Jedro

Za iskanje skupnega namena pogodbenih strank je pomemben čas sklepanja pogodbe, ker sta stranki takrat izoblikovali voljo za sklenitev pogodbe in tej skladno s soglasjem volj izoblikovali medsebojne pravice in obveznosti. Lahko pa so (med drugim) pomembne tudi okoliščine v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih pravic in obveznosti iz časa po sklenitvi pogodbe (pred sporom), kadar se na njihovi podlagi v okoliščinah primera lahko sklepa (za nazaj) o njunem razumevanju v pogodbi urejenih medsebojnih pravic in obveznosti in s tem o njunem skupnem namenu (ob sklepanju pogodbe).

Če bi toženka štela, da pri dodatku ni šlo za fiksen znesek plače, se je od toženke utemeljeno pričakovalo najmanj, da bi preverjala, ali tožnik pridobiva posle in ustrezno korigirala znesek. Ker tega ni storila, se utemeljeno šteje, da je med tožnikom in toženko prišlo do dogovora o plačilu za delo najmanj v višini 3.100,00 EUR neto, ki velja in ga je toženka dolžna upoštevati.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 931,47 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku tega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženki naložilo, da je dolžna tožniku za obdobje od 1. 5. 2016 do 31. 1. 2018 plačati razliko v plači v mesečnem znesku 1.035,00 EUR, za obdobje od 1. 2. 2018 do 31. 3. 2021 pa v mesečnem znesku 1.038,00 EUR ter zakonske zamudne obresti, ki tečejo od ustreznega neto mesečnega zneska razlike v plači za obdobje od 1. 5. 2016 do 30. 4. 2018, od 18. 6. 2018 dalje do plačila, od ustreznega neto mesečnega zneska razlike v plači za obdobje od 1. 5. 2018 do 31. 3. 2021 pa od 19. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila. Kar je zahteval tožnik več (plačilo določenih mesečnih zneskov za obdobje od maja 2013 do aprila 2016 s pripadajočimi zakonskimi obrestmi, obračun razlike v plači za obdobje od 1. 4. 2021 do 31. 5. 2021 s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, zakonske zamudne obresti od prisojenih zneskov razlik v plači za obdobje od maja 2016 do vključno aprila 2018 od vsakega 15. dne v mesecu za pretekli mesec pa vse do 17. 6. 2018 in od prisojenih zneskov razlik v plači za obdobje od maja 2018 do vključno marca 2021 od vsakega 15. dne do vključno 18. dne v mesecu za pretekli mesec), je zavrnilo. S sklepom je zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na ugotovitev obstoja obveznosti plačila dogovorjenega dela plače, ki obsega tudi dodatek za pridobivanje dela za delodajalca v pavšalni neto mesečni višini 600,00 EUR od 1. 5. 2013 do 31. 5. 2021. Odločilo je, da je dolžna toženka povrniti tožniku stroške postopka v znesku 2.177,47 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dneva po izteku izpolnitvenega roka do plačila in da je toženka zavezanka za plačilo sodne takse v višini 62 %.

