Jedro

Tožena stranka je tožniku zakonito ponudila aneks k pogodbi o zaposlitvi za delovno mesto „tehnični delavec ortopedske tehnike II“, za katerega je predvidena III. stopnja izobrazbe, saj je takšna izobrazba najbližje stopnji (in vrsti) izobrazbe, ki jo ima tožnik (končana osnovna šola – II. stopnja izobrazbe). Tožniku ne pripada višja plača (plača za delovno mesto „ortopedski tehnik“, za katerega se zahteva V. stopnja izobrazbe), saj to delovno mesto zanj ni ustrezno, na tem delovnem mestu se opravljajo zahtevnejše naloge, za njegovo zasedbo pa se zahteva tri stopnje višja izobrazba od tiste, ki jo ima tožnik.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v I. točki izreka zavrnilo tožbene zahtevke tožnika, da Aneks k pogodbi o zaposlitvi št. ... z dne 1. 8. 2008 ni v skladu z Zakonom o sistemu plač, Kolektivno pogodbo za javni sektor, Aneksom h kolektivni pogodbi za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije, da je tožena stranka dolžna tožniku ponuditi v podpis drug aneks z vsebino, razvidno iz I./2. točke izreka, da mu je tožena stranka dolžna iz naslova nezakonite uvrstitve v skladu z navedenimi akti izplačati razlike med pripadajočimi in izplačanimi plačami od 1. 8. 2008 dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posameznih mesečnih zneskov dalje do plačila in da mu je tožena stranka dolžna iz naslova nezakonite uvrstitve v skladu z navedenimi akti izplačati razlike med pripadajočimi in izplačanimi sredstvi za odpravo nesorazmerij za čas od 1. 5. 2008 do 31. 7. 2008 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 8. 2008 dalje do plačila. Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžan povrniti njene stroške postopka v višini 505,80 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka roka do plačila (II. točka izreka).

Tožnik se pritožuje zoper navedeno sodbo iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je predlagal zaslišanje strank, kar je dvostranski dokaz, sodišče pa brez obrazložitve ni zaslišalo tožene stranke oziroma njenega zakonitega zastopnika mag. R.C.. Tudi če bi sodišče obrazložilo, zakaj dokaz z zaslišanjem tožene stranke ni potreben, bi storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Podana je tudi kršitev določb postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj sodišče v obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja, da tožnik dela ne opravlja samostojno, kar je v izrecnem nasprotju z izpovedjo tožnika in izpovedmi prič B.P. in A.B.. Tako tožnik kot obe navedeni priči so izpovedali o tem, da tožnik fazna dela opravlja samostojno. V nasprotju z izpovedjo obeh prič in tožnika je sodišče tudi navedlo, da dela tožnik naloge delovnega mesta „tehnični delavec ortopedske tehnike II, to je predvsem izdelovanje manj zahtevnih pripomočkov po navodilih tehnika in inženirja“. V tem delu so razlogi sodišča prve stopnje v nasprotju z izvedenimi dokazi, pri čemer gre za dokaze o odločilnih dejstvih (kakšno delo opravlja tožnik). Sodišče prve stopnje je nepravilno povzelo izvedene dokaze tako, da je ugotovilo, da tožnik ne opravlja dela samostojno, nato pa je ugotovilo, da tožnik opravlja najenostavnejša, ne pa zahtevnejših del. Tudi če je temu tako, merilo razlikovanja med delovnima mestoma „ortopedski tehnik II“ in „tehnični delavec ortopedske tehnike II“ ni raven zahtevnosti izdelovanja medicinsko tehničnih pripomočkov, temveč samostojnost pri izdelovanju in nadrejena oseba, ki daje navodila za delo. Sodišče je verjelo zgolj eni oceni (zakonitega zastopnika), ne pa tožniku. Zahtevnost dela ne predstavlja kriterija razlikovanja med delovnima mestoma. Dokazna ocena je napačna, sodišče pa ne pojasni, zakaj bolj verjame tožniku kot priči A.B.. Trditev sodišča, da določba 14. člena ZSPJS ne more predstavljati podlage za tožnikovo uvrstitev v V. tarifno skupino zaradi tega, ker je bilo v aneksu k panožni kolektivni pogodbi predvideno primerljivo delovno mesto s III. stopnjo strokovne izobrazbe, ki je najbližje dejanski izobrazbi tožnika, ne drži. Pri uvedbi novega plačnega sistema in prevedbi je šlo za tehnični postopek spremembe pogodbe o zaposlitvi. To je predvsem pomenilo, da je osnova za nov naziv delovnega mesta iz novega plačnega sistema obstoječa, v letu 2008 veljavna pogodba o zaposlitvi javnega uslužbenca. Tožnik je imel pred prevedbo sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto „ortopedski tehnik II“ v V. tarifni skupini, kar je edino prava osnova za določanje plače. Na podlagi pravilnega razumevanja določb ZSPJS je potrebno tožnika prevesti na ustrezno delovno mesto iz novega plačnega sistema, ki je najbližje njegovemu „staremu“ delovnemu mestu – ortopedski tehnik II v V. tarifni skupini. Tudi če bi sodišče ugotovilo, da tožnik ne opravlja del, za katerega ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, zgolj iz tega razloga ne bi bilo mogoče zavrniti tožbenega zahtevka. Prav tako to vprašanje nima neposredne povezave z izobrazbo tožnika. Takim primerom je namenjen 14. člen ZSPJS, saj se je ob dogovarjanju za nov plačni sistem ugotovilo, da obstaja veliko število javnih uslužbencev, ki nimajo izobrazbe, ki je zahtevana za delovno mesto, na katerih delajo.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka pritožbene navedbe tožnika. Predlaga, da se pritožba tožnika zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje ter uveljavlja povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Popolno in pravilno je ugotovilo dejansko stanje, odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna in zakonita.

