Jedro

Zahteva za izdajo začasne odredbe ni utemeljena, saj za tožnika z izdajo izpodbijane dokončne odločbe, s katero je bilo ugotovljeno, da ima lastnost zavarovanca kot lastnik zasebne družbe, ki je le ugotovitvena, ni nastala škoda (in tudi ni nobene nevarnosti, da bi mu nastala težko nadomestljiva škoda). Ta odločba tudi ne pomeni, da je nastala obveznost plačila prispevkov za določen obdobje in v določeni višini, saj bo o tem odločila davčna uprava.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožnik sam nosi stroške pritožbe.

Obrazložitev

Tožena stranka je z dokončno odločbo št. ... z dne 15. 12. 2010 v zvezi s prvostopenjsko odločbo z dne 11. 8. 2010 odločila, da ima tožnik lastnost zavarovanca v obveznem pokojninskem in invalidskem zavarovanju kot lastnik zasebne družbe „C. d.o.o.“, Ulica P. 8, ... ki jo osebno vodi, oz. v kateri je hkrati poslovodna oseba, od 16. 7. 1999 do 31. 12. 1999 po 12. čl. Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ, Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami) in od 1. 1. 2000 do 5. 3. 2007 po 2. odst. 15. čl. sedaj veljavnega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami).

Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe, da se prepove izvršitev navedene dokončne odločbe ter je v primeru kršitve te obveznosti tožena stranka dolžna plačati denarno kazen v višini 10.000,00 EUR. Zavrnilo je tudi zahtevek, da sodišče odloči, da ugovor zoper sklep o začasni odredbi ne zadrži izvršitve, da odredba velja do pravnomočnosti odločitve o tožbi, ki jo je tožnik vložil pri sodišču prve stopnje 21. 2. 2011 ter da dolžnik (tožena stranka) upniku (tožniku) povrne stroške postopka zavarovanja z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izvršljivosti odločbe dalje do plačila.

Zoper sklep se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. čl. v zvezi s 1. odst. 366. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pritožil tožnik in predlagal, da ga sodišče druge stopnje razveljavi in predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi, podrejeno pa zadevo vrne v ponovno odločitev prvostopenjskemu sodišču. Navaja, da se sodišče do večine njegovih navedb ni opredelilo. Če bi tožnik zaradi vključitve v obvezno zavarovanje moral plačati prispevke za obdobje od 16. 7. 1999 do 5. 3. 2007, bi to zanj pomenilo hudo finančno breme. Družba C. d.o.o. je v obdobju, za katero je bilo odločeno o lastnosti zavarovanca, poslovala z izgubo. Tožena stranka v vsem navedenem obdobju ni zahtevala plačila ali izterjala prispevkov, kar pomeni, da ji ne bo nastala nikakršna škoda, če se z začasno odredbo zadrži izvršitev upravnega akta. Tožnik utemeljeno pričakuje, da bo tožena stranka na podlagi sporne odločbe izdala drugo odločbo, s katero bo odločila o plačilu prispevkov ter nato pričela z davčno izvršbo. Tožena stranka sama navaja, da je ugotovitvena odločba podlaga za izdajo odločbe Davčne upravne RS in s tem prizna, da bo nastala denarna terjatev. Eden izmed pogojev za izdajo začasne odredbe je nastanek terjatve. Kljub ugotovitvenemu zahtevku in ugotovitveni odločbi je tožena stranka sama potrdila, da bo denarna terjatev nastala in bo izterjana. Tožniku bi nedvomno nastala velika škoda, če moral plačati davke in prispevke za osemletno obdobje za nazaj, pri čemer končnega zneska niti ni mogoče izračunati, presegel pa bi znesek 10.000,00 EUR. Po drugi strani toženi stranki z zadržanjem izvršitve škoda ne bi nastala. Zahtevo povračilo stroškov.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter sklep o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe izdalo s pravilno uporabo določb postopka.

