Jedro

Revizijsko sodišče nima pomislekov o ugotovitvi v izpodbijani sodbi, da med tedanjo JLA in tožencem ni bila nikoli sklenjena pogodba o zamenjavi stanovanj, posebej pa ne v letu 1984 z uvrstitvijo na listo pričakovalcev večjih stanovanj. Pravna presoja sklepa Komande garnizona z dne 16.4.1984 z uvrstitvijo toženca na listo prosilcev ne omogoča sklepa, da mu je s tem bilo večje stanovanje že dodeljeno, z vselitvijo v sporno stanovanje pa to le realizirano. Na razpolago ni dejanskih ugotovitev, ki bi mogle utemeljiti uporabo določbe 73. člena ZOR o morebitni konvalidaciji neoblično sklenjenega pravnega posla. Obvelja zapis v razlogih izpodbijane sodbe, da (tudi v reviziji) ponujena pravna razlaga pomeni "le drugačno pravno naziranje tožene stranke", ki pa ni pravilno.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožencu naložilo, da mora izprazniti dvoinpolsobno stanovanje na V. ter ga izročiti tožeči stranki, ob istočasni obveznosti tožeče stranke, da tožencu izroči v uporabo stanovanje na V., prvo nadstropje, št. stanovanja 6, ali drugo enakovredno stanovanje na V. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Pritožbi obeh pravdnih strank je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeni in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti tej sodbi vlaga revizijo tožena stranka iz revizijskih razlogov po 385. členu ZPP s predlogom na razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je odločilo preko zahtevka. Ob ugotovitvi, da je bila med pravnim prednikom tožeče stranke in toženo stranko sklenjena pogodba o zamenjavi stanovanj, bi bilo treba tožbeni zahtevek na izpraznitev stanovanja zavrniti. Tožena stranka namreč spornega stanovanja ne zaseda brez pravnega naslova. Mogoča bi bila le tožba s podlago v 5. točki 25. člena tedaj veljavnega zakona o stanovanjskih razmerjih. Soglasje volj o menjavi stanovanj je nastalo najkasneje 16.4.1984 s sklepom o dodelitvi večjega stanovanja, pri čemer pa je do dejanske menjave prišlo šele v letu 1991. Prišlo je torej do uveljavitve teorije o realizaciji pravnega posla (73. člen ZOR). Pisne pogodbe o zamenjavi stanovanj sicer ni, vendar pa je v celoti v dobri veri realizirana. Gre pa tudi za odprto moralno etično vprašanje o razlagi veljavnosti brionske deklaracije in zavezanosti države Slovenije glede na to deklaracijo.

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, tedanji Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil (tretji odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

V okviru uveljavljanja "vseh revizijskih razlogov iz člena 385. ZPP" tožena stranka izpodbijani sodbi očita tudi revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Ta kršitev naj bi bila storjena s tem, ker naj bi sodišči nižje stopnje, ki sta izpraznitev spornega stanovanja vezali na istočasno obveznost tožeče stranke, da tožencu izroči stanovanje, na katerem je pred vselitvijo v sporno stanovanje imel stanovanjsko pravico, prekoračili tožbeni zahtevek. S tem je nakazana morebitna uporaba določbe 396. člena ZPP, ki revizijskemu sodišču ob prekoračitvi tožbenega zahtevka daje ustrezna pooblastila. Vendar pa nižji sodišči tožbenega zahtevka nista prekoračili. Tožena stranka je namreč med pravdo postavila ugovor, da je pred preselitvijo v sporno stanovanje že imela stanovanjsko pravico na stanovanju, ki je tudi bilo v stanovanjskem fondu tedanje JLA, kar vsebinsko pomeni, da je zahtevala zagotovitev enakega obsega stanovanjskega varstva, kot ga je imela pred sporno dodelitvijo. Z upoštevanjem takega ugovora procesno ni bilo odločeno preko ali mimo postavljenega tožbenega zahtevka, temveč le v njegovem delnem obsegu v mejah njegove postavitve (prvi odstavek 2. člena ZPP): zahtevana je namreč bila brezpogojna izpraznitev spornega stanovanja. Drugih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pa revizija ne navaja, zaradi česar je revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo po uradni dolžnosti (386. člen ZPP) in ugotovilo, da v pravdi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP ni bilo.

Obe sodišči pa sta tudi pravilno uporabili materialno pravo. Revizijsko sodišče nima pomislekov o ugotovitvi v izpodbijani sodbi, da med tedanjo JLA in tožencem ni bila nikoli sklenjena pogodba o zamenjavi stanovanj, posebej pa ne v letu 1984 z uvrstitvijo na listo pričakovalcev večjih stanovanj. Pravna presoja sklepa Komande garnizona z dne 16.4.1984 z uvrstitvijo toženca na listo prosilcev ne omogoča sklepa, da mu je s tem bilo večje stanovanje že dodeljeno, z vselitvijo v sporno stanovanje pa to le realizirano. Na razpolago ni dejanskih ugotovitev, ki bi mogle utemeljiti uporabo določbe 73. člena ZOR o morebitni konvalidaciji neoblično sklenjenega pravnega posla. Obvelja zapis v razlogih izpodbijane sodbe, da (tudi v reviziji) ponujena pravna razlaga pomeni "le drugačno pravno naziranje tožene stranke", ki pa ni pravilno.

Neutemeljena pa je tudi revizijska graja razlage sklepa skupščine Republike Slovenije, s katerim je 10.7.1991 bila sprejeta skupna deklaracija (imenovana "brionska") o ustavitvi nadaljnjega izvrševanja ustavnih aktov o osamosvojitvi za dobo treh mesecev. Z uveljavitvijo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije je ta prevzela vse pravice in dolžnosti, ki so bile z ustavo SRS in ustavo SFRJ prenešene na organe SFRJ. Po določbi prvega odstavka 9. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine (Ur. list RS, št. 1/91-I) je Republika Slovenija prevzela v upravljanje tudi vse premično in nepremično premoženje, s katerim so na ozemlju Republike Slovenije do uveljavitve ustavnega zakona upravljali zvezni organi ter poveljstva, enote in zavodi JLA. Po 25.6.1991 bivša JLA, ki je dotlej upravljala vojaški stanovanjski sklad, ni bila več upravičena izdajati aktov, s katerimi bi razpolagala s stanovanji iz tega sklada. Zato z dodelitvijo spornega stanovanja tožena stranka na njem ni mogla pridobiti stanovanjske pravice.

Ustavitev nadaljnjega izvajanja ustavnih aktov o osamosvojitvi na podlagi sklepa skupščine Republike Slovenije z dne 10.7.1991 za obdobje 3 mesecev na veljavnost določb temeljne ustavne listine in ustavnega zakona za njeno izvedbo ni vplivala. Izvajanje ustavnih aktov o osamosvojitvi se je namreč po tem obdobju nadaljevalo. V nasprotnem primeru bi bilo mogoče govoriti o vzpostavitvi prejšnjega stanja, kakršno je veljalo po predpisih pred 25.6.1991. Katero pravno stanje je bilo vzpostavljeno na čas pred 25.6.1991, pa je posebej navedeno v prilogi k skupni deklaraciji, vendar se na dodeljevanje stanovanj iz vojaškega stanovanjskega sklada to ne nanaša. V reviziji ponujeno drugačno stališče torej ni sprejemljivo.

Izpodbijani sodbi tako ni mogoče očitati niti v reviziji zatrjevanih nepravilnosti, niti tistih, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato je bilo treba revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).