Jedro

Glede na to, da je tožnik v času, za katerega se je ugotovil obstoj delovnega razmerja, pri toženi stranki opravljal delo za plačilo na podlagi pogodb civilnega prava, je treba pri odločanju o utemeljenosti tožbenega zahtevka za plačilo bruto plače po višini upoštevati zneske, ki jih je tožena stranka tožniku že izplačala.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v prvi alineji 3. točke izreka delno spremeni tako, da se za besedilom „(plača z indeksnim razmerjem 3,20)“ doda naslednje besedilo: „za čas, ko je tožnik delal pri toženi stranki na podlagi civilnopravnih pogodb, razliko med obračunano plačo novinarja specialista I in plačilom za delo, ki ga je tožnik prejemal pri toženi stranki,“ Višji tožbeni zahtevek iz naslova obračuna plače v obdobju dela po civilnih pogodbah pri toženi stranki se zavrne.

V 5. točki izreka pa se izpodbijana sodba spremeni tako, da se priznani stroški tožeče stranke znižajo na 343,69 EUR.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti pritožbene stroške v višini 70,00 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je tožnik od 7. 5. 2006 v delovnem razmerju za nedoločen čas pri toženi stranki z vsemi pravicami in obveznostmi, ki izhajajo iz delovnega razmerja (1. točka izreka). Toženi stranki je naložilo sklenitev pogodbe o zaposlitvi s tožnikom za nedoločen čas za delovno mesto novinar specialist I. ter vpis delovne dobe v tožnikovo delovno knjižico od 7. 5. 2006 dalje, razen za čas zaposlitve tožnika pri drugem delodajalcu (točka 2. izreka). Naložilo ji je, da je dolžna tožniku za čas od 7. 5. 2006 dalje obračunati plačo, ki bi jo tožnik prejemal na delovnem mestu novinar specialist I. (plača z indeksnim razmerjem 3,20), za čas, ko je bil tožnik zaposlen pri drugem delodajalcu, pa razliko med obračunano plačo novinarja specialista I. in plačo, ki je bila tožniku obračunana pri drugem delodajalcu, od tako obračunane plače oziroma razlike v plači za tožnika plačati pripadajoče davke in prispevke (prva alineja 3. točke izreka) in tožniku izplačati neto plačo oziroma razliko med neto plačo, ki bi jo tožnik prejemal na delovnem mestu novinar specialist I. in plačilom za delo, ki ga je tožnik prejemal pri toženi stranki, oziroma razliko med neto plačo, ki bi jo tožnik prejemal na delovnem mestu novinar specialist I, in neto plačo, ki jo je tožnik prejel pri drugem delodajalcu, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zapadlosti posameznega zneska dalje do plačila (druga alineja 3. točke izreka), ter izplačati vse ostale prejemke oziroma razlike v prejemkih iz delovnega razmerja, v kolikor jih tožnik še ni prejel (razen za čas zaposlitve pri drugem delodajalcu), z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posameznega zneska do plačila, ter od bruto prejemkov plačati pripadajoče davke in prispevke (tretja alineja 3. točke izreka). Kar zahteva tožnik več oziroma drugače, je sodišče prve stopnje zavrnilo (4. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 687,38 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (5. točka izreka).

