Jedro

Glede na kronologijo denacionalizacijske zakonodaje je utemeljeno skleniti, da je 88. člen ZDen dejansko le podaljšal veljavnost prepovedi prometa z nepremičninami, ki je bila sprejeta že z ZZPS o in da je slednji prepovedoval družbenopravnim osebam in družbenopolitičnim skupnostim promet z vsemi nepremičninami, ki so prešle v državno oziroma družbeno lastnino na način iz 1. do 6. točke prvega odstavka 2. člena citiranega zakona, ne glede na obliko lastnine tega premoženja v času prepovedi.

Družbenopolitične skupnosti so sicer postale lastnice med drugim po določbah Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč podržavljenega premoženja (kakršne narave je bilo tudi sporno stanovanje), vendar lastnice z obveznostmi do denacionalizacijskih upravičencev (115. člen SZ): do poteka roka za uveljavljanje zahtevkov za denacionalizacijo oziroma do odločitve o takih zahtevkih, torej za čas, ko je obstajala možnost obstoja obveznosti za vrnitev premoženja, je bil pravni promet s takim premoženjem prepovedan.

Izrek

Revizija se zavrne.

Zahteva tožnic za povrnitev stroškov revizijskega odgovora se zavrne.

Obrazložitev

Po ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje s sodbo ugotovilo, da je dne 14.11.1991 sklenjena kupoprodajna pogodba med toženkama za stanovanje v prvem nadstropju poslovno stanovanjske stavbe v Kopru, stoječe na parc. št... k.o..., nična ter da mora tožena stranka povrniti tožnicama tudi stroške postopka prve stopnje. Pritožbi obeh toženih strank zoper tako sodbo je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeni in prvostopno sodbo potrdilo.

Revizijo zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložila le druga toženka, ki je uveljavljala bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava ter predlagala, da naj se sodba spremeni tako, da se ugodi pritožbi. Po izvajanjih revizije je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno, ker je sporno stanovanje po določbah Stanovanjskega zakona prešlo v last Občine Koper in zato ni bilo več družbeno premoženje, na katero se je lahko nanašala prepoved prometa po določbah Zakona o začasni prepovedi sečnje v gozdovih in družbeni lastnini in začasni prepovedi prometa z nepremičninami v družbeni lastnini. Pritožbeno sodišče ni povedalo, zakaj naj bi navedeni zakon veljal za nepremičnino, ki ni več v družbeni lastnini. Stanovanjski zakon je začel veljati 19.10.1991, sporna pogodba je bila sklenjena 24.11.1991 in Zakon o denacionalizaciji pa je bil objavljen šele 29.11.1991. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka pa je podana zato, ker se pritožbeno sodišče ni opredelilo o pritožbeni trditvi, da bi se morala sodna odločitev vezati na morebiten uspešen zaključek denacionalizacijskega postopka, saj je možno, da tožeča stranka ne bo uspela z denacionalizacijskim zahtevkom.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo in tožnicama, ki sta nanjo odgovorili in predlagali, da naj se revizija zavrne (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977, naprej ZPP, katerega določbe je revizijsko sodišče moralo uporabiti v tej zadevi na podlagi določila 498. člena sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS št. 26/99).

Revizija ni utemeljena.

Med postopkom na nižjih stopnjah je bilo ugotovljeno, da je sporno stanovanje prešlo v družbeno lastnino na podlagi določb Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (Uradni list bivše federacije št. 52/58) in da je prva toženka prodala to stanovanje 14.11.1991 (to je po uveljavitvi Stanovanjskega zakona) drugi toženki kot imetnici stanovanjske pravice, da je denacionalizacijski upravičenec do spornega stanovanja zahteval od prve toženke že 11.8.1990 vrnitev nepremičnine in da je to zahtevo ponovil tudi po sprejetju Zakona o denacionalizaciji. Na podlagi takih ugotovitev sta sodišči nižjih stopenj zaključili, da je bila sporna pogodba sklenjena v nasprotju z določili Zakona o začasni prepovedi sečnje v gozdovih v družbeni lastnini in začasni prepovedi prometa z nepremičninami v družbeni lastnini (Uradni list RS št. 26/90 in 2/91, naprej Zakon o začasni prepovedi) in da je zato na podlagi 4. člena istega zakona pogodba nična, zaradi česar sta ugodili tožbenemu zahtevku tožnic, da naj se ugotovi ničnost sporne kupoprodaje.

