prepozno. Dodatno pojasnjuje, da je šele po večkratnem urgiranju s strani informacijske pooblaščenke dobila obsežno dokumentacijo, čeprav je tožena stranka pred tem trdila, da teh informacij nima. Navaja, da je njena trditvena podlaga ustrezna, in da tožeča stranka s predložitvijo dokazov, upoštevaje določila 285. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ni prekludirana. Odlagališče odpadkov obratuje od 1. 7. 1984 do 31. 10. 2007, nastalo je kot rezultat prizadevanj industrije M., gospodarske zbornice, m. komunalnih in inšpekcijskih služb z namenom odlaganja določenih vrst nevarnih odpadkov, ki nastajajo v m. industrijskem bazenu. Vse to in da gre za nevtralizirane, razstrupljene in dehidrirane gošče, žlindre ter druge podobne odpadke, je tožeča stranka navedla že v prvi pripravljalni vlogi, povedala pa je tudi, koliko m3 odpadkov se je odložilo v odlagališču letno. Navedla je tudi, da odlagališče ni bilo zakonito in da je obratovalo brez dovoljenja, in tudi dejstvo, da tožeče stranke ne bi smele bivati v 300m pasu od odlagališča. Tožniki so tudi trdili, da so inšpekcijske službe ugotovile, da se način obratovanja odlagališča razhaja z novo sprejetimi predpisi; odlagališče je obratovalo brez dovoljenja za odlaganje odpadkov, kot zahteva 46. člen Pravilnika o odlaganju odpadkov in 27. člen Pravilnika o ravnanju z odpadki in da je v konkretnem primeru šlo za čezmerno obremenjevanje podtalnice in površinskih vod iz telesa odlagališča. Tožeča stranka je mnenja, da je tako že v prvi pripravljalni vlogi podala konkretne trditve glede čezmernih obremenitev okolja z ustreznim dokazilom, sodišču prve stopnje pa očita tudi, da je opustilo dolžno materialno procesno vodstvo. Trditve tožečih strank pa potrjuje tudi izvedensko mnenje doc. dr. D. D., iz katerega sledi, da pri pridobitvi dovoljenj in izgradnje objektov niso potekale vse aktivnosti skladno s predpisi, da prvotožena stranka ni predložila Agencij RS sanacijskega programa in zato odlagališče ni dobilo dovoljenja za nadaljnjo obratovanje, da je na odlagališču odložena relativno velika količina nevarnih odpadkov, da so te količine evidentirane, niso pa poznane vrste odpadkov po klasifikaciji, da je to edina deponija za nevarne odpadke v Sloveniji in da prihaja do onesnaževanja podtalnice iz odlagališča, ki lahko traja nekaj 10 let, imisije pa se povečujejo in šele pozneje začnejo upadati, da nastajajo obremenjene izcedne vode, ter da nekateri nevarni odpadki lahko povzročajo imisije plinov v okolje, kar ima negativni vpliv na okolje od samega začetka obratovanja do danes, vrednosti nepremičnin pa so se posledično bistveno zmanjšale. Prvootožena stranka ni predložila evidence o količini in vrsti odpadkov, letnega poročila o obratovalnem monitoringu in tudi ne projektne dokumentacije v zvezi z izgradnjo deponije. Zato ni mogoče govoriti o prekluziji, saj bi sodišče prve stopnje po pridobitvi izvedenskega mnenja bilo dolžno na podlagi materialnega procesnega vodstva pridobiti celotno dokumentacijo. Zato se pokaže kot napačen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnikom ni uspelo dokazati temelja odškodninske odgovornosti, in sicer prekomerno obremenitev okolja. Zato tožniki tudi utemeljeno vztrajajo pri denarni odškodnini za pretrpljene duševne bolečine zaradi okrnitve pravic osebnosti, dodatno pa še izpostavljajo, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ko ni postavilo izvedenca gradbene in kmetijske stroke, ter izvedenca medicinske stroke. Smiselno se tožeča stranka pritožuje tudi zoper stroške postopka.

3. V odgovorih na pritožbo tožene stranke polemizirajo s pritožbenimi trditvami tožeče stranke ter se zavzemajo za potrditev izpodbijane sodbe. Priglašajo pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve (člen 350/II ZPP) in v okviru v pritožbi uveljavljenih pritožbenih razlogov ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni storilo uradoma upoštevnih ali v pritožbi uveljavljanih kršitev procesnih pravil. Sodišče druge stopnje zato v izogib ponavljanju povzema pravilne razloge v izpodbijani sodbi sodišča prve stopnje, v zvezi s pritožbenimi izvajanji tožečih strank pa le še dodaja:

6. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je zahtevek, v kolikor se nanaša na povrnitev premoženjske škode, zastaran. Tožeče stranke vtožujejo povrnitev premoženjske škode zaradi zmanjšane uporabne vrednosti nepremičnin, zmanjšane kakovosti bivalnega okolja, zmanjšane vrednosti nepremičnin in izgubljen dobiček. Taka škoda naj bi tožečim strankam nastala zato, ker je prvotožena stranka leta 1984 začela z obratovanjem odlagališča nevarnih odpadkov, ki se nahaja v bližini domov tožečih strank. Zaradi bližine odlagališča zatrjujejo tožeče stranke, da bi se naj vrednost nepremičnin tožečih strank zmanjšala, ter poslabšalo njihovo življenjsko okolje, utrpele pa naj bi tudi izgubo dobička. Dejstvo je, da je bilo sporno odlagališče odprto leta 1984 in tedaj so tožeče stranke po lastnih trditvah izvedele za škodo kot za njenega povzročitelja, zato sodišče druge stopnje pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da ni nobenih ovir, ki bi jim tedaj ali kdajkoli pozneje, v okviru zastaralnih rokov, preprečevale uveljavitev zahtevkov za povrnitev škode. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno uporabilo določila 376. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), po katerem terjatve za povzročeno škodo zastarajo v 3 letih, odkar je oškodovanec izvedel za škodo in za tistega, ki jo je napravil, v vsakem primeru pa v 5 letih, odkar je škoda nastala. Zato so po prepričanju sodišča druge stopnje terjatve tožečih strank zastarale najkasneje leta 1989. Napačno je stališče tožečih strank, da je zastaranje pričelo teči šele 27. 2. 2006, ko je prvotožena stranka pridobila uporabno dovoljenje za odlagališče. Omenjena okoliščina je za presojo teka zastaralnih rokov irelevantna, ker ne vsebuje nobene pravno pomembne informacije o škodi in domnevnem povzročitelju, niti ni povezana z njo. Četudi bi bila točna trditev tožečih strank o tem, da pred izdajo okoljevarstvenega dovoljenja za odlagališče ne bi smele živeti v njegovi bližini (v oddaljenosti 300m oziroma 600m), to na tek zastaralnih rokov ne vpliva. Tako okoliščina o tem, ali je tožena stranka imela potrebna uporabna dovoljenja ali ne, ne vpliva na tek samega zastaralnega roka, ki je v vsakem primeru pričel teči tedaj, ko je tožeča stranka izvedela za škodo in za tistega, ki jo je naredil. 7. Tudi na tek zastaralnih rokov ne vpliva trditev, da tožbeni zahtevki niso zastarali zato, ker bi naj drugotožena stranka nekaterim prebivalcem izplačala odškodnino za razvrednotenje okolja. V takem primeru namreč ne gre za pripoznavo tožbenega zahtevka tudi nasproti tožečim strankam, saj pritožba ne zatrjuje, da bi drugotožena stranka kateri od tožečih strank izplačala odškodnino, temveč gre za tretje osebe, ki v obravnavani zadevi niso udeležene. Poleg tega pa je ta trditev ostala na pavšalni ravni in tožeča stranka v svoji pritožbi ni povedala, niti komu je bilo plačano, niti kdaj in tudi ne koliko; poleg tega pa so tovrstne trditve, kakor pravilno opozarja prvotožena stranka v odgovoru na pritožbo, nedopustna pritožbena novota (prvi odstavek 337. člena ZPP).

8. Sodišče prve stopnje pa je tudi ravnalo pravilno, ko je zavrnilo dokaze, ki so jih tožeče stranke predlagale po prvem naroku. Trditev, da so ustrezni dokazni predlogi pravočasni zato, ker se z njim predlaga vpogled v dokumente, ki imajo značaj informacije javnega značaja, in ki jih niso mogle pridobiti, ker je z njimi razpolagala prvotožena stranka, na pravilnost odločitve v zvezi s pravočasnim predlaganjem dokazov, ne vpliva. Za presojo pravočasnosti dokaznega predloga namreč ni odločilno, katera stranka dokumente ima in kakšen status imajo dokumenti po zakonu in tudi ne, v čigar posesti se dokumenti nahajajo. Tožeča stranka bi morala v okviru določil prvega odstavka 286. člena ZPP predlagati vpogled v te dokumente, oziroma sodišču predlagati, da te dokumente pridobi v okviru uradnih poizvedb. V kolikor tožeča stranka ni predlagala uradnih poizvedb pri nasprotni stranki, ker sama z dokumentacijo ni razpolagala, to ne vpliva na zadevo v osnovi, kot si to razlagala tožeča stranka. V kolikor bi tožeča stranka predlagala dokaze, bi sodišče naložilo toženi stranki, da jih predloži, v primeru, če bi se tožena stranka temu uprla, pa je uporabiti določila četrtega odstavka 227. člena ZPP. Tako je pravilno stališče tožene stranke v odgovoru na pritožbo, ko pove, da za dokaze, ki so obenem informacije javnega značaja, kakor tudi za dokaze, ki se nahajajo pri nasprotni stranki, prav tako velja pravilo prekluzije, ki strankam nalaga, da ustrezen dokazni predlog podajo do konca prve glavne obravnave. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je zavrnilo vse dokaze, ki niso bili pravočasno predlagani.