Zoper 1., 2., 3. in 5. točko izreka te sodbe se zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka pravočasno pritožuje tožena stranka in predlaga njeno spremembo tako, da se tožba zavrže s stroškovno posledico oziroma podrejeno, da se tožbeni zahtevek zavrne, oziroma razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje ter priglaša stroške pritožbe. Navaja, da iz dopisa z dne 5. 6. 2006 izhaja pravni interes za bodočo sklenitev delovnega razmerja pri toženi stranki, ne pa za priznanje delovnega razmerja in izročitev pogodbe o zaposlitvi. Opozarja, da je že v vlogi z dne 15. 1. 2008 izrazila dvom v pristnost tega dopisa, vendar se sodišče do teh njenih navedb ni opredelilo. Gre namreč za skupinski dopis petih oseb, naslovljen na direktorja R., ki ni pooblaščena oseba tožene stranke za sklepanje pogodb o zaposlitvi v smislu 18. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002). Sodišču prve stopnje očita, da v tej smeri ni ugotavljalo dejanskega stanja. Meni namreč, da bi moralo s tem v zvezi najmanj zaslišati V.V., na čigar zaslišanju je vztrajala in ki bi tudi izpovedal v zvezi z odgovorom tožene stranke na ta dopis. Glede tega tožena stranka ugovarja, da ji ni bila dana možnost izjave, zaradi česar je prišlo do absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004 in 52/2007). Navaja, da sodišče ni ugotavljalo, ali tožnik izpolnjuje ostale pogoje razen izobrazbe, ki jih za zasedbo delovnega mesta novinar specialist I določa Akt o sistemizaciji tipičnih novinarskih delovnih mest (usposobljenost za delo s PC, avdio in video preizkus, znanje tujega jezika in montaža avdio in video prispevkov ter tri leta delovnih izkušenj na delovnem mestu novinar specialist II). Sodišče prve stopnje naj ne bi podalo razlogov za zaključek, da je tožnik z delom novinarja pričel dne 7. 5. 2001. V zvezi s tem navaja, da se je tožnik v začetku učil in opravljal dela, ki niti niso novinarska. Meni, da je opravljanje novinarskega dela po 5. členu Kolektivne pogodbe za poklicne novinarje (KPPN, Ur. l. RS, št. 31/1991-I, 34/1996, 40/1997, 39/1999 in 100/2005) potrebno tolmačiti v smislu poklicnega opravljanja. V zvezi s tem izpodbijani sodbi očita, da nima razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi česar naj bi bila podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Dodaja, da bi tožnik že ob vložitvi tožbe moral vedeti na ugotovitev kakšnega delovnega razmerja toži in na katero delovno mesto, ne pa da je sodišče to samo ugotavljalo in potem tožnika pozvalo k modifikaciji tožbenega zahtevka. To spremembo tožbe je sodišče dopustilo, čeprav iz tožbenih navedb ne izhaja utemeljenost takšnega tožbenega zahtevka. Sodišče je ugotavljalo dejstva, ki jih stranke niso navajale, zato je prišlo do kršitve 7. člena ZPP. Dokazni predlog, pri katerem manjkajo dejanske navedbe, je nedopusten. Očita tudi kršitev petega odstavka 185. člena (najverjetneje ZPP), ker sodišče prve stopnje ob dovolitvi spremembe tožbe toženi stranki ni pustilo dovolj časa za obravnavanje spremenjene tožbe. Izpodbijani sodbi očita nasprotje v izreku, saj iz njegove 1. točke izhaja, da je tožnik že v delovnem razmerju za nedoločen čas pri toženi stranki, glede na 2. točko izreka pa je potrebno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas še skleniti. Podobno nasprotje očita tudi obrazložitvi izpodbijane sodbe, ko sodišče najprej ugotavlja, da delovno razmerje obstaja, kasneje pa zaključuje, da mora tožena stranka s tožnikom skleniti delovno razmerje. V zvezi s tem se sklicuje na določbo 3. in 4. odstavka 15. člena ZDR. Izpostavlja še, da sodišče ni pravilno upoštevalo ugotovitve, da je tožnik sedaj zaposlen pri drugem delodajalcu, dejstva, da se je bil tožnik s toženo stranko pripravljen poravnati za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas pa tudi za sklenitev pogodbe o novinarskem delu za določen čas treh let, tožnik pa ni pristal na sklenitev pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas v roku enega leta. Meni, da to kaže na neobstoj tožnikovega interesa za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas po vložitvi tožbe. Ob ugotovitvi obstoja delovnega razmerja med strankama bi sodišče ta dejstva moralo upoštevati kot okoliščine in interes strank, ki kažejo na to, da nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče, in ob uporabi 2. odstavka 118. člena ZDR ugotoviti trajanje delovnega razmerja najdalj do odločitve sodišča prve stopnje. Dejansko stanje v zvezi z obračunom plač naj bi bilo povsem nepopolno ugotovljeno, saj ni ugotovljen pravilen obračun plače, ugotovljeni niso ostali prejemki iz delovnega razmerja in izplačila, prejeta na podlagi opravljanja dela pri toženi stranki oziroma od delodajalca, pri katerem je sedaj zaposlena. Prepričana je, da je izrek izpodbijane sodbe v 3. točki nerazumljiv in bo odpiral nove spore v izvršilnem postopku. Tako nedoločen tožbeni zahtevek pa niti ni sposoben obravnave, zaradi česar bi moral biti zavrnjen. Tudi iz tega razloga sodbi očita nemožnost preizkusa in kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbija tudi izrek o stroških postopka, saj je tožnik uspel z manj kot polovico svojega zahtevka. Na podlagi 38. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) je zato dolžan sam kriti svoje stroške postopka.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Ob navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobenih bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, prav tako pa tudi ne s pritožbo uveljavljane bistvene kršitve določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je tožena stranka zaslišanje direktorja V.V. predlagala izključno v zvezi s poravnalnimi dogovori med strankama tekom sodnega postopka, ki nimajo pomena za odločitev v zadevi, zato je sodišče prve stopnje izvedbo tega dokaza kot nepotrebnega upravičeno zavrnilo. Možnost izjave je bila toženi stranki omogočena. Za ne podajo ustreznih navedb stranka nikakor ne more očitkov naprtiti sodišču, saj je po 7. členu ZPP stranka sama dolžna navajati relevantna dejstva in zanje predlagati ustrezne dokaze.