2.Toženka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe. Uveljavlja vse pritožbene razloge. V bistvenem navaja, da je ne glede na naravo dodatka za pridobivanje dela iz 7. člena pogodbe o zaposlitvi ključno zgolj to, da gre za dodatek k osnovni plači in ne za njen del. Meni, da je določilo iz 7. člena pogodbe o zaposlitvi jasno in bi ga moralo sodišče prve stopnje skladno s prvim odstavkom 82. člena OZ razlagati tako, kot se glasi. Poleg tega je sodišče prve stopnje v celoti spregledalo, da gre za dodatek k plačilu, ki je vezan na izpolnjevanje pogoja pridobivanja dela oziroma posla in se obračuna poleg osebnega dohodka iz 6. člena. Dodatek je lahko načeloma vštet v osnovno plačo, vendar mora biti to v pogodbi o zaposlitvi izrecno določeno. Če bi bil namen strank, da je dodatek iz 7. člena sestavni del osnovne plače, ni smiselnega razloga, zakaj bi bil določen v posebnem (ločenem) členu pogodbe o zaposlitvi in vezan na poseben pogoj. Stranki bi ga vključili v znesek osnovne plače, ki bi bil zaradi tega ustrezno višji. V zvezi s tem uveljavlja bistveno kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP in 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj je sledilo izpovedi tožnika, ki je izpovedi prič niso potrdile ali o odločilnih dejstvih niso vedele, in ne izpovedi prokurista toženke. Nepravilno je ugotovilo celoten kontekst pogodbenih določb. Strinja se, da je določilo 7. člena pogodbe morda nepopolno zaradi odsotnosti kriterijev, ki bi določali pogoje za izplačilo dodatka. Z vprašanjem, za pridobivanje katerih poslov je bil dodatek dogovorjen, se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo. Nepravilna in dokazno nepodprta je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi namen strank, da se tožniku zagotovi plačilo za delo v višini najmanj 3.100,00 EUR neto. Sporno vprašanje v tem sporu ni višina tožnikovega plačila za delo, temveč osnovne plače. Skupni namen strank je bil, da se tožniku omogoči, da "zasluži" dodatek k osnovni plači za dodatno delo in na ta način doseže višino končnega plačila za delo, ki si ga je želel. Razlog dogovora o dodatku k plači je bil v naravi poslov, ki so povezani s tožnikovimi osebnimi okoliščinami (njegovimi poznanstvi in povezavami) in ne s pridobivanjem poslov na javnih razpisih. Sodišče prve stopnje ni celovito presodilo izpovedi računovodkinje A. A. Protispisno je sodišče prve stopnje verjelo njeni izpovedi, da ni dobila navodila s strani prokurista, da bi se postavka iz 7. člena pogodbe korigirala ali spremenila, oziroma da se ni preverjalo, ali je tožnik pridobival posle, in se je vseeno izplačeval dodatek. Zgolj na podlagi dejstva, da je toženka plačevala dodatek, čeprav tožnik ni izpolnjeval pogoja pridobivanja dela, ni mogoče zaključiti, da gre za sestavni del osnovne plače. Dejstvo plačevanja ne pove ničesar o vrsti plačila. Nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da med tožnikom in prokuristom toženke ni obstajal dogovor o tem, na kakšen način se bo obračunal dodatek. Pravilna je sicer navedba sodišča prve stopnje, da je v nasprotju z delovnopravnimi predpisi, da delavec ni vnaprej seznanjen s kriteriji za izplačilo dodatka, ni pa relevantna. Tožniku za delo ali sodelovanja na projektih in poslih, o katerih je izpovedal, ne pripada dodatek iz 7. člena pogodbe o zaposlitvi. Glede pravdnih stroškov navaja, da jih je sodišče prve stopnje neupravičeno naložilo toženki, čeprav jih tožnik ni zahteval s sedmo (zadnjo) pripravljalno vlogo. Odmera stroškov je napačna glede na vrednost spora. Ker po stališču sodišča prve stopnje s kasnejšim uveljavljanjem plačila razlike v plači v mesečnih bruto zneskih prvotni tožbeni zahtevek za plačilo neto zneskov ni bil spremenjen, bi moralo pri odmeri stroškov namesto zneska 98.210,00 EUR, kot je tožnik zahteval z zadnjo pripravljalno vlogo, upoštevati znesek 50.897,55 EUR. Sicer pa bi sodišče prve stopnje stroške postopka ob upoštevanju vrednosti spora 98.210,00 EUR lahko priznalo tožniku le za procesna dejanja, ki so bila opravljena od vložitve sedme pripravljalne vloge dalje in ne pred tem. Nepravilno je sodišče prve stopnje določilo tudi uspeh strank, saj ni upoštevalo zavrženja dela tožbe z zahtevkom za ugotovitev obveznosti toženke iz naslova plače v pavšalni neto mesečni višini 600,00 EUR. Priglaša stroške pritožbe.