Začasne odredbe se po 4. odst. 70. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04 in 10/04) izdajo po določbah zakona, ki ureja zavarovanje, če ni z ZDSS-1 določeno drugače. Med postopkom lahko sodišče na predlog stranke ali tudi po uradni dolžnosti z izdajo začasne odredbe odloži izvršitev izpodbijanega upravnega akta, če bi z izvršbo nastala stranki težko nadomestljiva škoda in ni nevarnosti, da bi nasprotni stranki nastala večja nepopravljiva škoda. Oba pogoja morata biti izpolnjena kumulativno. Predlagana začasna odredba glede na vsebino dokončne odločbe pomeni predlog za zavarovanje nedenarne terjatve, ki naj bi jo tožnik domnevno imel zoper toženo stranko. Po 272. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (uradno prečiščeno besedilo, ZIZ-UPB4, Ur. l. RS, št.3/2007 s spremembami) je temelji pogoj za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve, da upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Poleg tega mora upnik verjetno izkazati tudi eno izmed naslednjih predpostavk: - nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena; - da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode; - da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku.

Upnik po 3. odst. 270. čl. ZIZ ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo.

Tožnikov predlog je predvsem v nasprotju z navedbami v tožbi, kjer v tretjem odstavku 1. točke na strani 2 in v tretjem odstavku na strani 3 tožbe navaja, da dokončna odločba ni izvršljiva. Predlog, da se izvršitev prepove je torej v nasprotju z navedbami in ugotovitvami samega tožnika. Tožnik ni navedel nobenih dejstev ali predlagal dokazov, da priznanje oz. ugotovitev lastnosti zavarovanca zanj pomeni nevarnost nastanka težko nadomestljive škode. Prej gre za njegovo korist, ker je od lastnosti zavarovanca oz. zavarovalne dobe odvisna pridobitev in uživanje pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja.

Dokončna ugotovitev lastnosti zavarovanca še ne pomeni, da je za tožnika že nastala neutemeljena obveznost plačila prispevkov za določeno obdobje in v določeni višini in bi zato obstajala nevarnost škode. Po prvem odstavku 228. čl. ZPIZ-1 Davčna uprava Republike Slovenije opravlja nadzor nad obračunavanjem in plačevanjem prispevkov za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter pobira, izterjuje, odpisuje, delno odpisuje oz. dovoljuje odlog ali obročno odplačevanje prispevkov za obvezno zavarovanje. Po drugem odstavku omenjenega člena se za način izterjave zapadlih prispevkov, nadzor nad plačevanjem in obračunavanjem prispevkov, zastaranje in zamudne obresti smiselno uporablja zakon, ki ureja davčni postopek.

Odločba, s katero se ugotovi lastnost zavarovanca, se po Zakonu o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami) prisilno ne izvršuje, temveč samo učinkuje. Začasno zadržanje izvršitve ugotovitvene odločbe ni mogoče, o čemer je že odločilo Vrhovno sodišče RS (sklep X Ips 526/2007 z dne 6. 9. 2007, sklep opr. št. I Up 442/2009 z dne 22. 10. 2009, sklep I Up 271/2000 z dne 6. 4. 2000). Pravna podlaga za ugotovitev lastnosti zavarovanca po uradni dolžnosti je v določbah ZPIZ-1 in v določbah Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (ZMEPIZ, Ur. l. RS, št. 81/2000 s spremembami). Zavarovalno razmerje po drugem odstavku 7. čl. ZPIZ-1 nastane na podlagi zakona z vzpostavitvijo pravnega razmerja, ki je podlaga za obvezno zavarovanje oz. po drugem odstavku 45. čl. ZMEPIZ po zakonu takoj, ko je vzpostavljeno pravno razmerje, ki je podlaga za zavarovanje. Podlaga za vključitev v obvezno zavarovanje za čas do 31. 12. 1999 je 12. čl. ZPIZ/92, po katerem se obvezno zavarujejo lastniki zasebnih podjetij in zavodov v Republiki Sloveniji, če jih osebno vodijo, in če niso obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovani na drugi podlagi ali niso uživalci pokojnine. Za čas po 1. 1. 2000 je bila pravna podlaga za zavarovanje družbenikov oz. poslovodnih oseb drugi odstavek 15. čl. ZPIZ-1, po katerem so se obvezno zavarovale poslovodne osebe in družbeniki, katerih osnova za obračun dohodnine je dosegala najmanj znesek minimalne plače, če niso bili obvezno zavarovani na drugi podlagi. S spremembo ZPIZ-1 (ZPIZ-1C, Ur. l. RS, št. 109/2001), ki je začela veljati 1. 1. 2002, je bilo sprejeto sedanje besedilo drugega odstavka 15. čl., po katerem se obvezno zavarujejo družbeniki zasebniki družb in zavodov v Republiki Sloveniji, ki so poslovodne osebe in niso zavarovane na drugi podlagi.