Podana tudi ni očitana kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodba vsebuje razloge o tem, zakaj je sodišče zaključilo, da je tožnik z delom novinarja pričel dne 7. 5. 2001. Tudi ni podanega nasprotja v izreku in obrazložitvi izpodbijane sodbe. Termin „skleniti“ pogodbo o zaposlitvi je sicer res lahko dvoumen, vendar ga je glede na celoten izrek in vsebino obrazložitve izpodbijane sodbe brez dvoma mogoče razumeti zgolj v smislu izročitve pisne pogodbe o zaposlitvi, kar je pravica delavca po 3. odstavku 15. člena ZDR v primeru, če stranki pogodbe o zaposlitvi nista sklenili v pisni obliki.

Podana pa tudi ni kršitev 7. člena ZPP, saj že sama tožba vsebuje navedbo delovnega mesta, na katerem je tožnik delal (specializirani novinar) in dokazni predlog, pri čemer se je tekom dokaznega postopka izkazalo, da gre zgolj za napačno poimenovanje delovnega mesta (pravilno: novinar specialist I) in je tožnik v tej smeri popravil tudi svoje navedbe (zapisnik o naroku za glavno obravnavo z dne 12. 3. 2008, list. št. 94). V zvezi s tem pritožba sodišču neutemeljeno očita kršitev petega odstavka 185. člena ZPP, saj po izdaji sklepa o dopustitvi spremembe tožbe tožena stranka ni zahtevala, da se ji pusti čas za pripravo na obravnavanje o spremenjeni tožbi.

Pritožbeno sodišče novih dejstev (direktor R. ni pooblaščena oseba za sklepanje pogodb o zaposlitvi, razlogi za dvom v pristnost dopisa z dne 5. 6. 2006, (ne)izpolnjevanje ostalih pogojev za zasedbo delovnega mesta iz splošnega akta delodajalca ter nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja in predlog za uporabo 2. odstavka 118. člena ZDR), ki jih je tožena stranka navedla v pritožbi, ni upoštevalo, saj gre za nedovoljene pritožbene novote. Po prvem odstavku 337. člena ZPP sme namreč pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 286. člena ZPP. Ker tožena stranka ni niti zatrjevala niti izkazala razlogov, ki bi opravičevali njeno zamudo v navajanju dejstev oziroma predlaganju dokazov, jih pritožbeno sodišče ni moglo upoštevati.

Tožena stranka je v pripravljalni vlogi z dne 15. 1. 2008 zgolj navrgla, da se ji zdi pristnost tožnikovega dopisa z dne 5. 6. 2006 vprašljiva (to je navedla le v oklepaju), pri čemer za to ni navedla nikakršnih razlogov, še manj pa dokazov, zato se sodišče do teh navedb tožene stranke utemeljeno ni opredelilo, saj jih ni moglo preizkusiti niti v tej smeri ugotavljati dejanskega stanja. Za odločitev v zadevi ni bistveno, ali je tožena stranka na ta dopis tožnika odgovorila, ampak je pomembno le to, da tožena stranka kljub tožnikovi zahtevi nezakonitega stanja ni odpravila.

Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da dopis z dne 5. 6. 2006 predstavlja ustrezno zahtevo varstva pravic. Pritožba v zvezi s tem zmotno uveljavlja, da gre za pravni interes bodoče sklenitve delovnega razmerja. Glede na celotno vsebino dopisa je jasno, da zahteva po sklenitvi delovnega razmerja dejansko pomeni zahtevo po izročitvi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, saj v odnosu med strankama obstajajo vsi elementi delovnega razmerja.