3.Tožnik v odgovoru na pritožbo obrazloženo prereka pritožbene navedbe in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pritožba pavšalno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Izpodbijani del sodbe nima v tem določilu navedenih pomanjkljivosti in ga je mogoče preizkusiti. Ni podana niti očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s kršitvijo pravil o dokazni oceni. Glede dokaznega zaključka, da je bil dogovor oziroma skupni namen strank, da gre v primeru dodatka za pridobivanje posla za del osnovne plače v fiksni višini približno 600,00 EUR neto, je sodišče prve stopnje sprejelo jasno, celovito in preverljivo dokazno oceno, ki ustreza metodološkemu napotku iz 8. člena ZPP. Ta določba je lahko bistveno kršena le, kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene, torej kadar ne ustreza standardu vestnosti in skrbnosti pri presoji vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter uspeha celotnega postopka, česar prvostopenjski dokazni oceni ni mogoče očitati. Iz obrazložitve sodbe izhajajo logični in prepričljivi razlogi, zakaj je sodišče prve stopnje svoj zaključek oprlo na izpovedi tožnika in priče A. A. ter zakaj ni v celoti sledilo prokuristu toženke. Pritožbeno sodišče argumente v celoti sprejema in jih ne ponavlja, pritožbene očitke o površni in pomanjkljivi dokazni oceni pa zavrača kot neutemeljene.

6.V tej zadevi je med strankama sporen pomen določb pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 5. 2010 o osnovni plači, in sicer ali je osnovna plača določena samo v 6. členu pogodbe ali zajema tudi dodatek, ki je določen v 7. členu pogodbe. V 6. členu pogodbe o zaposlitvi sta stranki določili, da je delovno mesto vodje področja iz 3. člena te pogodbe ovrednoteno s 4000 točkami. V 3. členu pogodbe o zaposlitvi je bilo dogovorjeno, da bo delavec na delovnem mestu vodja področja med drugim opravljal tudi delovno nalogo pridobivanja del. 7. člen pogodbe o zaposlitvi se glasi: "Poleg osebnega dohodka iz 6. člena se bo obračunal tudi dodatek za pridobivanje dela za delodajalca kot firmo in se lahko obračuna tudi akontativno mesečno in se poračunava kvartalno do največ polletno za preteklo obdobje glede na dejansko pridobljen posel (prvi odstavek). Za obdobje prvih 6 mesecev se predvidi cca. 600,00 EUR neto pavšalnega dela kot posledica pridobivanja posla, po preteku 6 mesecev se začne obračunavati dejanski bruto dohodek iz naslova pridobivanja posla in poračuna akontacija za preteklih 6 mesecev (drugi odstavek). V 8. členu pogodbe o zaposlitvi pa je bilo določeno: "Izhodiščna plača, opredeljena v prejšnjem členu te pogodbe, predstavlja fiksni del izplačanega mesečnega osebnega dohodka z vštetim dodatkom za minulo delo (0,5 % za vsako leto delovne dobe; prvi odstavek). Na podlagi sklepa direktorja pa je lahko delavcu izplačan tudi variabilni del plače (osebna ocena, uspešnost, nagrada, dodatek,...), ki lahko dosega do + 100 % izhodiščne plače, ali pa se delavcu izhodiščna plača tudi zmanjša do - 20 % osnovne plače, na osnovi negativne ocene neposredno nadrejene osebe, ki mora biti obvezno v pisni obliki (drugi odstavek)".

7.Po takrat veljavnem prvem odstavku 127. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR) se osnovna plača določi upoštevaje zahtevnost dela, za katerega je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi, torej ureja podlago za določitev osnovne plače. Zahtevnost dela že po naravi stvari opredeljujejo naloge, ki jih mora delavec opravljati na delovnem mestu, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi. Iz prvega odstavka 29. člena ZDR izhaja, da mora pogodba o zaposlitvi vsebovati določilo o znesku osnovne plače delavca v valuti, veljavni v Republiki Sloveniji, ki delavcu pripada za opravljanje dela po pogodbi o zaposlitvi. Ne zadošča torej navedba točk, s katerimi je v 3. členu pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 5. 2010 ovrednoteno delovno mesto vodje področja. Z določitvijo zneska plače v sklenjeni pogodbi stranki določita vrednost opravljenega dela; opredelitev določenega delovnega mesta z vsebino, odgovornostjo, zahtevnostjo in obsegom tega dela ter plačilo pa so medsebojno odvisni.