Glede ugotavljanja lastnosti zavarovanca po uradni dolžnosti se je v več odločbah izreklo Vrhovno sodišče RS. V sodbi opr. št. VIII Ips 169/2008 z dne 9. 2. 2010 je zavzelo stališče, da določbe 48. čl. ZMEPIZ o ugotavljanju lastnosti zavarovanca, če prijava ni bila vložena v zakonitem roku, ni mogoče uporabiti v vsakem primeru, ko se po uradni dolžnosti ugotavlja lastnost zavarovanca poslovodnega delavca v zasebni družbi za čas pred 1. 1. 2000, ampak le za primere, ko je tudi po prejšnjih predpisih obstajala možnost ugotovitve lastnosti zavarovanca za ves čas od začetka pravnega razmerja, ki je bilo podlaga za zavarovanje. Enako stališče je glede ugotavljanja lastnosti zavarovanca v času, ko je veljal ZPIZ/92 zavzeto v sodbah opr. št. VIII Ips 234/2009 z dne 23. 2. 2010 in v sodbi in sklepu opr. št. VIII Ips 239/2008 z dne 8. 3. 2010. O zakonitosti odločb, upoštevaje obdobje za katerega je tožena stranka ugotovila lastnost zavarovanca, bo odločilo sodišče prve stopnje, ko bo presojalo utemeljenost tožbenega zahtevka. Nobenih dokazov ni, da bo tožniku s priznanjem lastnosti zavarovanca, kar ob izpolnjenih pogojih pomeni tudi priznanje pokojninske dobe, nastala težko nadomestljiva škoda in bi bilo zaradi tega potrebno z začasno odredbo odložiti izvršitev ugotovitvenih odločb oz. pravno razmerje drugače urediti.

O obračunu in plačilu prispevkov bo v skladu s pristojnostjo iz 228. čl. ZPIZ-1 odločila Davčna uprava. Obdobje ter višina prispevkov sta odvisna od obdobja priznane lastnosti zavarovanca. Pri odločanju o plačilu prispevkov tako lastnost zavarovanca pomeni predhodno vprašanje. Davčni organ je dolžan, ko odloča o obračunu in obveznosti plačila prispevkov za socialno zavarovanje, upoštevati določbe zakona, ki ureja splošni upravni postopek (tretji odstavek 2. čl. Zakona o davčnem postopku – ZDavP-2, Ur. l. RS, št. 117/2006 s spremembami). Ker o lastnostih zavarovanca lahko odloči le tožena stranka, bo Davčna uprava morala upoštevati določbo 147. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami) po kateri, če naleti na tako vprašanje, da brez njegove rešitve ni mogoče rešiti same zadeve, to vprašanje pa je samostojna pravna celota, ki spada v pristojnost sodišča ali kakšnega drugega organa (predhodno vprašanje), prekine postopek, dokler ga ne reši pristojni organ. Po tretjem odstavku 147. čl. ZUP je organ na posamični akt vezan, če je bilo s tem aktom pravnomočno odločeno o lastnosti zavarovanca. To pomeni, da bo v posebnem postopku o obveznosti plačila prispevkov odločeno šele po pravnomočni presoji zakonitosti odločb tožene stranke. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da glede na postopek obračuna prispevkov in ugotavljanja obveznosti, za tožnika z izdajo izpodbijane dokončne odločbe, ki je le ugotovitvena, ni nastala škoda in tudi ni nobene nevarnosti, da bi tožniku nastala težko nadomestljiva škoda. Zahtevo za izdajo začasne odredbe je zato utemeljeno zavrnilo.

Neutemeljeno pritožbo je sodišče druge stopnje na podlagi 2. toč. 365. čl. ZPP zavrnilo.

Posledica zavrnitve pritožbe je sklep, sprejet na podlagi 1. odst. 165. čl. v zvezi s 154. čl. ZPP, da tožnik stroške pritožbe nosi sam.