Po presoji revizijskega sodišča sta sodišči nižjih stopenj materialnopravno pravilno odločili o sporu in pri tem nista zagrešili v reviziji uveljavljenih ali uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Revizijsko izvajanje, da bi se morala odločitev o sporu vezati na uspešen zaključek denacionalizacijskega postopka, zadeva vprašanje utemeljenosti postavljenega zahtevka (ki mu je bilo tudi ugodeno). Ta izvajanja imajo tako materialnopravno naravo ter so dobila vsaj posreden odgovor v zavzetem materialnopravnem stališču sodišča druge stopnje, pojasnjenem v razlogih njegove sodbe. Enaka ugotovitev pa velja tudi za revizijska izvajanja, ki zadevajo očitek, da sodišče druge stopnje ni povedalo, zakaj naj bi Zakon o začasni prepovedi veljal tudi za sporno nepremičnino (pri čemer je opozoriti, da je sodišče druge stopnje izrecno navedlo potrebne razloge v zadnjem odstavku na tretji strani svoje sodbe). Glede na tako stanje je utemeljen sklep, da je sodišče druge stopnje izčrpalo pritožbene razloge (v smislu drugega odstavka 365. člena ZPP) ter svoja stališča (dejanska in pravna) zadosti pojasnilo in zato sodba sodišča druge stopnje ni nerazumljiva kot posredno očita revizija.

V reviziji je sporna materialnopravna pravilnost izpodbijanih odločb. Po stališču revidentke predvsem zato, ker je bilo sporno stanovanje s sprejetjem Stanovanjskega zakona (Uradni list RS št. 18/91 s poznejšimi spremembami, ki je začel veljati 19.10.1991), olastninjeno, zaradi česar da ni več predstavljalo družbenega premoženja in je bilo prosto v prometu. Revizijsko stališče ni pravilno. Zakon o začasni prepovedi je zaradi zavarovanja pravic prejšnjih lastnikov z drugim odstavkom 1. člena prepovedal promet z nepremičninami, s katerimi razpolagajo družbenopolitične skupnosti, ki so med drugim po določilu 2. točke prvega odstavka 2. člena prešle v državno oziroma družbeno lastnino na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (Uradni list bivše federacije št. 52/58). Prepoved prometa po določbah tega zakona je bila pozneje podaljšana do uveljavitve Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS št. 2/91). Zakon o začasni prepovedi je v 4. členu določil, da je nična pogodba o prometu z nepremičninami, ki je sklenjena v nasprotju s tem zakonom. Zakon o denacionalizaciji (Uradni list RS št. 27/91 z dne 29.11.1991, ki je začel veljati 7.12.1991, naprej ZDen) je v prehodnih in končnih določbah z 88. členom predpisal, da z dnem uveljavitve tega zakona ni dopustno nobeno razpolaganje z nepremičninami oziroma premoženjem, glede katerega po določbah tega zakona obstaja dolžnost vrnitve (prvi odstavek), v drugem odstavku pa je določil, da so nični pravni posli, sklenjeni v nasprotju z določilom prvega odstavka. Namen Zakona o začasni prepovedi je bil v zavarovanju pravic prejšnjih lastnikov (kmetijskih zemljišč, drugih nepremičnin in podobno) do sprejetja denacionalizacijskih predpisov, kar jasno izhaja tudi iz prvega odstavka Zakona o spremembi Zakona o začasni prepovedi sečnje v gozdovih v družbeni lastnini in začasni prepovedi prometa z nepremičninami v družbeni lastnini (Uradni list RS št. 2/91), ki je prepoved prometa podaljšal do uveljavitve Zakona o denacionalizaciji. Glede na opisano kronologijo denacionalizacijske zakonodaje je utemeljeno skleniti, da je 88. člen ZDen dejansko le podaljšal veljavnost prepovedi prometa z nepremičninami, ki je bila sprejeta že z Zakonom o začasni prepovedi in da je ta zakon (o začasni prepovedi) prepovedoval družbenopravnim osebam in družbenopolitičnim skupnostim promet z vsemi nepremičninami, ki so prešle v državno oziroma družbeno lastnino na način iz 1. do 6. točke prvega odstavka 2. člena citiranega zakona, ne glede na obliko lastnine tega premoženja v času prepovedi.