8.Glede sklepanja, veljavnosti, prenehanja in drugih vprašanj pogodbe o zaposlitvi se smiselno uporabljajo splošna pravila civilnega prava, če ni s tem (ZDR) ali drugim zakonom drugače določeno (prvi odstavek 11. člena ZDR), torej določbe Obligacijskega zakonika (OZ). Po določbi prvega odstavka 82. člena OZ se določila pogodbe uporabljajo tako, kot se glasijo. Po drugem odstavku istega člena se pri razlagi spornih določil ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava, ki so določena v tem zakoniku. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je vsebina pogodbenih določil o osnovni plači nejasna oziroma sporna, s čimer soglaša tudi pritožbeno sodišče.

9.Zmotno je stališče pritožbe, da bi moralo sodišče prve stopnje uporabiti določbo prvega odstavka 82. člena OZ in 7. člen pogodbe o zaposlitvi razlagati tako, kot se glasi. Uporaba navedene določbe OZ predpostavlja poznavanje določil pogodbe, ki so, če je pogodba pisna in ni spremljajočih ustnih dogovorov, razvidna iz njihovega zapisa na listini. Uporaba navedenega razlagalnega pravila OZ sama zase ne terja ugotavljanja dejanskega stanja. Odločitev sodišča, ali bo ugotavljalo skupen namen pogodbenikov, je odvisna od izbrane metode razlage pogodb. Pogodbeno določilo je skladno z ustaljeno sodno prakso sporno tedaj, če glede na besedilo, včasih pa tudi glede na kontekst, v katerem je izoblikovano, objektivno vzeto omogoča več različnih razlag (prim. odločbo US RS št. Up-371/19 z dne 18. 6. 2020, točka 15 obrazložitve).

10.Na prvi pogled sicer držijo trditve toženke, da se besedna zveza "dodatek za pridobivanje dela/posla" iz 7. člena pogodbe o zaposlitvi v strogem jezikovnem pomenu izolirano od konteksta celotnega besedila določbe lahko nanaša na dodatek (torej nekaj, kar se lahko le doda nečemu). Vendar pa spornega dela besedila niti pri uporabi jezikovne razlage ni mogoče temeljiti le na "sporni" besedni zvezi, izolirano od določila, v katerega je umeščena, oziroma določil, s katerimi je povezana. Zato je že v okviru jezikovne razlage treba "sporno" besedno zvezo povezati s pomenom določila, v katerega je umeščena, in z vsebino ostalih določb, s katerimi je povezana (prim. sodbo VS RS II Ips 532/2008). V zvezi s tem je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da določila 7. člena pogodbe o zaposlitvi ni mogoče razlagati neodvisno od 8. člena te pogodbe, po kateri je znesek iz 7. člena treba šteti kot del izhodiščne plače, ki predstavlja fiksni del izplačanega osebnega dohodka. Poleg tega pritožbeno sodišče ugotavlja, da stranki v citiranih določbah pogodbe o zaposlitvi terminološko neustrezno uporabljata pojma osebni dohodek in izhodiščna plača, brez navedbe osnovne plače in njenega zneska kot zakonsko določene sestavine plače. Glede na navedeno in ker tudi iz trditev strank in okoliščin, ki tvorijo kontekst izjave, izhaja, da jih je mogoče razlagati različno oziroma da so sporna, je sodišče prve stopnje utemeljeno ugotavljalo skupni namen strank.