V procesni situaciji, v kateri je zaslišanje obeh strank (nasprotne stranke) predlagal samo tožnik in je sodišče tožnika tudi zaslišalo, ni mogoče govoriti o tem, da tožniku ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Zaslišanje strank je dokazno sredstvo in ni povezano s pravico stranke, da se izjavi o pravnih in dejanskih vidikih spora, da predlaga dokaze ter da se izjavi o navedbah nasprotne stranke. Kršitev pravice do izjave kot absolutna bistvena kršitev postopka (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) je podana le tedaj, če je bila odvzeta možnost izjavljanja stranki, ki vlaga pravno sredstvo. Tožnik se zato v pritožbi ne more uspešno sklicevati, da zakoniti zastopnik tožene stranke ni bil zaslišan. Ob drugih izvedenih dokazih (zaslišanje prič B.P. in A.B.) je sodišče dokazni predlog po zaslišanju zakonitega zastopnika tožene stranke utemeljeno kot nepotreben zavrnilo, tako da v pritožbi očitane kršitve v zvezi z njegovo zavrnitvijo niso podane.

Bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki, oziroma prepisi. Resda je sodišče prve stopnje na podlagi zaslišanj tožnika in prič B.P. in A.B. napačno zaključilo „da dela tožnik ni opravljal samostojno“, saj iz izpovedi navedenih prič izhaja, da je tožnik posamezne faze svojega dela opravil samostojno. Prav tako iz njunih izpovedi izhaja, da tožnik dela le po navodilih inženirja in ne po navodilih tehnika, in da med tožnikom in tehniki v njegovem oddelku ni hierarhije. Vendar pa je te izjave glede vsebine del in nalog potrebno razumeti v kontekstu cele izpovedi prič, torej tudi tega, da je tožnik izdeloval manj zahtevne medicinske tehnične pripomočke oziroma le določene vrste ortoz za razliko od tehnikov s V. stopnjo izobrazbe, ki delajo vse (tudi zahtevnejše) ortoze in jih morajo tudi delati. Tožnik opravlja svoje delo strokovno, vendar pa enostavnejšega dela kot ga opravlja tožnik v sistemizaciji delovnih mest pri toženi stranki ni, predvsem pa tožnik ne izpolnjuje pogoja zahtevane strokovne izobrazbe za delovno mesto „ortopedski tehnik II“. Tožnik opravlja na oddelku ortotike najenostavnejša dela, ne pa zahtevnejših del, ki jih opravljajo tehniki. Zato ne drži očitek, da je med delovnima mestoma „ortopedski tehnik II“ in „tehnični delavec ortopedske stroke II“ razlika le v samostojnosti opravljanja dela. Očitana kršitev postopka zaradi nasprotja med obrazložitvijo sodišča prve stopnje in listinami oziroma zapisniki tako ni podana, sodišče pa je na podlagi izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da tožnikovo delo ni po vsebini enako delu ostalih zaposlenih na oddelku, ki opravljajo delo „ortopedskega tehnika II“. Pritožbeno sodišče se s takšnim dokaznim zaključkom, ki ima podlago v izpovedih prič in je sprejet v skladu z napotki iz 8. člena ZPP, strinja, zato v pritožbi uveljavljani razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ni podan.

Sodišče prve stopnje je nadalje tudi pravilno ugotovilo, da je tožena stranka v postopku prevedbe v celoti spoštovala določbe Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS, št. 56/02 s spremembami – ZSPJS) ter določb podzakonskih aktov in kolektivnih pogodb. Prvina za določanje osnovnih plač na plačni lestvici je zahtevnost delovnega mesta. Določa se z zahtevnostjo nalog in iz njih izhajajočo strokovno usposobljenostjo (zahtevana strokovna izobrazba, potrebna znanja in izkušnje), odgovornostjo, pooblastili in omejitvami, psihofizičnimi in umskimi napori ter vplivi okolja (9. točka 2. člena ZSPJS). Tožena stranka je upoštevala Kolektivno pogodbo za javni sektor in Aneks h kolektivni pogodbi za dejavnost zdravstva in socialnega varstva (Ur. l. RS, št. 60/2008), ki je v plačni podskupini E4 predvidel tipična oziroma orientacijska delovna mesta zaposlenih delavcev v zdravstvu - „zdravstveni delavci in zdravstveni sodelavci“ (med drugim tudi delovna mesta tehnični delavec ortopedske tehnike II in ortopedski tehnik II). Po 1. odstavku 8. člena ZSPJS izražajo tarifni razredi stopnjo zahtevnosti delovnih mest in nazivov glede na zahtevano izobrazbo oziroma usposobljenost. Za opravljanje delovnih nalog, ki se v pretežni meri opravljajo na posameznih delovnih mestih, se zahteva določena stopnja strokovne izobrazbe, in se izraža s tarifnim razredom. Ali drugače povedano: strokovna izobrazba vpliva na uvrstitev delovnega mesta v tarifni, posledično pa v plačni razred. Pri določitvi osnovne plače po ZSPJS je zato upoštevana tudi predpisana in dosežena stopnja strokovne izobrazbe, razen v primerih določenih z zakonom (kot je npr. 14. člen ZSPJS, ki je v času prevedbe predvidel možnost opravljanja dela z eno stopnjo nižje strokovne izobrazbe od zahtevane).

Ob navedeni ureditvi in upoštevaje predvideno izjemo v 1. odstavku 14. člena ZSPJS je tožniku ponujen aneks k pogodbi o zaposlitvi za delovno mesto „tehnični delavec ortopedske tehnike II“, ki je v aktu o sistemizaciji najnižje sistemizirano delovno mesto in za katerega je predvidena III. stopnja izobrazbe oziroma III. tarifni razred, zakonit glede na to, da je najbližje stopnji (in vrsti) strokovne izobrazbe, ki jo ima tožnik (končana osnovna šola – II. stopnja izobrazbe). Tožniku ne pripada plača za delovno mesto „ortopedski tehnik“, za katerega se zahteva V. stopnja izobrazbe. Ne gre za tožniku ustrezno delovno mesto, kot to zmotno meni tožnik, saj ima poleg že zgoraj ugotovljenih vsebinskih razlik med tožnikovim delom in delom „ortopedskega tehnika II“ po sistemizaciji tožene stranke tožnik celo tri stopnje nižjo izobrazbo od zahtevane strokovne izobrazbe za opravljanje nalog na navedenem delovnem mestu. Prevedba plače je bila glede na navedeno tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilna in je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožnikove zahtevke.

Ker torej niso bili podani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP. Tožena stranka z odgovorom ni bistveno prispevala k razjasnitvi zadeve, zato glede na določbo 1. odstavka 155. člena ZPP ni upravičena do povračila stroškov, ki so ji nastali z vložitvijo odgovora na pritožbo.