SZ je v osmem poglavju, ki se nanaša na lastninjenje in privatizacijo stanovanj in stanovanjskih hiš ter stanovanjskih podjetij, ukinil družbeno lastnino na stanovanjih in stanovanjskih hišah, jih olastninil in med drugim tudi določil obveznosti prejšnjih imetnikov pravice uporabe na družbenem premoženju, ko je v 115. členu določil, da so lastniki iz 111., 112., 113. in 114. člena zavezanci v postopkih za denacionalizacijo. V prvem odstavku 117. člena SZ pa je naložil obveznost prodaje stanovanj le lastnikom iz 111., 112., prvega odstavka 113. in 114. člena (upoštevajoč pri tem določbe SZ pred njegovimi poznejšimi spremembami). Tako navedeni zakon v času sporne prodaje veljavnem besedilu 117. člena ni nalagal dolžnosti prodaje lastnikom iz drugega odstavka 113. člena, ki se je glasil: "občina in druge pravne osebe postanejo z dnem uveljavitve tega zakona lastnice družbenih stanovanj in stanovanjskih hiš, ki so na podlagi predpisov o podržavljenju, navedenih v 3. in 4. členu Zakona o denacionalizaciji, postale splošno ljudsko premoženje." Premoženje take narave pa je bilo sporno stanovanje. To pomeni, da SZ z lastninskoprivatizacijskimi določbami (VIII. poglavje) ni odpravil prepovedi oziroma obveznosti družbenopolitičnim skupnostim iz Zakona o začasni prepovedi.

Iz zgoraj navedenih pravnih izhodišč tako izhaja, da so družbenopolitične skupnosti sicer postale lastnice med drugim po določbah Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč podržavljenega premoženja (kakršne narave je bilo tudi sporno stanovanje), vendar lastnice z obveznostmi do denacionalizacijskih upravičencev (115. člen SZ): do poteka roka za uveljavljanje zahtevkov za denacionalizacijo oziroma do odločitve o takih zahtevkih, torej za čas, ko je obstajala možnost obstoja obveznosti za vrnitev premoženja, je bil pravni promet s takim premoženjem prepovedan. Sporna pogodba, sklenjena med toženkama, je bila sklenjena v nasprotju z zakonom in je po določbi zakona tudi nična (4. člen v zvezi z 2. členom in drugim odstavkom 1. člena Zakona o začasni prepovedi ter 115. in 117. člen SZ). Kot je že spredaj povedano, je bil pravni posel prepovedan že, če je obstajala zgolj možnost vrnitvene obveznosti. V tem primeru pa je bil zahtevek za denacionalizacijo celo že vložen več mesecev pred sklenitvijo sporne pogodbe. Pravno zmotno je tudi revizijsko stališče, češ da bi se moral izrek o ničnosti pogodbe pogojiti z uspešnim zaključkom denacionalizacijskega postopka. Namreč tako stališče nima podlage v zakonu (SZ, ZDen ali ZOR). Ugotovljeno dejansko stanje v tem primeru tako tudi po presoji revizijskega sodišča v celoti utemeljuje odločitev sodišč nižjih stopenj, da je med toženkama sklenjena kupoprodajna pogodba za sporno stanovanje, nična. Zato ni podan niti revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji uveljavljene ali uradoma upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka pa v tem primeru niso bile zagrešene. Revizijsko sodišče je zato moralo revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Zahtevo tožnic, da naj se jima priznajo stroški revizijskega odgovora, je revizijsko sodišče zavrnilo, ker je ocenilo, da odgovor ni prispeval k procesnim ciljem revizijskega postopka in so zato z njim nastali stroški nepotrebni stroški postopka (155. člen v zvezi s prvim odstavkom 166. člena ZPP).