11.Za iskanje skupnega namena pogodbenih strank je pomemben čas sklepanja pogodbe, ker sta stranki takrat izoblikovali voljo za sklenitev pogodbe in tej skladno s soglasjem volj izoblikovali medsebojne pravice in obveznosti. Lahko pa so (med drugim) pomembne tudi okoliščine v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih pravic in obveznosti iz časa po sklenitvi pogodbe (pred sporom), kadar se na njihovi podlagi v okoliščinah primera lahko sklepa (za nazaj) o njunem razumevanju v pogodbi urejenih medsebojnih pravic in obveznosti in s tem o njunem skupnem namenu (ob sklepanju pogodbe) (prim. sklep VS RS III Ips 25/2023 z dne 9. 4. 2024, točka 21 obrazložitve).

12.Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da je med strankama obstajal skupen namen oziroma dogovor, da se tožniku zagotovi plačilo za delo najmanj v višini 3.100,00 EUR neto. To izhaja iz izpovedi prokurista toženke, da je toženka plačevala najboljšim inženirjem približno 2.400,00 EUR, zaradi česar sta "kumflala", kako tožnikovo neto plačo dvigniti na znesek 3.100,00 EUR, in sta dodala znesek 600,00 EUR neto, da sta prišla do želenega zneska. Prokurist toženke je sicer izpovedal, da sta se s tožnikom dogovorila za razliko v dodatku 600,00 EUR za pridobivanje del pri županih oziroma občinah izven javnih razpisov, torej za dodatno in ne redno delo. Vendar to iz pogodbenega zapisa ni razvidno. Prav nasprotno. Delovna naloga (pridobitev dela) je že ovrednotena pri zahtevnosti dela vodje področja (3. člen in prvi odstavek 6. člena pogodbe o zaposlitvi). Sicer pa tudi toženka v pritožbi priznava, da za pridobivanje poslov v 7. členu pogodbe o zaposlitvi ni imela internih kriterijev za določitev višine dodatka oziroma da je vsebina tega člena nepopolna. Izvrševanje opisanega dogovora je potrdila računovodkinja A. A. Pojasnila je, da s strani prokurista (takratnega direktorja) ni nikoli dobila navodila, da bi se postavka iz 7. člena tožnikove pogodbe o zaposlitvi korigirala ali spreminjala (kar izhaja iz zapisnika glavne obravnave z dne 25. 10. 2024 na list. št. 99 in kar je skladno z izpovedjo prokurista, da se ni preverjalo ali je tožnik pridobil posle, izplačevalo pa se je). Posledično je neutemeljen pritožbeni očitek o protispisnem povzemanju njene izpovedi. Izpoved navedene priče o realizaciji dogovora o plačilu osnovne plače v fiksni višini 3.100,00 EUR potrjujejo tudi plačilne liste, iz katerih izhaja, da je bila tožniku od 1. 6. 2010 do vključno meseca januarja 2013 (tj. dve leti in osem mesecev) dejansko sproti obračunana oziroma izplačana plača v višini 3.100,00 EUR neto z upoštevanjem postavke "stimulacije" v višini približno 600,00 EUR neto. Ob takšnem izvrševanju pogodbe o zaposlitvi si toženka kasneje ni mogla pravno veljavno premisliti oziroma enostransko zniževati dogovorjeni znesek osnovne plače.

13.Pritrditi velja sodišču prve stopnje, da ni življenjsko logično, da bi toženka izplačevala tožniku navedeni dodatek v fiksnem znesku, če bi resnično štela, da gre za dodatek k osnovni plači, do katerega je tožnik upravičen le ob pogoju pridobivanja dela za toženko, glede na to, da toženka sama trdi, da tožnik ni pridobil nobenega posla ali dela za toženko. Če bi toženka štela, da pri dodatku ni šlo za fiksen znesek plače, se je od toženke utemeljeno pričakovalo najmanj, da bi preverjala, ali tožnik pridobiva posle in ustrezno korigirala znesek. Ker tega ni storila, se utemeljeno šteje, da je med tožnikom in toženko prišlo do dogovora o plačilu za delo najmanj v višini 3.100,00 EUR neto, ki velja in ga je toženka dolžna upoštevati.