V ključnem času veljavni 5. člen KPPN je določal, da pogoje iz 4. člena te kolektivne pogodbe glede strokovne izobrazbe izpolnjujejo tudi novinarji, ki to delo poklicno opravljajo najmanj 5 let. Pritožbeno sodišče se strinja z dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje glede začetka tožnikovega poklicnega opravljanja novinarskega dela, saj to med drugim izkazujejo listine (prilogi A1 in A15), ki jih je izdala tožena stranka sama.

Okoliščine, ki jih pritožba navaja v zvezi z nemožnostjo nadaljevanja delovnega razmerja med strankama, po oceni pritožbenega sodišča ne utemeljujejo uporabe 2. odstavka 118. člena ZDR, saj se nanašajo na poskus izvensodne rešitve spora, ki temelji na popuščanju obeh strani, zato ne more vplivati na odločitev v zadevi in na ocenjevanje interesov obeh strank za nadaljevanje delovnega razmerja. Tudi zaposlitev pri drugem delodajalcu ni takšna okoliščina, ki bi nadaljevanje delovnega razmerja med strankama onemogočala.

Ugotavljanje višine plač, prejemkov iz delovnega razmerja ter že prejetih izplačil ni predmet tega delovnega spora, zato sodišče dejanskega stanja v tej smeri utemeljeno ni ugotavljalo. V zvezi s tem se je ugotavljala zgolj upravičenost tožnika do zneskov (temelj), ki jih bo tožena stranka lahko prostovoljno obračunala in izplačala tožniku glede na opis v izreku sodbe. V primeru spora v zvezi s samo višino tožnikovih terjatev pa bo tožnik moral sprožiti nov delovni spor, v katerem se bo ugotavljalo dejansko stanje v zvezi z višino teh denarnih terjatev.

Pač pa je prva alineja 3. točke izreka izpodbijane sodbe nedosledna. Glede na ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik delo za toženo stranko opravljal za plačilo, je potrebno tudi pri obračunu bruto plače upoštevati s strani tožene stranke že izplačane zneske tožniku v času, ko je pri toženi stranki delal na podlagi civilnih pogodb. Na podlagi sicer pravilno ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje materialno pravo napačno uporabilo, zato je pritožbeno sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 358. člena ZPP izpodbijano sodbo v tem delu spremenilo, kot izhaja iz izreka.

Utemeljeno pa tožena stranka opozarja, da so bili tožnikovi stroški v postopku napačno odmerjeni. Prvostopenjsko sodišče je namreč na podlagi 154. člena ZPP napačno štelo, da je tožnik v pravdi v celoti uspel. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je tožnik polovično uspel s svojim tožbenim zahtevkom. Ker gre za spor o obstoju delovnega razmerja, tožena stranka kot delodajalec na podlagi določbe 5. odstavka 41. člena ZDSS-1 krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka, zato je dolžna tožniku povrniti polovico njegovih stroškov. Glede na sicer pravilno priznane tožnikove stroške s strani prvostopenjskega sodišča (687,38 EUR) je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 343,69 EUR.

V preostalem pa je pritožbo v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo, ker ni utemeljena, in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je s svojo pritožbo delno uspela, zato ji je tožnik na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP v povezavi s 165. členom ZPP dolžan povrniti ustrezen del pritožbenih stroškov. Ker je dejanski uspeh pritožbe le v zvezi z odločitvijo sodišča o stroških, je pritožbeno sodišče pritožbene stroške odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo (OT, Ur. l. RS, št. 67/2003) in 155. členom ZPP tako, da ji je za pritožbo priznalo 125 odvetniških točk, kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,459 EUR in z 20 % DDV na odvetniške storitve znaša 68,85 EUR, poleg tega pa še 2 % materialnih stroškov v višini 1,15 EUR, tako da skupni pritožbeni stroški, ki jih je tožnica dolžna povrniti toženi stranki, znašajo 70,00 EUR. Višjih priglašenih stroškov pritožbeno sodišče ni priznalo, saj se nanašajo na del pritožbe, s katerim tožena stranka ni uspela, oziroma so zajeti v nagradi za sestavo pritožbe.