9. Pritožba tožeče stranke sodišču prve stopnje tudi očita, da ni opravilo materialnega procesnega vodstva v smislu določil 285. člena ZPP. Temu ni tako, saj je sodišče na prvem naroku za glavno obravnavno dne 23. 10. 2008 tožeče stranke pozvalo, da pojasnijo, s čim bodo dokazovale nedopustno ravnanje toženih strank, pravdne stranke pa so bile posebej opozorjene, da je narok dne 23. 10. 2008 prvi narok in da je potrebno najkasneje na tem naroku navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze, saj jih lahko uveljavljajo kasneje le v primeru, da jih niso mogle do prvega naroka predlagati brez svoje krivde, v nasprotnem primeru pa se dejstva in dokazi ne upoštevajo (list. št. 84 spisa, sedmi odstavek). Sodišče prve stopnje pa je pravdne stranke tudi opozorilo na posledice nepredložitve listin, v okviru podanih 15 dnevnih rokov.

10. V nadaljevanju je sodišče prve stopnje v okviru materialnega procesnega vodstva še pozvalo tožečo stranko, da pojasni, s čim bo dokazovala nedopustno ravnanje tožene stranke, pa je le-ta navedla, da bo nedopustno ravnanje tožene stranke dokazovala z izvedencem ustrezne stroke, ki bo potrdil, da so bili na odlagališču v M. odloženi nevarni odpadki, prav tako pa z izvedencem ustrezne stroke, ki bo lahko opredelil, kakšen vpliv je imelo odlagališče v M. na tožnike, nadalje pa še z zaslišanjem tožnikov. V nadaljevanju je sodišče prve stopnje v okviru materialno procesnega vodstva opozorilo tudi na zadevo II Ips 9/94 Vrhovnega sodišča RS, ki govori o škodljivih imisijah in zastaranju terjatev za škodo zaradi njih. Nenazadnje pa je tožečo stranko ves čas zastopala pooblaščena odvetniška pisarna in torej ni mogoče reči niti tega, da bi šlo za prava neuko stranko, zato sodišču prve stopnje ni mogoče očitati, da v obravnavani zadevi ni izvedlo materialnega procesnega vodstva. Vse nadaljnje pritožbene trditve na obravnavano zadevo glede na okoliščino, da je zahtevek tožečih strank zastaran, več niso relevantne in ne vplivajo, zato sodišče druge stopnje nanje ne bo odgovarjalo.

11. Po povedanem se pokaže, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke zastaran po temelju, zato se sodišče druge stopnje z vsemi nadaljnjimi pritožbenimi izvajanji kot nerelevantnimi ni ukvarjalo.

12. Kar zadeva nematerialno škodo pa sodišče prve stopnje zahtevku ni moglo ugoditi, saj tožeče stranke v svojih trditvah niso povedale, na kakšen način se kaže prekomerna obremenitev okolja, katere imisije naj bi bile prekomerne in kako naj bi le-te vplivale na vsakega posameznega tožnika, kar bi zaradi načela individualizacije odškodnin vsekakor morale storiti. Trditve o prepovedi bivanja v 300m do 600 metrskem pasu okoli deponije; količina deponiranih odpadkov in dejstva, da odlagališče ni imelo ustreznih dovoljenj, ne zadoščajo zato, da bi lahko sodišče presojalo morebitno nepremoženjsko škodo, ki naj bi kot poseg v pravico zdravega življenja nastala vsaki posamezni tožeči stranki. V trditvah tožečih strank ni ničesar, na podlagi česar bi bilo mogoče individualizirati zahtevek posamezne tožeče stranke in ga ločiti od ostalih, zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je zaradi pomanjkljive trditvene podlage tožbeni zahtevek tudi v tem obsegu zavrnilo.

13. Po povedanem je sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo potrdilo na podlagi določil 353. člena ZPP.

14. Ker je tožeča stranka s svojo pritožbo propadla, nosi na podlagi določila prvega odstavka 165. člena ZPP, sama svoje pritožbene stroške.

15. Ker odgovori na pritožbo niso pripomogli k rešitvi zadeve na drugi stopnji, nosijo tožene stranke na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sami svoje pritožbene stroške.