14.ZDR (enako kot sedaj veljavni ZDR-1) ne vsebuje določb o možnem oziroma dopustnem znižanju osnovne plače. Tudi sicer se pogodbeno določena višina plače med delavcem in delodajalcem lahko spreminja le izjemoma, v omejenem obsegu in le, če obstajajo jasna pravila in vnaprej izdelana merila (prim. sodbo VS RS VIII Ips 17/2022 z dne 24. 3. 2023). Zato enostranski poseg v tožnikovo osnovno plačo s sklepom št. ... z dne 28. 1. 2013 ni utemeljen oziroma dopusten, pri čemer toženka plače tožniku ni znižala zaradi njegovega nepridobivanja poslov, temveč iz drugih razlogov (slabe uspešnosti podjetja in s tem nedoseganja planiranih rezultatov). Ker je tožnik dokazal, da je bil med njim in toženko sklenjen dogovor o dodatku za pridobivanje posla kot delu osnovne plače v fiksni višini približno 600,00 EUR neto, mu je sodišče prve stopnje pravilno prisodilo vtoževane (nezastarane) razlike v plači od 1. 5. 2016 do 31. 3. 2021.

15.Pritožba neutemeljeno navaja, da tožnik ni upravičen do povrnitve pravdnih stroškov, ker jih ni zahteval v zadnji pripravljalni vlogi. Res je sicer, da jih tožnik v tej vlogi ni posebej zahteval, vendar pa jih je zahteval že v tožbi in predhodnih vlogah, nato pa je posamezne stroške še posebej opredelil v stroškovniku na zadnjem naroku za glavno obravnavo. O povrnitvi tožnikovih stroškov je sodišče prve stopnje torej odločilo na njegovo zahtevo skladno s 163. členom ZPP.

16.Neutemeljen je pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje stroške postopka, ki so nastali pred vložitvijo sedme pripravljalne vloge, s katero je tožnik zahteval razlike v plači v bruto znesku 98.210,00 EUR, odmeriti upoštevaje prvotno vtoževani neto znesek 50.897,55 EUR. Po tar. št. 16/1a Odvetniške tarife (OT), ki vrednoti tožbo za dajatvene zahtevke in na katero se opirajo tudi ostala procesna dejanja strank v postopku pred delovnim sodiščem, je vrednost storitve v točkah odvisna od vrednosti predmeta. Tožnik je ves čas zahteval plačilo iste razlike v plačah. Z zadnjo pripravljalno vlogo je zgolj pravilno formuliral tožbeni zahtevek glede na uveljavljen sistem plač v t. i. bruto zneskih, prav takšni pa so tudi zneski izhodiščnih plač (glej kolektivne pogodbe) in osnovnih plač (prim. sodbo VS RS VIII Ips 47/2020 z dne 19. 10. 2021, točka 11 obrazložitve). S tem, ko je tožnik pravilno oblikoval zahtevek, ni prišlo do spremembe vrednosti spora.

17.Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da bi moralo sodišče prve stopnje pri določitvi deleža tožnikovega uspeha v tem sporu upoštevati zavrženje tožbe z zahtevkom za ugotovitev obveznosti iz naslova plače v pavšalni neto mesečni višini 600,00 EUR. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre za sorazmerno majhen del tožnikovega zahtevka, zaradi katerega pa posebni stroški niso nastali (tretji odstavek 154. člena ZPP).

18.Toženka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka, hkrati pa je dolžna povrniti tožniku njegove stroške odgovora na pritožbo (prva odstavka 154. in 165. člena ZPP). Upoštevajoč OT in vrednost izpodbijanega dela sodbe 61.179,00 EUR tožniku pripada 1.25o točk za odgovor na pritožbo, 22,5 točk za materialne stroške in 22 % DDV, kar vse skupaj (glede na vrednost točke 0,60 EUR) znaša 931,47 EUR, ki mu jih je toženka dolžna povrniti v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zveza: